Sramotni Koroški plebiscit 10.10.1920

10. oktobra let od sramotnega Koroškega plebiscita v coni A, ko smo bili Slovenci žrtev lastne naivnosti, srbskih zahrbtnih intrig, izigravanja in sprenevedanja velesil ter nenazadnje italijanske zahrbtnosti, nemoralnosti in požrešnosti. Tako smo samo na Koroškem ostali brez 11% rodne grude in brez 11% slovenskega naroda.

Po letih je vsa dokumentacija o Koroškem plebiscitu še vedno neprodušno zaprta v arhivih v Celovcu, pod strogim nemškim ključem. Odgovor na vprašanje zakaj, ni težko! Dokazov o nepravilnosti, izigravanju in poneverbah v nemško korist je vse polno. Nekaj je opisanih spodaj iz še neobjavljene knjige "Koroški blefiscit 1920".

Najbolj ironično pri vsem pa je, da je danes velika večina nemških Korošcev ponemčenih Slovencev, da o Karantaniji, ustoličevanju in svojih koreninah ne vejo nič, ker jim Avstrija namenoma prikriva resnico o svojem izvoru, svojih koreninah. In da je Koroška zaradi takega ali drugačnega nasilja v preteklosti in še zdaj, duhovno verjetno najbolj zadrta pokrajina v Evropi.

Odlomki iz še ne objavljene knjige Koroški blefiscit 1920

Kratka zgodovina

Doslej znana zgodovinska dejstva slovenskega prostora, tudi na Koroškem segajo v čas Lužiške kulture in Venetov, ki so živeli v prostoru med Baltikom in Jadranom pred 3200 leti. V predrimskem času se je na območju Slovenije živahno trgovalo, saj sta se tu stikali in končali dve veleevropski trgovski poti. Prva je bila večinoma kopenska Jantarna pot, ki je vodila do Baltika, druga pa Črnomorska rečna pot, ki je vodila po Savi in Donavi do črnega morja. Prav na območju Slovenije najdemo iz tega časa najlepše primerke situl in barvnega stekla v Latobiku (danes Dolenjska). Barvno steklo je tako po številu primerkov kot po izvirnosti in dovršenosti izdelave brez primere v takratni Evropi, tako da lahko sklepamo, da je bilo ravno na današnjem Dolenjskem zibelka evropskega steklarstva. Danes so po steklarstvu in barvnem steklu bolj znane Benetke (Venetia).

Nad Latobikom se je nahajal Norik, ki je zajemal ozemlje Slovenije severno od Dolenjske in Avstrijo. Norik je bil močna država, ki so jo pred sovražniki varovale visoke naravne pregrade vzhodnih Alp. Okoli leta 15 pr. kr. se kraljestvo Norik pridruži Rimskemu cesarstvu in ohrani notranjo samostojnost. Po letu 54 po kr. postane noriško kraljestvo cesarjeva hišna provinca, ki ji načeluje cesarski upravitelj, ki skrbi za izterjavo davkov, za gospodarstvo in pravosodje. Norik v tem času ni podjarmljena dežela, naseljevanja italskih kolonov v deželo ni bilo. Na izjemen položaj Norika kaže, da je bilo kar 9 mest razglašenih za rimska, medtem ko v sosednjih rimskih provincah le po eno. Temu so gotovo botrovali dobri odnosi z Rimom, že vsaj stoletje preden se je Norik "prostovoljno" pridružil Rimskemu cesarstvu, medtem ko so bile sosednje, prav tako venetske države Panonija, Lobija (Latobia), Istra, Venecija, Karnija, Japodija in Resija (Retia) zavojevane s silo.

Potem ko se leta 568 Langobardi iz Panonije odselijo v Furlanijo se na tem območju zruši tudi Bizantinska oblast, ki je za Ostrogoti vzdrževala ostanke Rimske države. V tem času se na območju Norika, potem ko ni bilo več tuje nadoblasti, restavrira država Slovencev (provincia Sclaborum") imenovana tudi Karantanija. Nenavadno je, da obseg države Karantanije skoraj identičen predrimskemu Noriku, z izjemo ozemlja okrog Dunaja (Vindobona), kjer je bila močna Rimska civilna in vojaška uprava, prebivalstvo pa kot kaže že v precejšnji meri krščansko.   Karantanija leta 597

Ozemlje Karantanije kaže na državno in pravno kontinuiteto notranje samostojnosti Norika, ki se je prelevila v državnost Karantanije takoj, ko ni bilo več tujih zavojevalcev. Langobardski zgodovinar Pavel Diakon leta 595 prvič navede za Norik naziv "Sclaborum provincia", med leti 612 in 615 pa je dežela v Vita s. Columbani navedena kot "termini Venetiorum qui et Sclavi dicuntur" ali ozemlje Venetov, ki jim tudi Slovani pravijo. Po letu 620 je Karantanija pridružena državni zvezi kralja Sama, imenovana "marca Vinedorum", vlada pa ji vojvoda Valuk "Wallucus dux Winedorum". Raziskave kažejo, da je bil kralj Samo po rodu karantanec in da je bil njegov sedež na območju Karantanije. Navedbe Čehov, češ da je imel Samo svoj sedež v Uhoštu pri Pragi nimajo nobene resne osnove.

Leta 745 so na Karantanijo ponovno začeli pritiskati Obri. Karantanci, izčrpani od stalnih bojev z Obri so za pomoč pri obrambi zaprosili Bavarce. Ti so jim res prišli na pomoč v zameno za podreditev Frankovskemu kraljestvu. To pa ni pomenilo izgubo samostojnosti⁽¹⁾, kot mnogi navajajo, pač pa predvsem sprejem Krščanske vere.  Ob sprejemu krščanske vere je prišlo do večkratnih uporov in notranjih trenj v Karantaniji. Posledica je bila, da so se Harbati, udarna karantanska vojska, izselili v severno in osrednjo Dalmacijo ter tam ustanovili prvo hrvaško državo.

(1) Samostojnost Slovenije v EU je mnogo manjša kot je bila samostojnost Karantanije v Frankovskem kraljestvu

Karantanija je bila tudi po letu 840 povsem enakopravna z drugimi štirimi vojvodinami v kraljestvu Vzhodnih Frankov. Po letu 876 je Karantanija vključevala celotno Panonijo in Slovenjeh (danes Slavonija) do Donave. Velika Karan-tanija, nastala leta 952 je vlključevala tudi Furlansko in Veronsko krajino do reke Pad brez Benetk. Poleg osrednje vojvodine Koroške, je vključevala še druge zgodovinske krajine in grofije. Iz krajin so nastale nove vojvodine; Furlanija (1077), iz Savinjske, Ptujske, Karantanske krajine pa vojvodina Štajerska (1180). Meje Koroške so po izgubi še nekaterih ozemelj ostale nespremenjene do leta 1918 leta.   Karantanija po letu 952

Obred ustoličevanja kot temelj državnosti karantanskih Slovencev, se je v starodavni obliki na knežjem kamnu nazadnje vršil 18. marca 1414.  Do leta 1651 je potekalo zapriseganje vladarju na vojvodskem stolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav ustoličevanje je dalo navdih Thomasu Jeffersonu pri sestavi prve demokratične ustave ZDA.

Državno-pravna ureditev Karantancev se odraža tudi v kasnejši Avstriji, ki je v svoji osnovi zrasla na  državno-pravni ureditvi Karantanije. Nemško govoreči Avstrijci pa so predvsem rezultat nemškega imperializma ter germanizacije tudi višjih slojev slovenskega prebivalstva, v manjši meri pa doseljevanja Nemcev na slovensko ozemlje. Predvsem zadnjih 200 let pa tudi vsesplošne načrtne germanizacije. Tako se je nemški jezik grobo zaril v slovanski svet med Slovenijo in Češko, ter prekinil naravno povezanost dveh zahodno slovanskih ljudstev, Slovencev in Čehov.

