Slovenska politika

zapisniki I do 62. zapisnika

Previdni koraki samostojnosti

Po izbruhu I. svetovne vojne so Čehi še močneje delovali za samostojnost Češke na mednarodnem parketu, medtem ko so Slovenci ostali stopničko nižje. Za samostojnost so se zavzemali le v okviru Avstro-Ogrske, pa še tod zelo mlačno in premalo odločno, tako da se je težko znebiti vtisa, da si razpada monarhije pravzaprav niti niso želeli, da se se bali samostojne poti, na katero so drugi komaj čakali. Slovenci so želeli le neko premalo definirano samostojnost v okviru Avstrije ali v okviru reformirane Avstro-Ogrske v smislu trializma, ki bi jo sestavljala nova samostojna enota Jugoslavija (Slovenija, Slavonija, Hrvaška, Dalmacija in Bosna).

Karlov manifest ...

Tako so si Slovenci do zadnjih minut prizadevali reformirati Avstrijo, v okviru katere bi imeli le večjo avtonomnost. Vzporedno pa so že tekle priprave na ustanovitev države SHS, ki so bile intenzivnejše po ustanovitvi Narodnega sveta v Lublani, 16.8.1918. Narodni svet je sestavljalo 40 članov, od tega 3 politične stranke in 2 politični društvi; 18 SLS, 10 JDS, 7 PD za Istro, 3 JSDS in 2 PD Edinost Trst.¹ Tako je zelo pozno prišlo do oblikovanja temelja za slovensko državnost.

28.10.1918 je Avstrija sprejela Wilsonov mirovni načrt. Že 26. oktobra so predstavniki kulturnih društev in političnih strank Narodnemu svetu naznanili, da žele 29.10.1918 proslaviti kot dan samostojnosti, kar se odvijalo na Kongresnem trgu, kjer je bila uradno razglašena odcepitev Slovenije. Manifestacija je dosegla višek s prisego nadporočnika dr. Mihajla Rostoharja in s tem vojaških enot, vdanosti in zvestobe novi državi. Uradno je bila Narodna vlada Slovencev v Lublani imenovana 31. oktobra, njen prvi mandatar pa je bil Josip vitez Pogačnik.²

¹ Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Peter Ribnikar, Arhiv RS, Lublana 1998, str. 10

² Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Peter Ribnikar, Arhiv RS, Lublana 1998, str. 12

Notranja vojaška vprašanja

5. novembra pride v Lublano general Maister in NV prosi vojaške pomoči za Maribor, na kar mu predsednik Josip Pogačnik razloži, da vojakov nimajo, da pa mu jih dajo na razpolago takoj ko pridejo.¹ 6. novembra NV zapriseže vojaštvo 17. pešpolka. NV sklene sprejeti v službo cca. 3.500 vojakov češke legije, hkrati pa odredi, da se domači polki in kadri čim prej demobilizirajo, posebno častniki, ki ne vrše službe.^2,

Poverjeniku za narodno obrambo dr. Lovru Pogačniku, je NV odobrila izplačilo 10.000 kron za opremo srbskih častnikov v Lublani.³

General Maister je dolgo čakal na obljubo NV, da pošlje vojaštvo v Maribor. Ko je grozilo, da bodo Nemci postali premočni, da bi Maribor bilo še mogoče braniti, je 8.11.1918 na Spodnjem Štajerskem odredil splošno mobilizacijo moških med 18. in 40. letom starosti.⁴ Da bi vlada ohranila svojo avtoriteto je še isti dan reagirala ter 9. novembra objavila NV v Uradnem listu poziv, naj se vojaki med 18-im in 40-im letom zglase v Borovlah, Mariboru, Celu in Lublani. Toda vojakov je bilo bistveno manj, kot bi bilo vpoklicanih mož z maistrovo splošno mobilizacijo. NV je objavila tudi poziv orožnikom in orožniškim častnikom izven Slovenije, naj se zglase na službo v Lublani.³⁰

vir: Uradni list NV, letnik I, št. 4, z dne 9.11.1918

Čez dva dni je NV že izdala odredbo, da se s 15. novembrom vsem neaktivnim častnikom odpove službo in se jih nadomesti z aktivnimi, razen če jih zelo nujno ne potrebuje.³¹ Odpuščala je, čeprav je vojske primanjkovalo, oz. sploh ni imela predstave koliko vojske ima? Zato je v Uradnem listu 14. novembra objavila, naj vsa štacijska poveljstva javijo, kateri pododdelki, formacije in zavodi so jim podrejeni, kdo so poveljniki, koliko jih je, kakšne čine imajo in njihova imena.³²

