Slovenska vojska
|
Danes le redko kdo ve, da smo imeli Slovenci po koncu I. svetovne vojne
močno, samostojno slovensko vojsko, ki se je izoblikovala iz slovenskih polkov
in rezervnih vojakov propadle Avstro-Ogrske vojske. Slovenska vojska ni bila
neka šibka nedisciplinirana organizacija, ki je šele negotovo iskala
svojo identiteto, pač pa je bila med najmodernejšimi vojskami tistega časa. V
svojem sklopu je imela celo letalsko in protioklepno enoto.
Ko je bila slovenska vojska že gotovo dejstvo, je prišlo do združitve Slovenije
in ostalih delov Države SHS s Kraljevino Srbijo. Srbi so v novi državni
tvorbi Kraljevini SHS uresničili svoje načrte po združitvi vseh Srbov v eni
državi, tudi v skladu z nekaterimi načrti Londonske konference. Do Slovenije ter delov Dalmacije, Hrvaške in Slavonije,
ki so bili izven velikosrbskega teritorija, je imela Srbija kolonialen
odnos, na kar kaže vrsta dogodkov. Uradna "resnica" pa je bila drugačna; "Svojemu
narodu in vsem drugim narodom je srbska buržoazija dopovedovala, da je bila
osvoboditeljica in s tem stvariteljica nove države".1 V
tem okviru so se odvijala politična trgovanja z Dalmacijo in slovensko Primorsko
z Istro med Italijani in Srbi, iz tega primeža pa tudi slovenska Koroška ni bila
izvzeta.
V močno centralistični in unitaristični Kraljevini SHS, so Srbi in njihovi
somišljeniki prevzeli vse vzvode oblasti v svoje roke. Ni dosti manjkalo do uvedbe
cirilice v javno življenje Slovenije, potem ko so jo kot edino pisavo uvedli v
državnih službah. Samostojna slovenska vojska je pomenila za srbsko
unitaristično politiko veliko grožnjo in izjemno moteč dejavnik, zato je
slovenska vojska postala
ena od prvih žrtev srbske hegemonije. Toda zaradi mednarodnih okoliščin jo je
slabila in najedala počasi, ne
ozirajoč se na posledice za izgubo slovenske Koroške. Švajncer pove:
"Velikosrbska politika je skrbela,.. da je izginil vsak spomin na vojsko Države Slovencev, Hrvatov in
Srbov".1 Žrtev srbskega unitarizma pa ni bila le uničena
slovenska vojska, pač pa tudi zgodovinopisje, ki je pod pritiskom politike poskrbelo, da je bil
izbrisan vsakršen spomin nanjo: "..kot da je svojčas
nekdo gradivo na Slovenskem temeljito počistil".2 Tako v
Sloveniji ni ohranjenega nobenega izvirnega dokumenta, prav tako ne v Arhivu
oboroženih sil v Belgradu: "Toda nekoč so izvirni
dokumenti II. vojnega okrožja in njegovih polkov le morali biti, saj drugače v
stari Jugoslaviji ne bi mogli nastati tipkopisi zgodovin nekaterih naših polkov
in ne zgodovine poveljstva Dravske divizijske oblasti.."3
Ne glede na popolnoma nasprotujoča si režima unitaristične srbske Jugoslavije
(1918) in komunistične Jugoslavije (1945), sta oba sistema na skoraj
identičen način počistila s slovensko vojsko, s temeljnim kamnom samostojnosti
slovenskega naroda. Švajncer pove:: "Obe
ukinitvi veže toliko skoraj neverjetnih podobnosti, da se neprijetnim vprašanjem
ne bi bilo mogoče izogniti".4
1
Slovenska vojska 1918-1919,
Janez J. Švajncer, Prešernova
družba, Lublana 1990, str. 6
2
Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova
družba, Lublana 1990, str. 9
3
Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova
družba, Lublana 1990, str. 10
4
Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova
družba, Lublana 1990, str. 7
|
|
Nastanek slovenske vojske
Slovenski fantje so služili vojsko v polkih avstrijske
oz. od 1867 v avstroogrske armade. Ti so bili povečini slovenski, nekateri tudi
mešani. Ko pa je leta 1914 prišlo do spopada svetovnih monopolov za izkoriščanje
naravnih in človeških virov, ali drugače rečeno do I. svetovne vojne, so se
slovenski fantje prekalili tudi boju na frontah. Proti svoji volji, so bili
nesorazmerno mnogokrat postavljeni v prve bojne vrste, imeli so nadpovprečno
število častnikov nemške narodnosti in sloveli so po hrabrosti.