Koroška v 16. stol. popolnoma slovenska

V 16. stoletju je še celotna Koroška slovenska, medtem ko Zgornja Štajerska ne več. To je razvidno iz Trubarjeve navedbe v dnevniku, ko opisuje, kaj si on predstavlja pod imenom "Cerkev Božja slovenskega jezika". Trubar pove: "Urediti sem jo hotel kot naddeželno inštitucijo, povezovala bi tako Krajnsko kot Spodno Štajersko in Koroško"¹ Torej Trubar, ki je imel brez dvoma zelo pretanjen čut za razlikovanje med jeziki, Koroške v svojem času ne zazna niti kot deloma nemške dežele, kaj šele večinsko nemške dežele. Zanj je Koroška v 16. stol. popolnoma slovenska politična enota Slovencev. Zato je tudi ne deli na Spodnje in Zgornjo Koroško ali kako drugače, kot naprimer Štajersko.

Trubar se dobro zaveda motečih deželnih meja in želi združiti vse avstrijske Slovence pod eno streho. Podobne tokrat politične zahteve so bile ponovno postavljene šele leta 1848. Trubar še na drugem mestu, ko govori o nemško govorečih deželah, kot tako označi Avstrijsko, Zgornjo Štajersko in Tirolsko, ne pa tudi Koroške, ali Zgornje Koroške.² Iz povedanega je razvidno, da je bila Koroška še v Trubarjevem času še popolnoma slovenska! Slovenska Štajerska pa se je začela ne prav daleč južno in vzhodno od Gradca. Danes zahodna Madžarska in Gradiščanska, je bila v tistem času še pretežno slovenska. Spodnja Avstrija pa je imela v tem času le še ostanke Slovencev.

Že iz tega se vidi kako težak genocid so v 18., 19. in 20. stoletju Nemci izvajali nad Slovenci in da so praktično skoraj vsi Korošci, ki se štejejo za Nemce pravzaprav ponemčeni Slovenci, ki so to postali z najprimitivnejšimi kriminalno-fašističnimi metodami. V Avstriji so bili Nemci velika manjšina, kar je Avstrija namerno prikrivala s prefinjenimi statističnimi metodami. Ena od teh je bil popis prebivalstva, kjer so popisovalci večinoma nepismeno prebivalstvo samovoljno zapisali tako kot jim je velevala država. Vse do konca monarhije leta 1918 sploh niso popisovali nacionalno pripadnost, pač pa jezik, ki ga dotični govori v javnosti (v mestu). Iz spodnjega, še zdaleč ne redkega primera ljudskega štetja 1910 je razvidno, da je število Nemcev po uradnem državnem štetju kar neverjetnih 400 % višje, kot po podatkih iz dokumentov krške škofije!

vir: Arhiv Republike Slovenije, AS 1061

Koroške na podlagi tega ni mogoče šteti v nemški jezikovni prostor. Kar je bilo pridobljeno z zločinom nad človeštvom, je potrebno brez debate vrniti v prvotno stanje, na stroške tistega (jezika), ki je zločin povzročil. Brez tega civilizacijskega principa, na svetu nikdar ne bo miru. Ne do takrat, dokler se bo imperializem izplačal.

¹ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 164

² Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 197

Začetek razpada velikih imperijev

Avstrija je 28.7.1914 Srbiji napovedala vojno in s tem sprožila I. svetovno vojno, ki je trajala dolga 4 leta. Na strani centralnih sil so Nemčija, Italija in Avstro-Ogrska združile svoje moči proti antantnim silam Veliki Britaniji, Franciji,  Rusiji in Srbiji. Po londonskem sporazumu sklenjeni med antanto in Italijo 26.4.1915, je Italija izdajalsko obrnila hrbet svojim zaveznicam in nastopila vojno proti centralnim silam. Za nagrado pa ji je antanta obljubila ogromna slovenska ozemlja, t.j. Goriško, Gradiško, Trst, Istro, Kanalsko dolino, JV del Kranjske ter Cres in Lošinj. Poleg tega pa je dobila še južno Tirolsko, več manjših dalmatinskih otokov do Mljeta ter Zadar in Šibenik z zaledjem. Skratka izjemno bogata nagrada za nezanesljivost in hinavsko izdajalstvo na račun tretjih narodov.

Evropska sedmina

Po kapitulaciji Nemčije in Avstro-Ogrske 11.11.1918 in s tem tudi uradnim koncem I. svetovne vojne, je bilo potrebno vojno zaključiti se stvarno-pravno. V ta namen je bila ustanovljena mirovna konferenca v Parizu, kjer se je odločalo o novonastalih državah, delitvi ozemlja in o ureditvi drugih pomembnih zadev po koncu vojne. Na mirovni konferenci so sodelovale vse antantne države, njihove zaveznice ter iz razpadlega imperija nastale države. Prva pogajanja so se začela 18.1.1919, v prostorih francoskega zunanjega ministrstva.  Glavno besedo so imele zmagovalne velesile in sicer; Velika Britanija, Francija, ZDA (*1917) in Italija (*1915). Rusija ni sodelovala, ker je zaradi boljševistične revolucije leta 1917 vojno predčasno zaključila in je istega leta z Nemčijo sporazum že podpisala. Mirovna pogodba z antantnimi silami in njihovoim zaveznicami na eni strani in Nemčijo na drugi strani, je bila podpisana 28.6.1919 v Versaju (Versailles) pri Parizu. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila podpisana 10.9.1919 v Senžermenu (St. Germain) pri Parizu, Trianonska mirovna pogodba z Madžarsko pa 4.6.1920. Mirovna pogodba z Avstrijo se imenuje po kraju podpisa, Senžermenska mirovna pogodba. Rapalska mirovna pogodba je bila sklenjena 12.11.1920 med Italijo in Kraljevino SHS. S pogodbo je bila Italiji priznana suverenost nad okupiranim slovenskim ozemljem, v zameno pa je Beograd dobil priznanje nove države, Kraljevine SHS.

Temeljno načelo povojne ureditve v Evropi je bila pravica narodov do smoodločbe, do življenja v lastni državi. Pravico narodov do samoodločbe je Woodrow Wilson (ZDA) razglasil že v svojem govoru 27.5.1916 in to zamisel programsko udejanil v 14. točkah dne 11.2.1918. V 9. točki je zahteval, naj se nova italijansko avstrijska meja določi po jasni narodnostni meji, kljub temu, da se je dobro zavedal, da je antanta Italiji obljubila obsežna slovenska ozemlja.

* leto vstopa v vojno

Nova država

Slovenci smo se še brez določenih državnih meja na severu, zahodu in vzhodu ter brez priznanja drugih držav, vključili v Državo SHS (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov), ki je bila ustanovljena 29.10.1918 s sedežem v Zagrebu. Država je zajemala ozemlja Slovanov na jugu Avstro-Ogrskega imperija (danes Slovenija, Hrvaška, Bosna, Hercegovina, Vojvodina). To je Slovencev brez Istre in Primorske (zahodni Slovani) ter Hrvatov (mešanica južnih in zahodnih Slovanov - Slovencev iz nekdanje Panonije), Srbov (južni Slovani) in Muslimanov (povečini muslimaniziranih Slovanov, Turkov, Arabcev in drugih muslimanov).

Zaradi negotovosti v morju mednarodnih interesov se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo (danes Srbija, Kosovo, Črna gora, Makedonija), kar je bilo v močnem interesu Srbov, ki so želeli vse Srbe povezati v en državi, v Veliki Srbiji. Tako je 1.12.1918 nastala nova država s podobnim imenom, Kraljevina SHS (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) s sedežem v Belgradu. Ker so imeli Srbi v svojih načrtih le vse Srbe spraviti pod oblast ene države, smo se Slovenci proti njihovi volji znašli v "Veliki Srbiji" in smo jim zaradi konfliktne situacije na slovenskem severu in zahodu pomenili le mednarodono breme. Zato je potrebno v tem kontekstu gledati tudi njihove nadalne interese in pripravljenost popuščanja in trgovanja s Slovenci in slovenskim ozemljem v razmerju do Avstrije in Italije, pa tudi širše. Morda je zgolj slučaj, da so Srbi danes ostali brez svoje zgodovinske pokrajine Kosovo, potem ko so pred skoraj 90-imi leti iz sebičnih interesov na različne načine pomagali pri izgubi Koroške, slovenske zgodovinske pokrajine!