Ko je NV izvedela za maistrovo mobilizacijo, je na seji 12. novembra naročila poverjeniku za narodno obrambo dr. Lovru Pogačniku, naj pozove Maistra, da opraviči svoje dejanje. Hkrati je takoj telefonsko zaprosila Nar.Vj. v Zagreb, da pošlje bataljon zanesljivega vojaštva, ker obstaja možnost nemškega puča na Štajerskem. Hkrati je dr. Vekoslav Kukovec, poverjenik za finance opozoril, da je naš položaj na Štajerskem v nevarnosti in da je potrebno živeti z Nemci v čim boljših odnosih, ker nam sicer lahko vrnejo z obrestmi. Da bi se odkupil Nemcem za Maistrov razglas mobilizacije, je mestu Gradec brezplačno odobril 50 vagonov moke od 340-ih, ki so bili zaplenjeni v mariborskih vojaških skladiščih. NV je sklenila na vsa okrajna glavarstva na Spodnjem Štajerskem poslati brzojavko, ki naj se čim širše razglasi: "Mobilizacijski ukaz generala Maistra se pojasnjuje tako, da se imajo zglasiti vsi zdravi vojaki (samo vojaki in ne tudi drugi moški) v starosti od 18. do 40. leta...".⁵ Kar je NV storila 12.11.1918, bi lahko storila že 1. novembra, a je iz zapisnika vlade in panike, ki jo je povzročil Maistrov mobilizacijski razglas razvidno, da sama spričo "ziheraštva" in bojazlivosti mobilizacije sploh ne bi razglasila in da bi Spodnja Štajerska danes bila že popolnoma ponemčena, Prekmurje pa pomadžareno.

Nemci so se glede razmejitve med Nemško Avstrijo in Jugoslavijo na Koroškem obrnili na NV. Želeli so nevtralen pas z mešano komisijo, vendar NV ni odgovarjala na take pobude, ker se je bala, da bi s tem prišlo do prejudica meje.⁶

Šele na prošnjo Narodnega vječa, je NV prvič 14.11.1918 okvirno predlagala, ne določila, severno mejo, ki naj jih zasedejo Jugoslovanom prijazne čete: Šmohor, Belak, Celovec, Št. Vid, Št. Janž na Mostiču, Velikovec, Št. Andraž, Dravograd, Marenberg, Maribor, Spielfeld, Radgona, Št. Gothard.⁷ Iz tega je jasno razvidno, da se je NV zanašala, da bodo slovensko ozemlje za Slovence pravično zasedli drugi in je spričo tega tudi razumljivo zadrževanje generala Maistra.

S Koroške so prihajala poročila o nič manjšem nasilništvu Nemcev proti Slovencem, kakor pred koncem vojne. Nemci so prestavljali slovenske uradnike in nastavljali nemške, da so zaprisegali za Nemško Avstrijo, ovirali so promet slovenskih krajev z Jugoslavijo.^8,26 Na izvršena dejstva Nemcev na slovenskih ozemljih je NV protestirala z diplomatskimi notami. Na klic Slovencev na Koroškem na pomoč, je NV sklenila, da: "se ukrene vse potrebno, da se dokaže našim rojakom na Koroškem, da jim hoče nuditi Jugoslavija varnost, red in prehrano".⁹  Največje jamstvo in dokaz bi bila zasedba Koroške! Od besed in diplomatskih not pa se Slovenci niso počutili nič bolj varne in site, prej izdane in prevarane. Zaradi številnih nasilstev Nemcev nad Slovenci NV odloči, da pošlje spomenico koroški, avstrijski in belgrajski vladi, polkovniku Pribičeviću in časopisju.²³ Iz Gradca je prišlo poročilo, da so Nemci vdrli v lokale društev Triglav in Čitalnice ter zasedli oba prostora. Na tehniki in na vseučilišču so zahtevali nemški dijaki, da se Slovenci odstranijo iz dvoran.²⁷

Uslužbenec pri jug. komisarjatu v Celovcu, Dr. Hočevar je poslal več zapisnikov, ki pričajo o hudih zatiranjih koroških Slovencev. Tistim, ki so za Jugoslavijo ne dajo niti hrane, ali pa najslabše kvalitete. Nekaterim voditeljem grozijo z obešanjem, grožnje s smrtjo se stalno ponavljajo.²⁹