Ko so koncu vojne bili dnevi, so mnogi polki
dezertirali, saj so hoteli priti čim prej domov. Morda delno tudi zaradi pozivov
političnega vodstva, najbolj pa zaradi naveličanosti vojne, v tujih okopih.
Bližal se je nehvaležen čas obrambe domačega ognjišča, pa tudi severne in
zahodne meje. Politično vodstvo je to vedelo, zato je vztrajno zahtevalo vrnitev
slovenskih polkov na slovenska tla.1 Seveda so to vedeli tudi
avstrijski Nemci.
Slovenski vojaki 2. gorskega strelskega polka so se
prvič uprli 2.10.1918, dokončno pa po vrnitvi iz italijanskega bojišča na
slovenska tla 2. novembra in prisegel Narodnemu svetu v Gorici. 27.10.1918 se je
pred odhodom na fronto uprla pohodna stotnija celjskega 87. pehotnega polka.2
Predhodnica umikajočega se vojaštva s fronte je bila skupina oficirjev, čez dva
dni, 2.11.1918 pa so se začele skozi Lublano valiti prve velike kolone vojaštva.3
Prihod vojakov s fronte pa je slovensko vojaštvo
pričakalo organizirano in pripravljeno. Slovenski oficirji so se
samoorganizirali, ne glede na to, da je
Avstro-Ogrska šele 3.11.1918 podpisala
premirje z Italijo.
29.10.1918 je bila na Kongresnem trgu slovesna
razglasitev nove Države SHS, govori politikov pa mlačni in neodločni. Na
govorniškem odru je kljub temu, da so vojakom prepovedi udeležbo, dobil besedo
predstavnik
slovenske vojske poročnik
Mihajlo Rostohar in z ostalimi vojaki prisegel Narodnemu svetu za Slovenijo
z besedami: "Mi, vojaki, odrekamo pokorščino Avstriji
in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!". Ljudje
so s ploskanjem in navdušenjem sprejeli njegov govor, mnogo intenzivneje kot
govor politikov. Prisega vojakov je pomenil vrh zborovanja. Kasneje sta
s pročelja mestne hiše dva delavca pred veliko množico snela velikega dvoglavega
avstrijskega orla.4
Slovenski oficirji so 30.11.1918 v Narodni kavarni
samoiniciativno izbrali odbor šestih oficirjev, da vzpostavi vezo z Narodno
vlado in ji da na voljo vojake in oficirje slovenske pripadnosti. Odbor je 31.
oktobra odbor slovenskih oficirjev sestavil vod vojakov, večinoma iz Čehov in
Polakov. Dopoldne so prevzeli vse ljubljanske vojašnice. Oddelki slovenskega
vojaštva in pripadniki narodnih straž so zastražili vsa glavna križišča v
Ljubljani. Vod nadporočnika
Rudolfa Badjure okoli poldneva zasede poslopje deželne vlade.5
Ponoči so po Ljubljani patruljirale skupine po šest vojakov. Cestni kordoni za razoroževanje
vojakov so bili na Viču, v Šiški in na Dolenjski cesti.
V Mariboru se je neodvisno od dežele Krajnske
vzpostavila vojska v imenu
narodnega sveta v Mariboru, ki jo je organiziral major Rudolf Maister z
nekaj častniki in z okoli 85 vojaki. Isti narodni svet ga je kasneje imenoval za
generala.
1
Slovenska vojska 1918-1919,
Janez J. Švajncer,
Prešernova družba, Lublana 1990, str. 14
2
Slovenska vojska 1918-1919,
Janez J. Švajncer,
Prešernova družba, Lublana 1990, str. 15
3
Slovenska vojska 1918-1919,
Janez J. Švajncer,
Prešernova družba, Lublana 1990, str. 22
4
Slovenska vojska 1918-1919,
Janez J. Švajncer,
Prešernova družba, Lublana 1990, str. 17
5
Slovenska vojska 1918-1919,
Janez J. Švajncer,
Prešernova družba, Lublana 1990, str. 18
|