Pozor:

Nova Kraljevina SHS ustanovljena 1.12.1918, se je na raznih plebiscitnih letakih, v časopisu in tudi v uradnih dokumentih imenovala Jugoslavija, čeprav se je šele leta 1929 tudi uradno preimenovala v Jugoslavijo. Ko pa se je govorilo o narodih na teh ozemljih, se je že v Avstro-Ogrski in tudi v času Kraljevine SHS vedno govorilo o Jugoslovanih in jugoslovanskih narodih, v kolikor so bili poimenovani s širšim, skupnim imenom. Iz tega razloga so na teh straneh uporabljani termini Jugoslavija, jugoslovanski, ... čeprav je jasno, da je bil uradni naziv tedanje države Kraljevina SHS.

Štajersko pred slovenskimi politiki rešili prostovoljci

Štajersko je uspel v novembru 1918 zasesti general Maister s prostovoljci, dokler ga nova slovenska vlada v Ljubljani še ni uspela ovirati. Ko je bila na vrsti za osvoboditev Koroška, pa je na žalost takratna slovenska vlada začela polno delovati in tako so naivni slovenski politiki, ki so verjeli obljubam antantnih velesil, generalu Maistru prepovedali vojaško delovanje in sploh vstop na Koroško. Slovenski politiki so verjeli obljubam antantnih sil, da bodo lahko zasedli toliko koroškega ozemlja, kolikor ga bodo hoteli. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok".

Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše"!

Nesposobni, bojazlivi, hlapčevski politiki so se stalno mešali v rešitev Koroškega vprašanja ter tako povzročili vojaško in narodno tragedijo. Tam je danes preko 220.000 Slovencev in njihovih nemško govorečih potomcev. To pa pomeni 11% izgubljenega ozemlja in naroda?!

Italija dobronamerna soseda ali satan?

Italija si je na mirovni konferenci v Parizu prizadevala, da dobi pod svojo oblast čim več ozemlja z železnicami in drugo infrastrukturo. Tako si je s stalnim nerganjem, grožnjami, blokadami in neumestnimi predlogi priborila Kanalsko dolino. Ob vsaki priložnosti pa si je Italija hotela priboriti še Gorenjsko zahodno od Radovljice, torej Bohinj, Bled, Lesce, Jesenice in Kranjsko goro, zase ali vsaj za Avstrijo, ker bi bila tako železnica od Trsta do Beljaka in Dunaja v njenih rokah. Ker je bilo Italiji do tega, da nova Kraljevina SHS (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) ne bi bila preveč močna, si je prizadevala, da dobi čim manj ozemlja. Tako je stala povsem na avstrijskem stališču, ko je zahtevala Koroško in spodnjo Štajersko za Avstrijo.

Italija je na vsakem sestanku sproti spodbijala že dosežene sklepe in poskušala z novimi in novimi predlogi izničiti pridobljene ugodnosti za Slovence ter vsiliti prednosti za Avstrijo ali postavljati nove in nove zahteve. Prav tako je Avstrija kjer je le lahko, spodbijala ugodnosti za Slovence.

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak...

Avstrijski pesek v oči Evrope

Avstrijci so v memorandumu za priključitev dravske doline na koroškem in štajerskem zagovarjali naravno mejo (Pohorje). Trdili so, da tu ni jasne narodnostne meje, da je prebivalstvo prežeto s štajerskim patriotizmom in da je Maribor z okolico Nemški. Med gospodarskimi razlogi navajajo, da je vse to ozemlje nujno potrebno za Avstrijo pri prehrani, v prometnem pogledu in za preskrbo z električno energijo. Glede Koroške poudarjajo njeno geografsko in gospodarsko enotnost in nedeljivost. Koroške Slovence omejuje ta spomenica le na ozek pas vzdolž Karavank in trdi zanje, da zahtevajo kot drugi Korošci združitev z Avstrijo. Pri tem so večino Slovencev na Koroškem in Štajerskem proglasili za Vende, ki da so napol Nemci in so razlikujejo od pravih Slovencev.

Milesova komisija - najusodnejši diplomatski poraz Slovencev

Američani so na lastno pest, brez vednosti mirovne konference organizirali študijsko komisijo, katere namen je bil pridobiti stvarne podatke o stanju na terenu, željah prebivalstva ter o gospodarskih, varnostnih in  drugih dejavnikih slovenske Koroške. Predsednik te komisije s sedežem na Dunaju je bil A. Gary Coolidge. Kako so lahko ZDA dopustile, da je bil na čelu komisije človek, ki je bil pod močnim nemškim vplivom, dlje časa tudi kot gostujoči profesor na berlinski univerzi. Coolidge nikakor ni mogel delovati neodvisno kot bi bilo v takih primerih nujno! Da Coolidge ni bil nevtralno razpoložen dokazuje tudi njegova aktivnost za štajerski plebiscit do katerega bi res kmalu prišlo.

Fregatni kapitan Peter Pirkham, predstavnik koroških Nemcev je zainteresiral ameriška oficirja podpolkovnik Sherman Milesa in poročnik Leroy Kinga za koroško vprašanje, nakar sta bila 17.1.1919 delegirana na pogajanja v Gradec. Operativna predstavnika Miles in King pa sta študijsko komisijo pod terenskim vodičem, pojasnjevalcem zgodovine in razmer na Koroškem, Peter Pirkhamom, sprevrgla v svoje pravo nasprotje. Pirkham je kasneje v spominih sam rekel: "Američane sem poučeval nevsiljivo z opombami o geografiji, zgodovini in kulturi dežele tako, da so bile s tem zavrnjene vse nasprotne trditve in slučajne opombe". Ironija je, da je Pirkham je kot nemški predstavnik na prošnjo Smodeja prevajal tudi za naivne in dobromisleče slovenske predstavnike, ker niso znali angleškega jezika! Ni potrebno biti ne psiholog ne jasnovidec, da je Peter Pirkham v imenu Avstrije, stvari, ki niso bile v njenem interesu zamolčal ali prevajal napačno.

Študijska komisija je nezakonito določila celo demarkacijsko črto po Karavankah ter spisala poročilo, ki je bilo povsem pisano na kožo Nemcem in v ničemer ni zagovarjalo stališča Slovencev. Rečeno je bilo, da bo demarkacijska črta le provizorična za čas mirovne konference in ne bo imela vpliva na končno določitev državne meje! Demarkacijska črta, ki bi morala Koroško po dogovoru deliti, je potekala po južni deželni meji in ne po Dravi, kot so mislili slovenski predstavniki vse do 29. maja 1919, ko so na mirovni konferenci v Parizu izvedeli za prevaro! Takrat je bilo že prepozno!

Po ostrem slovenskem protestu zaradi prekoračenja pravic in nenormalnih predlogov komisije je tajnik ameriške delegacije general Bliss izjavil, da bi zaradi takih incidentov najraje takoj odpoklical vse ameriške misije, ki so na terenu. V ameriški delegaciji so soglasno sklenili, da mnenja komisije ne bodo objavili, ker bi sicer v največji meri kompromitirali ameriško vlado in mirovno delegacijo. Kljub temu je bilo poročilo Milesove komisije temeljna podlaga ameriškim in celo britanskim stališčem pri vseh razpravah o Koroški. Celo sam Wilson se je na to poročilo ob razpravah v svetu četverice naravnost skliceval. S tem se je stališče ene od odločujočih velesil spremenilo pod vplivom nemške propagande v bistveno škodo za Slovence! Tako je le še Francija podpirala slovenske zahteve.