Državni urad za zunanje zadeve iz Dunaja je predlagal, da pride zaradi preprečitve nasilja na Koroškem do skupnega posveta glede sporazumne uprave na Koroškem po obeh narodih do mirovne konference, ki pa ga je NV zavrnila rekoč: "..NV je pripravljena udeležiti se skupnih posvetovanj pod pogojem, da Nemci poprej umaknejo svoje vojaštvo in Narodne straže iz nesporno slovenskega ozemlja".¹⁰ Zavračanje zasedbe Koroške in celo pogovorov o skupni zasedbi in upravi, ko so imeli Nemci že zasedeno vso slovensko Koroško je skrajno čudno. Tudi pobudo koroškega deželnega odbora, da bo poslal 22. novembra 2 pooblaščenca v Lublano glede dogovora o začasni meji, je NV zavrnila in pogojevala s poprejšnjim umikom čet, ne glede na to, da je Avstrija zagotavljala, da stoje na ozemlju slovenske Koroške zgolj zaradi vzdrževanja reda in miru in da nimajo naloge se upirati se slovenski zasedbi z orožjem.¹² Nemške čete so se 23. novembra res umaknile na severni breg Drave, kas so sporočili tako iz Celovca¹³, kot iz Dunaja.¹⁴ Avstrija predlaga pogajanja z NV za 2. decembra, vendar NV prosi, da se zaradi odsotnosti ključnih predstavnikov pogajanja odlože.¹⁶

Avstrija je poslala v ratifikacijo dogovor med zastopniki Nemške Avstrije in NV, ki je potekal v Lublani 12.12.1918. NV je ratifikacijo zavrnila, ker besedilo ni popolnoma odgovarjalo dogovoru, je pa tudi na vsak način hotela ratifikacijo odriniti v odločitev vladi v Belgradu.^22,23

V malem kraju Hrušica so Nemci 19. decembra iz hiše usmrtili srbskega vojaka, zato so ti z artilerijo obstreljevali okolico. Na protest Koroške vlade NV ne reagira, ker stoji na stališču, da je to stvar.²³

Glede mobilizacije se je skrajno kompliciralo in odlagalo izvedbo, ko je zasedba Koroške postala že težavnejša, če že ne prepozna. Iz 18. zapisnika seje je razvidno: "Opozarjalo se je na dejstvo, da nimamo ne obleke, ne denarja, ne avtoritete, da bi to izvedli; tudi je treba izvršiti še statistična preddela...".¹⁰ Še ne dober teden pred tem, pa se je puščalo skozi Slovenijo vagone materiala in orožja, ter plačevalo avstrijske in srbske vojake. (glej ³ ter poglavje Prehrana in material³). Toda NV je v Uradnem listu objavila, da se le gažistom in častnikom katerikoli narodnosti na poti iz fronte domov, pusti osebno orožje, medtem ko vojakom ne. Izrecno je bilo napisano: "..nikakor pa ne puške ali drugo orožje..". Prav tako hrane največ za 6 dni. Ostalo pa bi morali zaseči.³⁰

19. novembra je stotnik Alfred Lavrič s 60 možmi zasedel Ljubelski prelaz, nad čemer se pritožuje državni svetnik dr. Lemisch iz Celovca, češ da namerava Lavrič zasesti vso Koroško do Drave.¹¹ Tokrat je prvič prišlo do zasedbe kakšnega, čeprav mejnega dela Koroške. Ko je dr. Brejc prejel telefonsko obvestilo, da različni znaki kažejo, da nameravajo Italijani zasesti Koroško, se je NV zganila in sklenila da stotnik Alfred Lavrič z 20 Srbi (antantnimi vojaki) 27. novembra zasede Celovec ter tako prehiti Italijane.¹⁵ Tudi Smodej je opozoril, da Nemci kličejo Italijane na Koroško ter da so Italijani do Nemcev prijazni, do Slovencev pa se obnašajo prav grdo.¹⁷ NV sporoči koroški deželni vladi v Celovcu, da so jugoslovanske čete od 1.12.1918 naprej antantna vojska.²³