Slovencem vsiljen plebiscit na Koroškem

Mirovna konferenca v Parizu pri pravni likvidaciji I. svetovne vojne, z dobrohotno asistenco Italije, ni hotela dodeliti slovenskega dela Koroške Sloveniji v okviru Jugoslavije (Kraljevine SHS), ampak je sprejela predlog v korist poražene sovražne nemške Avstrije, naj na spornem ozemlju pride do plebiscita. Premnogo zaslug za to je imela Italija, ki je delovala kot soglasen partner Avstrije. Italiji je uspelo, da so Ziljsko dolino in še več drugih nedvomno močno zavednih slovenskih krajev, na pariški mirovni konferenci izločili iz plebiscitnega območja.

3.6.1919 je koroška deželna vlada dobila sporočilo, da je potrebno storiti vse, da ostane pri plebiscitu, naj se ozemlje na nemško stran čim širše zastavi ter naj se v tem smislu vpliva na Segreja in preko italijanskega komisarja na Sonnina in Orlanda. To nedvomno dokazuje med Avstrijci in Italijani tesno zvezo proti Slovencem.

Zahtevan tudi plebiscit na Štajerskem

S stalnimi italijanskimi težnjami o izvedbi plebiscita tudi na Štajerskem, je prišlo do odločitve, da se plebiscitu na štajerskem ugodi v mejah do Haloz. Tak predlog pa je Avstrija zavrnila in odstopila od zahteve za izvedbo plebiscita na štajerskem, v zameno pa zahtevala Apaško polje in Radgonski kot, ki ga je tudi dobila, čeprav je proti načelom celovitosti globoko zarezal v slovensko ozemlje in s tem umetno povzročil močno narodno, gospodarsko in prometno delitev tega dela Slovenije.

Debilnost italijanske politike

Označba polkovnika Milesa v pismu Coolidgeu 20.3.1919, "da je italijanska odločnost nasprotovati Jugoslovanom najbolj čuden primer neumnosti, če samo pomislimo na priložnost, da bi se mogla Italija vsidrati na Balkanu izraža vtis, da je Italija izvrševala načrt, ki se je odražal tudi v tem, da je nasprotovala uresničenju slovenskih teženj v razmerju do Avstrije in še  posebej na Koroškem". Dalje piše, "Zoper tako intenzivno nasprotovanje ene izmed velesil bi se mogli jugoslovanski narodi uspešno braniti le, če bi katera izmed velesil na podobno odločen način postavila njihove težnje v svoj načrt povojne ureditve Evrope"!

Italija gre naprej

Območje kjer se bo na plebiscitu izrekalo o narodni pripadnosti je bilo določeno. Italiji je uspelo, da so pri določitvi obsega plebiscitnega ozemlja izvzeli Kanalsko in Ziljsko dolino ter celotno Kanalsko dolino kjer italijanskega življa sploh ni bilo, priključili Italiji. V ofenzivi od 28.5. do 6.6. 1919 so Slovenci pod političnim ovojem vojske zasedli celotno celovško kotlino. Mnogo prepozno! Ob tem dejstvu in ob pomoči Francije se je le v toliko upoštevalo slovenske zahteve, da se je plebiscitno ozemlje razdelilo na dve coni, A in B. Cona A je zajemala večino plebiscitnega ozemlja, cona B pa Celovec z okolico proti severu in zahodu.

Dne 21.6.1919 vrhovni svet Pariške mirovne konference določi, naj Cono A okupira Jugoslavija, Cono B pa Avstrija; le italijanska delegacija zahteva umik vseh vojaških enot. Večina predlaga roka za izvedbo plebiscita 3 mesece; le italijanska delegacija zahteva 6 ali 18 mesecev. Večina predlaga glasovalno pravico tistim, ki so prebivali v plebiscitnem območju pred 1.1.1905; le italijanska delegacija zahteva 1.1.1914 in ga opravičuje z začetkom vojne. Posledica tega sklepa je bila, da je do 31.7.1919 slovenska vojska zapustila Celovec in se umaknila v cono A.

Končni dogovor vrhovnega sveta je :

1. Prisotnost vojske se mora v plebiscitni coni zmanjšati na minimum, potreben za vzdrževanje reda in potrebno delovanje uprave. Cono A okupirajo jugoslovanske, cono B pa avstrijske čete.

2. Plebiscit v coni A bo izveden 3 mesece potem, ko mirovna pogodba z Avstrijo stopi v veljavo. Če bo plebiscit v coni A odločen za Jugoslavijo, se 3 tedne kasneje izvrši še plebiscit v coni B.

3. Medzavezniško plebiscitno komisijo sestavljajo 4 člani, predstavniki ZDA, Francije, Velike Britanije in Italije. Pri razpravah o vprašanjih, ki se tičejo cone A se jim pridruži predstavnik Jugoslavije in tistih, ki se tičejo cone B predstavnik Avstrije. Za glasovalno pravico v posamezni plebiscitni coni je bilo potrebno izpolniti pogoje:

a)  starost 20 let ali več na dan 1.1.1919

b)  imeti 1.1.1919 na plebiscitnem ozemlju stalno bivališče

c)  biti rojen v tem predelu ali imeti že pred 1.1.1912 stalno prebivališče

Pogoji za pravičen plebiscit

Izvedbo plebiscita je potrebno prestavit na čas, ko se bodo razmere na plebiscitnem ozemlju čimbolj uredile in ko se bodo glasovalni upravičenci čim bolj otresli strahu, ki jim ga je povzročil gospodujoči narod z upravnim sistemom, čigar namen je bil čim hitreje ponemčiti slovensko prebivalstvo. Slovencem bi bilo treba omogočiti, da svobodno razvijejo svoje narodno življenje, zlasti pa upravo, sodstvo in šole. V razmerah na Koroškem bi moral biti minimalni čas za normalizacijo razmer 10 let, za stabilizacijo pa še več. Pri plebiscitu v Posarju je bilo določeno, da se plebiscit izvede po 15 letih.

Na temelju 49. in 50. člena senžermenske mirovne pogodbe z dne 10.9.1919 je bil na Koroškem za 10.10.1920 razpisan plebiscit v coni A.

Italija s posmehom zavračala kar je vztrajno zahtevala za Slovence

Ko so Avstrijci zahtevali izvedbo plebiscita na južnem Tirolskem je C. A. Borgese zavračal avstrijsko zahtevo z besedami: "Kako morejo Nemci govoriti o samoodločbi, ki so ljudstvo tako otopeli in zbegali? Naj samo dopustijo, da bodo združeni z Italijo le toliko let, kolikor stoletij so bili sužnji Nemcev! Tedaj bomo šele čutili njihovo voljo"!

Vse italijanske odločitve nelegitimne

Ena izmed zahtev sodobnega meddržavnega plebiscita je, da je potrebno zagotoviti nepristranskost plebiscitne komisije in izločiti kakršenkoli vpliv predstavnikov držav, ki imajo neposreden interes na spornem ozemlju ali pa celo mejijo na državi v sporu. To, da je Italija soodločala o ozemeljskih sporih med Slovenci in Avstrijci nima nikakršne mednarodne legitimnosti in je skrajno nehigiensko mednarodno dejanje, ki nikdar ne bo zastaralo.

Italijanski predstavniki so bili tudi predstavniki občinskih odborov za registriranje glasovalnih upravičencev in člani organov na višji stopnji, kjer so reševali prošnje za naknadni vpis v imenike glasovalnih upravičencev.

Italijansko mešetarjenje se nadaljuje

Potem, ko mirovna konferenca v Parizu slovenskega dela Koroške ni dodelila Jugoslaviji, pač pa je odločila naj se izvede plebiscit, so italijanski delegati pri sestavljanju predpisov, po katerih naj bi plebiscit organizirali, zagovarjali stališče, ki je bilo v prid Avstriji in sicer tako na mirovni konferenci v Parizu, kakor tudi kasneje na Veleposlaniški konferenci v Parizu in v Plebiscitni komisiji.

Pri plebiscitih na podlagi senžermenske mirovne pogodbe, ki so se izvajali po Evropi je bil odločilen izid glasovanja po občinah, mejno črto pa so določili naknadno. Le pri Koroškem plebiscitu se je odločalo o celokupnem ozemlju v paketu.

Plebiscitna komisija pod vplivom Nemcev in patronatstvom Italijanov

Kongres ZDA sanžermerijsko mirovno pogodbo ni ratificiral, zato ZDA niso več sodelovale s svojimi predstavniki v mirovnih organih po Evropi. Koroško plebiscitno komisijo so tako sestavljali namesto 4 članov le 3 in sicer, za Italijo princ C. A. Borgese (javno na strani Avstrije) , za Veliko Britanijo predsednik Peck (se je tudi zelo nagibal k Nemcem) ter predstavnik Francije. Tako je imela Italija nesorazmerno velik vpliv v komisiji. Poleg tega je imela Plebiscitna komisija sedež v Celovcu, torej na ozemlju pod vplivom Nemcev in zasedeno z Avstrijsko vojsko!

Plebiscitna komisija je v coni A ustanovila 4 okrajne svete, ki so vodili komunikacijo navzdol z občinskimi sveti. Ti so bili Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. V okrajnih svetih so odločali samo britanski, francoski in italijanski oficirji, slovenski predstavnik pa je lahko le sodeloval pri razpravah, torej v enaki sestavi kot Plebiscitna komisija.

Plebiscitna komisija negirala mednarodno veljavno mirovno pogodbo

Plebiscitna komisija pa je samovoljno spremenila pravila dogovorjena na pariški mirovni konferenci in kasneje ratificirana s strani prizadetih držav. Tako je 8.6.1920 izdala odredbo,  po kateri so določili, da bo Plebiscitno komisijo sestavljalo pet članov, ki jih bodo imenovale Velika Britanija, Francija, Italija, Avstrija in Jugoslavija. S sklepom, da pri razpravah, ki se tičejo cone A sodeluje tudi avstrijski predstavnik, čeprav mu je bilo po sanžermerijski mirovni pogodbi izrecno dovoljeno sodelovati le pri razpravah, ki se tičejo cone B, je Plebiscitna komisija negirala mednarodno veljavno sanžermerijsko mirovno pogodbo.

Plebiscitna komisija je določila, naj okrajni sveti sestavijo občinske glasovalne svete iz 6 članov od katerih 3 predstavljajo slovenske, 3 pa avstrijske koristi. S to nelegitimno odredbo je Plebiscitna komisija ponovno zavrgla že ratificirana pravila in podelila avstrijskim Nemcem enake pravice v coni A, v kateri je bila uprava z mirovno pogodbo zaupana le slovenskim oblastem.

1. korak k poneverbi plebiscita  -  preprečen nadzor meje

Po sanžermerijski mirovni pogodbi je bila uprava v coni A zaupana Slovencem, v coni B pa Avstrijcem, v polni meri brez omejitev. Plebiscitna komisija in drugi njeni organi so lahko le nadzirali delo uprave in o morebitnih nepravilnostih poročali višjim organom. Tokrat je Plebiscitna komisija posredovala predlog o umiku vojaških straž na Veleposlaniško konferenco. Le ta je 8.6.1920 posredovala zahtevo naj se jugoslovanske vojaške straže odstranijo iz mejne  črte plebiscitnega ozemlja. S tem je prekoračila kompetence in urejala stvari, ki so bile že zapisane v sanžermerijski mirovni pogodbi! Tako je slovenska uprava ob meji cone A  ostala brez podpore v izvršilni veji oblasti in s tem brez možnosti nadziranja meje ter ukrepanja v primeru nepravilnosti ali neredov.

Plebiscitna komisija, posamezni člani komisije kakor tudi člani okrajnih svetov, medzavezniški nadzornik orožništva in podrejeni oficirji so nato čedalje pogosteje posegali v poslovanje slovenskih oblasti in celo v delo slovenskih sodišč v coni A ter jim celo ukazovali kako naj ukrepajo v posameznem primeru. Plebiscitna komisija je s tem ponovno enormno prekoračila svoje kompetence, slovenskim oblastem pa pred domačim prebivalstvom jemala potrebno avtoriteto.

2. korak k poneverbi plebiscita  -  meja na stežaj odprta

Plebiscitna komisija je v svojih prvotnih sklepih prepovedala prekoračitev meja plebiscitne cone A v skupinah, da bi s tem ovirala prehod upravnikov in drugih ljudi iz Slovenije v cono A. Ko so Avstrijci izkazali interes za množičen prehod te meje pa je sklep postal moteč. Po odstranitvi jugoslovanske vojaške straže z meje, Slovenci prehoda meje nismo mogli več nadzorovati. Sledil je drug ukrep v vrsti dobro premišljenih dejanj za poneverbo plebiscita.

Plebiscitna komisija je 4.8.1920 izdala nov sklep, s katerim je na stežaj odprla vstop velikim skupinam v cono A. Očitno jo nespoštovanje predhodnih sklepov, ki jih je sama izdala ni motilo! S tem je Plebiscitna komisija dovolila, da so se ves čas brez nadzora, zlasti pa zadnje dni in celo na sam dan glasovanja, velike množice ljudi vozile na tovornjakih iz Celovca in od drugod v cono A.

Ustvarjanje megle, ko je šlo za neznane osebe

Znano je, da se na vasi in v večjih krajih, kakršni so bili v coni A, ljudje poznajo med seboj. Vedo kdaj se je kdo odselil, priseli, oženil, umrl, kdo je s kom v sorodu in druga ozadja oseb, ki so še kako pomembna v primerih, kot je glasovanje za Koroški plebiscit. Očitno je že od vsega začetka prihajalo do poskusov vpisa neupravičenih nemških oseb v volilne imenike. Nemški predstavniki občinskih svetov so večkrat namerno ustvarili vzdušje nujnosti in velike naglice. Taka naglica pa je imela za posledico površnost. Slovenske člane občinskih svetov so velikokrat priganjali kadar osebe, ki se je želela vpisati v volilni imenik niso poznali z besedami; "ne zadržujte roki so kratki".

Avstrija se v začetku septembra 1920 zave, da plebiscita ne bo dobila

Zgodovinski viri pričajo, da so bili tako Avstrija kot vsi zavezniki še neposredno pred plebiscitom, v najslabšem primeru pa dober mesec pred plebiscitom prepričani, da bo zmagala Jugoslavija. Avstriji je v septembru postalo jasno, da vsi napori Veleposlaniške konference, Plebiscitne komisije, okrajnih plebiscitnih odborov, Italije, Nemčije, Hematsdiensta in drugih, ki so delovali za dobro v vojni premagane Avstrije niso obrodila želenih sadov, zato si je obsedeno prizadevala uporabiti vsa sredstva za dosego svojega bolestnega cilja, priključitev koroških Slovencev k Avstriji.

To je bil povod za čedalje težje kršitve sanžermerijske mirovne pogodbe in čedalje bolj pogoste temeljne spremembe lastnih sklepov Plebiscitne komisije, ki jih je pred meseci sama sprejela in razglasila za nespremenljiva!

3. korak k poneverbi plebiscita  -  razširitev glasovalnih upravičencev

Plebiscitna komisija je 16.9.1920 ta pravila spremenila in določila, naj se izraz cona razlaga širše, torej za celotno ozemlje in ne le za cono v kateri se glasuje. Tako so poslej lahko v coni A glasovali tudi tisti, ki so bili rojeni v coni B ali pa so imeli tam stalno bivališče. Plebiscitna komisija je s tem le 3 tedne pred glasovanjem, bistveno spremenila pogoje glasovanja, za kar pa ni bila pristojna, saj so bili pogoji nedvoumno določeni v sanžermerijski mirovni pogodbi. Tako so plebiscitne oblasti v reklamacijskem postopku v volilne imenike cone A vpisale mnogo avstrijskih Nemcev, na podlagi potrdil, ki so jih izdale občinske in druge oblasti v coni B! Jugoslovanski član Plebiscitne komisije se ni mogel prepričati o verodostojnosti teh uradnih potrdil, ker mu niso dovolili vpogled v uradne sezname, knjige in matice v coni B.