General Maister je 28. novembra ukazal, da se nemške čete umaknejo do Wildona (12 km S od Lipnice), zato deželni glavar Štajerske protestira pri NV. Ta pa poverjeniku za narodno obrambo, dr. Lovru Pogačniku naloži, da: "ukaže generalu Maistru, da ne sme dalje prodirati, in ga pouči, da nima pravice zahtevati demarkacijsko črto.."¹⁶ 29.11.1918 je general Maister sporočil Narodnemu svetu, da se je pogodil z generalom Leitbachom in polkovnikom Passyem, da Maistrove čete zasedejo št. Pavel, Grebin, Wageberg, Slovenski Šmihel, Krnski grad, Trg, Belak, Šmohor in proti jugu do državne meje. Pogodba stopi v veljavo 30. novembra. Istega dne je z Dunaja prišlo telefonsko obvestilo, da avstrijska častnika nista imela pooblastila za sklenitev take pogodbe.¹⁷ Podpolkovnik Ulmansky poroča NV, da je iz vojaškega stališča mogoče zasesti Celovec, vendar je potrebno prevzeti skrb za prehrano, nakar dr. Ivan Tavčar izjavi, da ne more prevzeti še preskrbe Celovca, zato naj Celovca ne zasedejo, nakar komisar za Koroško Smodej izjavi: "..je v Celovcu množina živil ter za 50 mio vojnega blaga, ki ga bodo Nemci sicer odpeljali v Avstrijo". Nato NV sklene naj gre Smodej v Maribor in Zagreb, da zagotovi prehrano za Celovec in če se mu posreči, ukaže generalu Maistru zasesti Celovec. Sklene še: "generala Maistra je podučiti.. da nima sklepati z Nemško Avstrijo sam nikakih političnih pogodb.."¹⁷ NV je sklenila, da se Celovec ne zasede, zaradi pomanjkanja živil, pa tudi, ker se Nemci že utrjujejo v okolici Celovca, poleg tega pa se še povezujejo z Italijani in jih kličejo v deželo.¹⁸ 

Zastopnik dr. Pirnat osebno NV sporoči klic koroških Slovencev, da se zasede Celovec in Belak, ker Slovenci niso varni življenja, poleg tega pa se iz obeh mest izvaža blago in živila v Avstrijo. Sporoči, da celovški magistrat in odbor nimata skoro nobene moči ter število vojaštva v mestu, ki šteje cca 2250 mož, od teh dosti Slovencev in Polakov. V imenu generalštaba slovenske vojske pove Skubec, da je slovenskega vojaštva na Koroškem 850 mož in da za zavzetje Celovca potrebujejo dosti okrepitev. Dr. Ivan Tavčar, goreč pristaš srbskega unitarizma,  je proti zasedbi Celovca, češ da se 9. decembra začno pogajanja z Nemci, ki bi zasedbo Celovca lahko "po pravici smatralo za verolomnost".¹⁹ 9. decembra NV na severno mejo pošlje 2 batalijona (cca 700) vojakov.

Dr. Lovro Pogačnik predlaga, da se izvede mobilizacija približno 6.000 mož, ki bi nadomestili sedaj služečih približno 6.500 mož. Dr. Ivan Tavčar je bil proti mobilizaciji, češ da ni nujno potrebna, Andrej Kalan pa je predlagal izvedbe široke statistike, ki bi pokazala koliko mož je sploh potrebno vpoklicati.¹⁷ Z mobilizacijo bi zgubili 500 moč, čeprav je bilo vojaštva že itak premalo, zato gre za neprimerno oporekanje.

Ker Italijani mečejo 200 družin slovenskih železničarjev iz Trsta na cesto, dr. Pestotnik predlaga, da se jih namesti v belgijski vojašnici, čemur ugovarja poverjenik za obrambo dr. Lovro Pogačnik, če da morajo biti prostori na voljo za Milana Pribičevića, ki pride 22. decembra z enim bataljonom 4. srbskega polka iz Soluna.²¹

! ! !