4. korak k poneverbi plebiscita  -  odstranitev slovenske uprave

Po sanžermerijski mirovni pogodbi je bila uprava v coni A v polni meri, brez omejitev zaupana Slovencem. Plebiscitna komisija in drugi njeni organi so lahko le nadzirali delo uprave in o morebitnih nepravilnostih poročali višjim organom. Plebiscitna komisija je ponovno grobo poteptala mirovno pogodbo, ko je zahtevala odstranitev vsega slovenskega orožništva in finančne straže iz celotne cone A.

Tako je slovenska uprava v coni A od 18.9.1920 ostala brez podpore v izvršilni veji oblasti in je s tem postala le papirnata uprava brez prave moči in zaupanja. To je pomenilo dejansko ukinitev slovenske uprave, s katerim se nadzor dogajanja in ukrepanja v primeru nepravilnosti ni mogel več vršiti. Cona A poslej postala Nemcem povsem odprto prosto lovišče. Pri Slovencih je to povzročilo strah in nezaupanje neposredno pred glasovanjem.

5. korak k poneverbi plebiscita  -  glasovalno gradivo

Plebiscitna komisija je v svojih navodilih z dne 16.9.1920 izdala predpise o ravnanju z glasovalnim gradivom. Izdelavo glasovalnih skrinjic in pečatnikov (vsi so bili enaki), kakor tudi ostalega glasovalnega gradiva (trakovi, vosek itd.), je dala Plebiscitna komisija naročiti pri nemških obrtnikih v Celovcu. Najosnovnejše pravilo v takih primerih je, da se vse glasovalno gradivo da izdelati v drugi državi, ki nima interesov z državama v sporu in čim dlje od njih, tako da morebitna pridobitev duplikatov glasovalnega materiala za goljufiv namen ni mogoča.

S tem, da je bil glasovalni material izdelan v sosednji plebiscitni coni B, ki so jo zasedale sovražne avstrijske čete in kjer je bil sedež celotnega propagandnega štaba proti Slovencem, so bile odprte vse možnosti za dupliciranje volilnega materiala, vključno z volilnimi skrinjicami, glasovnimi lističi, pečatniki, idr. Naiven je kdor misli, da Nemci tega niso pograbili in v polni meri izkoristili, ko pa so dali po Plebiscitni komisiji kršiti celo ratificirano mednarodno mirovno pogodbo in druge predpise.

Plebiscitna komisija je naknadno, le malo pred glasovanjem spremenila nekaj teh predpisov, vendar tega ni nikjer objavila. Tako je na novo določila, da po zaključku glasovanja, glasovnic niso prešteli takoj na mestu glasovanja, kot je edino pošteno in primerno ter kot je veljalo za vse plebiscite po versajski mirovni pogodbi.

Nemci iz Berlina usmerjali plebiscit

Britanska obveščevalna služba v poročilu izdelanem v septembru 1920 ugotavlja, da Nemčija in Avstrija pri ureditvi koroškega vprašanja delujeta z roko v roki. Pri tem je omenjena organizacija Heimatsdienst, ki je financirana in dirigirana s strani Nemčije, da na področju Koroške neti sovraštvo do Jugoslavije, ter pripravlja in izvršuje lažno propagando, nemire in proteste. V primeru neugodnega izida plebiscita za Avstrijo pa je pripravljala vsesplošno vstajo in upor lokalnega prebivalstva.

Steinacher v svojih spominih priznava, da so avstrijski Nemci koroški plebiscit pripravljali v dogovoru z berlinskim društvom za obmejne in zamejne Nemce ter da so v ta namen dobili iz Berlina tudi zavidljivo finančno pomoč.

Koroški deželni zbor zaobljubil za vse večne čase

Danes se pri terjatvi pravic za koroške Slovence premalo zavedamo obveze, ki jo je dal najvišji politični organ dežele Koroške. Koroški deželni zbor je 28.9.1920 slovesno zaobljubil, "da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in gospodarski razvoj v isti meri, kakor za nemške prebivalce dežele, za vse večne čase".

6. korak k poneverbi plebiscita  -  prosto odprti volilni imeniki

Plebiscitna komisije je 29.9.1920 na predlog avstrijske strani sprejela sklep, da smejo predstavniki slovenskih in avstrijskih koristi v okrajnih svetih, vložiti pri svojem okrajnem svetu prizive za osebe, ki so zunaj plebiscitnega območje in katerih prošnje za vpis so občinski sveti odklonili. S tem je Plebiscitna komisija povsem spremenila določila, ki jih je sama sprejela in razglasila za nespremenljiva ter ga tudi javno razglasila in sicer, da se reklamacije lahko vložijo le pri občinskih glasovalnih svetih najkasneje do 29.9.1920, ugovor pa celo za vsako osebo posebej na posebnem formularju in z vsemi potrebnimi dokaznimi dokumenti.

Okrajni sveti so dokončno odločali o imenikih glasovalnih upravičencev in o izvedbi glasovanja brez možnosti pritožbe na višjo stopnjo. Odločali so tudi o sporih v občinskih glasovalnih svetih v katerih je bilo razmerje 3 : 3, sporov pa je bilo za naravo dela in spreminjanje  predpisov v korist Nemcev izjemno veliko. Oficirji v okrajnih svetih za reševanje pravnih zadev in sporov niso bili kvalificirani. Tako je bilo samo v zadnjih treh dneh pred plebiscitom v volilne imenike vpisanih skoraj 5.000 dodatnih oseb! Vseh oseb, ki so bile proti določilom senžermenske mirovne pogodbe neupravičeno vpisane v volilne imenike od začetka vpisovanja pa do 10.10.1920, je bilo skupaj neverjetnih 7.457.

Nemški Heimatsdienst je imel v te namene pripravljene vse potrebne listine, da so se prizivi lahko vložili do 4.10.1920 in tako so bili v imenike sprejeti ljudje, ki niti vedeli niso, da so vpisani, drugi najeti pa so zanje glasovali. Po 5.10.1920 predstavnike občinskih svetov (Slovence) niti k posvetovanjem niso več vabili, prav tako ti niso imeli vpoglede v spise okrajnih svetov, a okrajni sveti so bili zadnja stopnja pri odločanju! Tako so lahko okrajni sveti med 5. in 10. oktobrom v volilne imenike brez nadzora vpisovali ne le vse osebe, ki so jih občinski sveti zavrnili, pač pa lahko tudi tiste, ki niso izpolnjevali enega ali celo dveh izmed treh pogojev za glasovanje!

Ali so bili tisti avstrijski Nemci, ki so živeli zunaj plebiscitnega ozemlja (v Nemčiji, Češkoslovaški, Švici, Italiji, ...), pa so dejansko glasovali 10.10.1920, res bili upravičeni glasovati? Po Bakerju so osebe, ki jih je Heimatsdiest pripeljal iz drugih delov Evrope bili upravičeni glasovati, češ da jugoslovanski predstavnik Jovanović temu ni z ničemer ugovarjal!

Italija in Avstrija družno proti Slovencem

Tesno sodelovanje med Avstrijo in Italijo se je pokazalo tudi v predplebiscitnem obdobju, pri čemer sta obe državi izkoriščali nerešeno ozemeljsko vprašanje med Italijo in Jugoslavijo.

Poleg tega so bile italijanske oborožene sile prisotne v okolici Beljaka, med Beljakom in Vrbo ter vzdolž severne meje plebiscitnega ozemlja že več kot eno leto pred dnevom glasovanja in na sam dan glasovanja. Avstrijsko-nemški agitatoriji pa so v predelu A alarmantno širili vesti, da bodo na meji stoječe italijanske čete zasedle predel A brž, ko bi v predelu A dobila večino glasov Jugoslavija. To je povzročilo med koroškimi Slovenci  v predelu A preplah in ne povsem svobodno izjavljanje njihove volje pri plebiscitu, kar je v nasprotju s čl. 50, odst. 6. senžermenske mirovne pogodbe!

7. korak k poneverbi plebiscita  -  dan plebiscita

Plebiscitna komisija 16.9.1920 sprejete predpise o ravnanju z glasovalnim gradivom le nekaj dni pred plebiscitom naknadno spremenila, vendar pa tega ni nikjer objavila. Predpisi določajo naslednje:

1. Po zaključku glasovanja glasovnic niso prešteli takoj na mestu glasovanja, kot je edino pošteno in primerno ter kot je veljalo za vse plebiscite po versajski mirovni pogodbi.

2. Občinski glasovalni sveti so le zapečatili glasovalne skrinjice in ostalo gradivo, toda ne s pečatniki predsednika in tajnika posameznega občinskega glasovalnega sveta, ko je bilo določeno v prvotnih navodilih plebiscitne komisije, ampak s pečatniki, ki so bili v celotni coni A enaki! Zapisnik.

3. Glasovalne skrinjice so nato iz občinskih svetov prepeljali na sedeže okrajnih svetov, kjer so jih stražili medzavezniški častniki vse do konca štetja. Medzavezniški častniki pa so bili v veliki večini italijanski.

4. Članom občinskih glasovalnih svetov niso pustili nadzirati prevoz, prenos in odpiranje glasovalnih skrinjic. Ko so odtrgali pečate, zastopniku slovenskih koristi ni bilo mogoče ugotoviti in preveriti pristnost in nepoškodovanost pečatov, glasovalnih skrinjic in glasovnic v njej.

5. Zastopnike slovenskih koristi tudi niso pripustili preveriti ali se niso v prostorih okrajnih svetov nahajale druge, že vnaprej pripravljene volilne skrinjice, duplikati, z Nemcem že vnaprej znanimi rezultati.

Izid poneverjenih rezultatov

Plebiscit je bil izveden 10.10.1920. Za Jugoslavijo je uradno glasovalo 15.279 (40,96 %) glasovalcev, po anketi izpred enega meseca pa 19.395! Za republiko Avstrijo pa je uradno glasovalo 20.025 (59,04 %) glasovalcev. Neveljavnih ali neoddanih glasovnic pa je bilo 2.003.

Zanimivo je tudi, da so avstrijski listi še 7. oktobra, torej 3 dni pred plebiscitom navedli, da skupno število glasovalnih upravičencev znaša 34.360 in da računajo, da bo plebiscitna udeležba 90 %! Toda 10.10.1920 je bilo vpisanih skoraj 5.000 glasovalnih upravičencev več (pripeljanih Nemcev), skupno od začetka vpisa pa kar 7.457 neupravičeno vpisanih volilnih upravičencev (Nemcev), ki so glasovali za Avstrijo. Plebiscitna udeležba pa je bila kar neverjetnih 95,79 %!

Mnoge koroške Slovence je nenavadno veliko število volilnih upravičencev ter visoka udeležba močno osupnila! Vzdušje med Slovenci v coni A je bilo drugačno kot so kazali rezultati plebiscita. Takrat seveda niso vedeli čemu pripisati tak rezultat. Danes, ko Koroški plebiscit raziskan iz vseh vidikov in zornih kotov je tudi največjemu dvomljivcu jasno, da je bil plebiscit ponarejen!

Analiza rezultatov plebiscita

V normalnih razmerah bi bilo po glasovanju smiselno delati povolilne analize. Ker pa Koroški plebiscit ni bi izveden v normalnih razmerah to nima nikakršnega smisla. Toliko kršitev mednarodnih pogodb in kršitev lastnih predpisov, potvarjanj, izkrivljanj resnic, teptanja osnovnih človeških in moralnih norm kot pri Koroškem plebiscitu ni najti niti v najbolj zakotni luknji črne celine. Vse kar se je dogajalo hudih nepravilnosti v zvezi s plebiscitom med letoma 1919 in 1920 zvodeni ob vsebini opisani v poglavju, Sedmi korak k poneverbi plebiscita. Ta v vseh pogledih povsem zadošča, da bi bil lahko uradni rezultat 34.674 (100,00 %) za Avstrijo in 0 (0,00 %) za Jugoslavijo, če bi Nemci tako želeli. Pa seveda niso, ker bi bilo potem preveč očitno. Tako pa se nam Slovencem še danes, po letih režijo v obraz!

Kljub temu le malo pokukajmo v nekatera čudna dejstva. V vseh ostalih občinah, kjer je bila močna slovenska večina (92,3 %) in trdnjava slovenstva pa je bilo za Jugoslavijo uradno oddanih komaj 53,61 % glasov! To je skoraj 40 % manj glasov za Jugoslavijo kot je bilo  "uradnih" Slovencev in to na področju, kjer so bili Slovenci najbolj zavedni, kar so nedvomno vedeli tudi Nemci! To si ni mogoče drugače razlagati, kot da je bilo v slovensko zavednih občinah vpisanih veliko Nemcev, ki sploh niso izpolnjevali pogojev za vpis ali pa, da so bili v takih občinah rezultati plebiscita ponarejeni.

Ali je bil sklenjen tajni sporazum med Dunajem in Belgradom?

Za pravično narodno, vojaško in politično rešitev koroških Slovencev, so bili kot kaže mnogo dejstev, zainteresirani edino le narodno zavedni Slovenci iz vrst SLS. Tu je govora izključno o političnih Slovencih, ki so edino imeli vpliv na odločitve. Drugi so bolj ali manj očitno delovali mlačno ali celo z dejanji ovirali zasedbo Koroške, kot je še zdaleč ne osamljen primer dr. Ivana Tavčarja, predsednika JDS, kateri je bila srbska monarhija ljubša od slovenske domovine ..več ». Anarhistično usmerjena JSDS je bila še bolj izdajalsko usmerjena, saj je bil njen predsednik  Anton Kristan v vladi le toliko, da je oviral vsakršno normalno delo ter da je bil vir informacij iz prve roke. Po besedah samih predstavnikov JSDS, so nameravali izvesti strmoglavljenje slovenske vlade v najkritičnejših trenutkih za zasedbo Koroške. Tudi zato jim je šla vsakršna oborožena sila strašansko na živce.  Tako Maistrova vojska, redna vojska in vaške straže so bili njihovi sovražniki. Ko so bili Slovenci najbolj notranje in zunanje ranljivi, so predlagali ukinitev vojske ..več ». Podobnost z današnjimi dogodki naslednic JSDS (komunisti) je zgolj slučajna. Koroška je bila predstavnikom JSDS zadnja briga. Ker niso mogli prevzeti oblast in vzpostaviti boljševistično republiko, so v času najodločilnejših trenutkov koroškega plebiscita, podpihovali stavke in nerede med rudarji in delavstvom. Poskušali so tudi med kmeti, vendar je v naravi kmeta, da mora misliti s svojo glavo za prihodnost, kot dober gospodar, če naj preživi.

Srbi v svojih planih nikoli niso razmišljali o združitvi s Slovenci. Njihov cilj je bil kvečjemu pripojiti predele Hrvaške, kjer so živeli Srbi. Več primerov je kazalo na to, da do Slovenije niso imeli izoblikovane politike in enostavno niso vedeli, kaj naj s Slovenci. Nerešeno vprašanje severne meje in konfliktna zahodna meja z Italijo sta zahtevala nepredvidene diplomatske aktivnosti. Srbi so v Sloveniji na koncu našli gospodarski interes.

Srbi, ki so bili antantna sila in torej zmagovalci v vojni so imeli svoje načrte. S težnjo po uresničitvi ideje o vseh Srbih v eni državi so pritiskali na Državo SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov) in jo kmalu priključili. Zaradi teh izsiljevanj in pritiskov so Srbi v najodločilnejših časih Slovencem obrnili hrbet, tako da se slovenski politiki očitno sami niso upali zasesti Koroške in tako je najugodnejša priložnost za zasedbo slovenskega ozemlja splavala po vodi. Iz mnogih podatkov je razvidno, da so Srbi igrali dvojno igro. Eno je bila igra besed in strašanske skrbi za Slovenske probleme, drugo pa so bila srbska dejanja, ki so bila skoraj vsa po vrsti usmerjena k čim večji oslabitvi Slovencev. Ne samo Koroška, tudi velik del Primorske je bila Srbom le diplomatsko blago za njihove koristi. Da so Srbi Slovence popolnoma izigrali je razvidno iz mnogih dejanj in dokumentov ..več ». Verjetno iz tega časa izvira čisto upravičen srbski rek "E glupi Slovenci".