V Unionu je 1.1.1919 potekal shod zaradi slabih razmer na Koroškem. Iz obupa nad neustreznim in skrajno mlačnim postopanjem NV glede Koroške, je bilo nekaj gorkih naperjenih tudi proti NV. Zahtevo za ustanovitev legije prostovoljcev za Koroško je NV podprla, vendar je prej iskala soglasja pri generalu Krsti Smiljaniću, ki je bil šef vojne misije v Lublani. Proti legiji je bil Anton Kristan, predsednik JSDS. Pove da to ni zadeva neke pokrajinske vlade, pač pa vlade v Belgradu. Proti je bil tudi Karel Triller (JDS), tesen sodelavec Ivana Tavčarja, ki meni, da za unionsko manifestacijo stoji SLS. NV nato skuša oprati krivde, ker Koroško in Celovec niso zasedli češ, da je NV odločala soglasno in ne po večini, da so zavzetje Celovca odklonili, ker je dr. Ivan Tavčar (pr. JDS) izjavil, da ne more Celovca prehraniti,^{(glej 17)} (Poverjenik za Koroško Franc Smodej je takrat izrecno opozoril na neizmerno količino živil v Celovcu!^{(glej 17)}) tudi je NV pričakovala, da bo to storila Srbija ali antanta, a brez uspeha! dr. Janko Brejc (SLS) pove, da je bil vedno za energično rešitev zasedbe Koroške, a so ga nekateri člani vlade že neradi poslušali. Korošci so silno nervozni, dnevno prihaja čedalje več koroških beguncev k njemu. Prepričan je, da brez zasedbe Koroške ta ne bo slovenska, ima pa vtis, da vojaštvo sploh noče zasesti Celovca, saj vedno išče kak izgovor. Dr. Karel Verstovšek (SLS) pove, da se na Koroškem vrše taka grozodejstva proti Slovencem, da jih ni mogoče prenašati. Na Koroškem so se učitelji, župani in uradniki izpostavili za osvoboditev Koroške. Šli so od hiše do hiše in za boj nabrali kakih 8.000 mož. Anton Kristan (JSDS) zahteva, da se v zvezi z unionskim shodom komisarja Smodeja in dr. Müllerja pokliče na zagovor, zaradi nelojalnosti NV. Josip vitez Pogačnik (SLS) predsednik vlade predlog Trillerja, da se javnosti sporoči, kdo je kriv za položaj na Koroškem komentira: "Če se poda to pojasnilo, se bo napadla belgrajska vlada in antanta, na kateri smo se opetovano obrnili brezuspešno. Tega pa ne moremo storiti". Na predlog Ivana Tavčarja (pr. JDS) NV v časopisih objavi "..je NV storila glede Koroške vse, kar je bilo v njeni moči..".²⁴

! ! !

7.1.1919 pride na pogovore k NV zelo razočarana delegacija koroških Slovencev. Pripovedujejo, koliko navdušenja je bilo za slovensko stvar. Ljudje so se obrnili na izobražence, da se izjasnijo, kam bodo spadali, ti pa so se obrnili na NV, ki je protestirala proti postopanju celovškega Vollzugsausschuss-a. Ljudstvo je bilo zelo navdušeno, Nemci pa poparjeni: "..takrat bi se lahko z lahkoto doseglo vse; 2.decembta je bil v Celovcu nabit razglas, ki naznanja, da pride jugoslovanska komisija, ki bo prevzela upravo dežele in poziva ljudstvo naj bo mirno. Te komisije pa ni bilo. Tedaj so začeli Nemci stikati glave, se organizirati, ker so imeli na pošti in železnici svoje ljudi, ki so jih o vsem informirali, tudi o sporočilih Korošcev v Lublano, v katerih so prosili za pomoč, in o odgovorih NV, iz katerih je bilo razvidno, da NV ne more poslati pomoči". NV je dajala samo odredbe in navodila, nič pa ni naredila, da bi jih zaščitila pred nasiljem Nemcev. Mnogi so se močno izpostavili s svojimi dejanji: "v Lublani pa so našli gluha ušesa; kdor je bil v Lublani je rekel, da ne ge nikdar več". Sedaj zavedni koroški Slovenci niso varni pred Nemci, na drugi strani pa ne upajo pred lasten narod, ki jih zmerja z zapeljivci, zato so najzavednejši Slovenci morali pribežati na Krajnsko, po krivdi NV. Predsednik vlade Josip vitez Pogačnik jasno pove: "..opustitve vojaških akcij je kriva vlada v Belgradu.. tam so rekli, mi moramo zasesti Bačko in Banat". Pove še, da je mobilizacija nemogoča, ker ni obleke, obutve, hrane ne municije. Vsak vojak ima 50 patronov, za zasedbo ozemlja pa bi jih potreboval 250. (op.pisca: prve dni novembra se je skozi Slovenijo brezglavo prepuščalo gore tega istega materiala). Župnik Ražun pove, da ni resnično, kar se tiče vojaštva. V Radovlici in Kranju je dosti Srbov, ki postopajo naokoli: "če je bilo v Celovcu in Belaku mogoče, da se je ustanovila meščanska garda, da skrbi za mir in red, bi moralo biti mogoče tudi v Lublani in Kranju, vojaštvo pa naj bi odšlo na fronto". Predstavnik Korošcev vpraša: "zakaj se 9. decembra, ko so bili v Lublani zastopniki Nemške Avstrije in so hoteli urediti zadevo po mirnim potom, ni dosegel sporazum, ampak so se njih predlogi odklonili". Franc Smodej pove, da so Nemci ponudili le sodne okraje Dobrla ves, Železna kapla in Pliberk. Dr. Brejc odgovarja, da če bi NV prej vedela, da bo prišlo tako daleč, bi marsikaj storila drugače. Ko je bilo mogoče Celovec zasesti z 200 vojaki, nismo mislili, da čez 14 dni to ne bo več mogoče! V tem času pride brzojavka deželne vlade v Celovcu, s katero zahteva vso Koroško zase in protestira proti vmešavanju NV v njen delokrog.²⁵

! ! !

Srbi so v Bački in Banatu zasedli deloma romunsko, deloma madžarsko ozemlje zato so tako zaposleni z vojaštvom tam doli, je povedal poverjenik Kristan, ki je prišel iz Belgrada: "Ni pričakovati, da bi nam mogli Srbi nuditi kako izdatno vojaško ali tudi le diplomatično pomoč. Zato naj rešimo sami, kar se da rešiti slovenskega ozemlja. Iz tega je tudi razvidno, zakaj nas kar puste voditi posle zunanje politike".²⁸ Glede demarkacijske črte na Koroškem je ministrski svet v Belgradu izjavil, da NV ni bila kompetentna skleniti to pogodbo in da general Smiljanić ne sme nikdar umakniti jugoslovanskega vojaštva iz Velikovca, če bo Drava demarkacijska črta.²⁸

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 6. Zapisnik NV z dne 5.11.1918

² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 10. Zapisnik NV z dne 8.11.1918

³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 11. Zapisnik NV z dne 10.11.1918

⁴ Slovenska vojska 1918-1919, Janez J. Švajncer, Prešernova družba, Lublana 1990, str. 34, 35

⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 13. Zapisnik NV z dne 12.11.1918

⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 7. Zapisnik NV z dne 6.11.1918

⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 15. Zapisnik NV z dne 14.11.1918

⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 16. Zapisnik NV z dne 15.11.1918

⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 17. Zapisnik NV z dne 16.11.1918

¹⁰ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 18. Zapisnik NV z dne 18.11.1918

¹¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 19. Zapisnik NV z dne 19.11.1918

¹² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 20. Zapisnik NV z dne 21.11.1918

¹³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 22. Zapisnik NV z dne 23.11.1918

¹⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 23. Zapisnik NV z dne 25.11.1918

¹⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 24. Zapisnik NV z dne 26.11.1918

¹⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 25. Zapisnik NV z dne 28.11.1918

¹⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 26. Zapisnik NV z dne 30.11.1918

¹⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 27. Zapisnik NV z dne 2.12.1918

¹⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 29. Zapisnik NV z dne 6.12.1918

²⁰ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 30. Zapisnik NV z dne 9.12.1918

²¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 37. Zapisnik NV z dne 20.12.1918

²² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 38. Zapisnik NV z dne 23.12.1918

²³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 39. Zapisnik NV z dne 27.12.1918

²⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 41. Zapisnik NV z dne 3.1.1919

²⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 42. Zapisnik NV z dne 7.1.1919

²⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 44. Zapisnik NV z dne 10.1.1919

²⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 54. Zapisnik NV z dne 31.1.1919

²⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 59. Zapisnik NV z dne 10.2.1919

²⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 62. Zapisnik NV z dne 17.2.1919

³⁰ Uradni list NV, letnik I, št. 4, z dne 9.11.1918

³¹ Uradni list NV, letnik I, št. 5, z dne 12.11.1918

³² Uradni list NV, letnik I, št. 6, z dne 14.11.1918

Prekmurje in Medmurje

Deputacija iz Medmurja je predložila poverjeništvi za narodno obrambo NV v Lublani spomenico o grozotah, ki jih Slovencem v Medmurju delajo Madžari. NV sporoči Narodnemu vječu, da naj zasedejo srbske ali druge antantne čete čim prej Prekmurje in Medmurje.¹