Ko so tekla pogajanja o koroškem vprašanju na mirovni konferenci v Parizu so Srbi večkrat, ko je bil sklican sestanek izključno za pogovore o koroških Slovencih, želeli tok pogovorov preusmeriti na ozemeljska vprašanja, Banata, Bačke, Bolgarije, ...  Torej ozemelj, ki so jim bila mnogo večja skrb kot slovenska Koroška. Srbi so tudi pokazali, da jim je velik trn v peti samostojna slovenska vojska, ki se formirala iz prostovoljcev ob vprašanjih severne meje. Te vojske so se želeli znebiti in v to smer so bila usmerjena njihova prizadevanja. Edini srbski vod na Koroškem, se je v decembru 1918 pri Grabštajnu brez boja predal in naredil s tem Slovencem izjemno veliko moralno škodo, saj je od takrat Avstrijcem greben zrasel čez vso mero. Ko so spoznali, da Slovenci pri Srbih nimamo politične podpore, so po Slovencih udarili s protiofenzivo s kar dvakrat močnejšo vojsko. Ko je bilo potrebno v najhujših trenutkih Slovencem priskočiti na pomoč so Srbi stali ob strani in pustili, da je v navalu mnogo močnejša avstrijska vojska razbila slovenske čete. Čez mesec dni, se je proti Avstrijcem izvedla skupna jugoslovanska ofenziva, ki je bila sestavljena skoraj izključno iz slovenskih vojakov ter večino srbskih oficirjev. V nekaj dneh je bila zasedena skoraj vsa slovenska Koroška, kljub temu, da je imela slovenska vojska le malenkostno premoč. Kmalu po plebiscitu so Srbi generala Maistra upokojili in povsem izobčili in političnega in vojaškega življenja.

Ko se je v coni A formirala slovenska uprava in je prišlo s strani Plebiscitne komisije do enormnih in serijskih kršitev mednarodne pogodbe ter moralnih in človeških norm, iz Beograda ni bilo slišati nikakršnega protesta. V kolikor bi vlada v Beogradu nastopila v mednarodni politiki odločno bi se gotovo ne moglo kršiti že sprejetih pravil obnašanja in vpisa glasovalnih upravičencev iz drugih delov Koroške, Avstrije in celo drugih držav Evrope! Spričo mnogih signalov je moč sklepati, da se je dunajska pa tudi berlinska vlada o vprašanju Koroške pogovarjala tudi z Beogradom. Kakšne koncesije so ponujali Srbom do danes še ni raziskano, dejstvo pa je, da so Srbi zelo mlačno stali ob strani, ko je bilo potrebno odločno ukrepati. Koroška in tudi Slovenija je Srbom bolj služila za politično mešetarjenje z Avstrijo in Italijo in nič ne čudi, da si s slovensko Koroško niso želeli mazati rok.

Tedaj nerazčiščeno razmerje Jugoslavije do Italije je bilo vzrok, da jugoslovanska vlada formalno ni spodbijala veljavnosti koroškega plebiscita. Dne 19.10.1920 je jugoslovanska vlada v obliki note poslala Plebiscitni komisiji splošni protest, da so pri plebiscitu na Koroškem bile zlorabe in nepravilnosti, ter da je bilo glasovanje in štetje glasov neurejeno in nepopolno, medzavezniški častniki pa pristranski. Vlada je še dodala, da bo podrobnejše obrazložitve poslala kasneje. To pa se ni nikoli zgodilo zato so sklepali, da se je Jugoslavija sprijaznila z izidom plebiscita.

Po plebiscitu pospešeno germaniziranje  -  zanikanje vseh javnih obljub

Prekonig označuje slovenski boj za Koroško kot imperialistični vdor in pohlep po tuji zemlji, avstrijsko obrambno akcijo, zagotovitev nadaljevanja asimilacije Slovencev (lastni zemlji) pa predstavi kot drugi, pravi patriotizem! Slovenski boj na Koroškem v bistvi ni bil nikdar nič drugega kot boj za enakopravnost. Nemško avstrijski boj pa za to, kako obdržati Slovence in njihovo stoletno zibelko slovenstva v oblasti in v nadaljevanju germanizacije. Za njih germanizacija ni nasilna ampak radovoljna. Kdor zahteva kake posebne nacionalne pravice za slovensko prebivalstvo, ta ruši mir, ki je od nekdaj vladal v tej deželi.

Primerjava izgube slovenskega ozemlja v 20. stol. brez Istre in Medmurja z nekaterimi
drugimi državami Evrope. Bi oni mirno dopustili raznarodovanje? Razmerja so natančna!

Izogibanje dolžnostim na poti germanizacije

Koroški deželni zbor je 28.9.1920 slovesno zaobljubil, "da hoče varovati narodno in jezikovno posebnost slovenskih državljanov in gospodarski razvoj v isti meri, kakor za nemške prebivalce dežele.

Kako je mogoče s temi dejstvi združevati zahtevo Avstrije, da je treba šele ugotavljati slovensko manjšino na Koroškem in obseg ozemlja, na katerem živi? To je odpovedovanje mednarodnih dogovorov, ki so omogočili pridružitev nedvomno slovenskega ozemlja k Avstriji!

V septembru 2004 je avstrijski predsednik Heinz Fischer, ki je bil na obisku v Sloveniji govoril tudi o problematiki koroških Slovencev in dvojezičnih napisov, ki jih je Avstrijska država dolžna postaviti, saj tako določa več več mednarodnih in meddržavnih pogodb. Nenavsezadnje je tudi avstrijsko ustavno sodišče pred dvema letoma točno določilo obseg ozemlja, kjer mora država postaviti dvojezične napise. Kljub temu napisov še vedno ni.

Avstrijski predsednik je na nedavnem obisku dejal, da je potrebno problem rešiti strpno in s sodelovanjem in soglasjem obeh strani. Ali z drugimi besedami, da Slovenci ne moremo računati na dvojezične napise, če se Nemci s tem ne bodo strinjali. Avstrijski Nemci  po 84 letih sprenevedanja nam vsem Slovencem še vedno mečejo pesek v oči! Ali Slovenci na svoji zemlji rabimo pristanek tistih, ki so nas v imperialističnem zanosu načrtno zatirali predvsem zadnjih 150 let? Ali lahko enačimo imperialistično nasilje z mirnimi minimalnimi nacionalnimi zahtevami po zaščiti slovenskega naroda, kolikor ga je še ostalo v tem stoletju? Ne moremo! To je izsiljevanje in nadaljevanje nemškega imperializma v 21. stoletju. Če Slovenija in Evropa nista sposobni od Avstrije izterjati legitimne močne zaščite v korist Slovencev, to pomeni le nagrajevanje agresije in balkanskih manir Avstrije. V kolikor je to formula za evropski način reševanja zgodovinskih zablod, se nam v prihodnosti kaj slabo piše.

 
Viri

1. Koroški plebiscit, Janko Pleterski, Lojze Ude, Tone Zorn, Slovenska matica, Lublana 1970 
2. Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987
3. Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slov. zgod. društvo za Koroško, Družba Sv. Mohorja, Celovec 1919
4. Arhiv RS, fondi: As1083, As805, As1046, As1019, As1164, As1194, As60

Stran je bila nazadnje spremenjena 04.08.2010

© PROMIN d.o.o.  -  Spletne strani in njihova vsebina so last podjetja PROMIN d.o.o.
shranjevanje in uporaba gradiva samo z dovoljenjem firme

št. obiskov