Zaradi stalnega nasilja Madžarov, ki je postajalo čedalje bolj neznosno, so 24.12.1918 zjutraj prekoračile Dravo narodne čete, od zahoda pa usklajeno slovenske čete in vkorakale v Medmurje ter prevzele oblast v pokrajini. Mostove preko Muro so zastražili, vpeljali upravo ter skrbeli za red in mir.² Iz tega zapisa je razvidno, da Prekmurje še ni bilo osvobojeno! Slovenci iz Medmurja brzojavijo NV: "Nebrojne množice slovenskega naroda, zbrane ob priliki zasedbe Stidove na velikem zborovanju, pošiljajo na predlog člana NS Božidarja Severja slavni vladi izraz oduševljenja za Jugoslavijo". NV je pozdravila osvoboditev izpod Madžarskega jarma.²

Šele čez več kot 5 mesecev je NV v Uradnem listu objavila uradna imena krajev v Medmurju in poleg slovenskega imena navedla imena, ki so prej veljala pod Ogrsko.³

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 33. Zapisnik NV z dne 13.12.1918

² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 39. Zapisnik NV z dne 27.12.1918

³ Uradni list NV, letnik I, št. 40, z dne 25.5.1918

Vojaška vprašanja z Italijo

Po 4. členu londonskega sporazuma so Italiji pripadale dežele Trst, Goriška z Gradiščansko, Istra do Kvarnerja, vključno z Volosko ter otoke Cres, Lošin, Unije, Plavnik ter še nekatere manjše otočke.

Na brzojavko italijanskega polkovnika Castellija iz Logatca, glede pogojev premirja, odpošlje NV delegacijo, ki naj Italijane pozdravijo prijateljsko, a tudi protestirajo proti okupaciji Slovenije.¹

NV je ugotovila, da Italijani prihajajo v naše kraje v vse večjem številu. Zaradi prodiranja globoko v slovensko ozemlje, preko dogovora po Londonskem sporazumu, je NV naročila Narodnemu Vječu v Zagreb, da protestira proti prodiranju italijanskih čet preko demarkacijske črte.² Ustavitev in odpravo italijanske okupacije so skušali doseči le po diplomatskih poteh, kar pa seveda na izvršena dejstva vojaške zasedbe ni imelo nikakršnega učinka. V tem smislu je tudi poziv zasedenim občinam, da pošljejo pisne proteste ne le italijanski vojski, pač pa tudi Narodnemu Vječu v Zagreb.³

Iz večih krajev so prihajala obvestila o italijanskem onemogočanju uradnikov. Vodja okrajnega glavarstva je dobil ultimat, da z osebjem zapusti glavarstvo v 48 urah. V istem času je podpolkovnik Stevan Švabić, poveljnik srbskih čet (A-O) v Lublani, s 300 vojaki pri Vrhniki zaustavil italijansko prodiranje.³ Kmalu zatem je srbska vlada podpolkovnika Švabića poklicala na zagovor v Belgrad. Na poziv NV, ki je imela s Švabićem pozitivne izkušnje pri obrambi slovenskega ozemlja, pa je srbska vlada 23. novembra iz Belgrada sporočila: "..da podpolkovnika Švabića ne more dati NV več na razpolago, ker ga nujno rabi v Belgradu".⁵

Italijani so 19. oktobra popolnoma zaprli mejo pri Rakeku, bivšim avstro-ogrskim vojakom so zaplenili vse orožje ter jih odgnali v postojnsko taborišče. Podobno v Cerknem. NV zapiše: "..se obvesti o tem srbska vlada".⁴ Tokrat je prvič uradno zabeležena povezava s Srbijo. Ne gre le za obvestilo antantni sili, kajti drugih antantnih držav o italijanskih okupacijskih postopanjih niso obvestili, pač pa za neformalno sodelovanje vsaj predstavnikov JDS, ki so se zavzemali za en jugoslovanski narod in eno državo. Ponovno se je v zvezi z italijansko sečnjo drv, še predno je prišlo do združitve postopalo, kot da je Slovenija že podrejena Srbom, ko je srbsko vlado v Belgradu obveščalo o vsaki malenkosti v zvezi z Italijani.⁶ Do tega pa ni prihajalo samo-iniciativno, pač pa so nekateri že od vsega začetka sodelovali z Belgradom.  

Italijani prekoračijo demobilizacijsko črto pri Zaplani, Beli peči in Krajnski gori, in vdrejo v deželo Krajnsko. Pritožba se pošlje v Belgrad dr. Antonu Korošcu.⁷ Italijanska vojska je prodrla že do Snežnika. Župan Starega trga sprašuje kaj storiti, če zasedejo še Babno polje in vse kraje do Luzarjev. NV o tem sporoči Belgrad.¹⁰

V Trstu je okrog 900 slovenskih srednješolcev, ki bi radi obiskovali slovensko šolo. V ta namen so starši ustanovili Odbor staršev pod predsedstvom dr. Josipa Vilfana, da organizira privatne šole.⁸

Dr. Anton Korošec, dr. Albert Kramer in dr. Gregor Žerjav, ki so prišli za praznike iz Belgrada so predlagali, da NV zaprosi generala Svetozarja Borojevića, da napiše zgodovino avstrijsko-italijanske vojne, v kateri bo povedal resnico, da Italijani nikdar niso zmagali, pač pa so prodirali spričo konca vojne za umikajočo avstrijsko vojsko. Borojević je omenil majorja Aleksandra Hübnerja iz vojnega arhiva na Dunaju, ki lahko veliko pomaga.⁹

Jugoslovanski konzulat na Dunaju je sporočil, da namerava italijanska komisija iz spomeniškega urada na Dunaju odpeljati cerkvene umetnine, ki so las goriške, tržaške, istrske in lublanske (Vipava) škofije.¹¹

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 7. Zapisnik NV z dne 6.11.1918

² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 13. Zapisnik NV z dne 12.11.1918

³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 15. Zapisnik NV z dne 14.11.1918

⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 19. Zapisnik NV z dne 19.11.1918

⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 22. Zapisnik NV z dne 23.11.1918

⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 24. Zapisnik NV z dne 26.11.1918

⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 30. Zapisnik NV z dne 9.12.1918

⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 40. Zapisnik NV z dne 30.12.1918

⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 42. Zapisnik NV z dne 7.1.1919

¹⁰ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 43. Zapisnik NV z dne 9.1.1919

¹¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 62. Zapisnik NV z dne 17.2.1919

Prehrana in material

Ob koncu vojne je skozi Slovenijo, največ po železnici, potovalo ogromno vojaštva in materiala.

Nekaterih stvari se je nakopičilo prekomerno, drugih je primankovalo, čeprav so v velikih količinah potovali pred nosom NV, ki se ni znala okorajžiti in zapleniti vse kar je potrebovala. Tako je bilo konj in voz preveč, ker jih je večina pustila na našem ozemlju, naprej pa potovala z vlaki, primankovalo pa je sanitetnega materiala, čeprav je ravno tega milijonska armada na Soški fronti potrebovala v izrednih količinah.¹

NV je odredila, da se blago nekdaj last skupne države Avstro-Ogrske in je ostalo v Sloveniji, skrbno popiše in varuje ter kaznuje vsako odtujitev. Samoiniciativno se je postavila v vlogo, ki je bila bolj papeška od papeža in odredila, da je treba blago pravično obračunati po deležih, ki bodo pripadali državam naslednicam.^1,2 Na drugi strani pa je Avstrija, nosilka monarhije, najbogatejša in materialno bistveno manj prizadeta entiteta, delovala povsem drugače. Na protest NV glede zasega vseh sredstev vojnokreditnega zavoda za južno vojno ozemlje v Celovcu, Avstrija odgovarja: "..le začasno, do končne likvidacije vsega premoženja, ki je skupno vsem narodom bivše monarhije. Zato se tudi pravice Jugoslovanov do teh fondov niso kršile".⁷ Avstrija pa je seveda dobro vedela, da Slovenija tudi za zavarovanje svoje severne meje, ravno sedaj, bolj kot čez 5 let, nujno potrebuje denar!

Na Dunaju se vrši likvidacijska komisija zaradi odprodaje blaga in razdelitve kupnine med novonastale države bivše Avstrije. Poverjenik Kristan svari pred nakupom zlasti manufakturnega blaga; "ker so itak Čehi in Nemci pobrali pod roko, kar je bilo boljšega. V Solunu pa je toliko blaga, da se lahko obleče vsa Jugoslavija. Treba je samo počakati časa, da ga bo mogoče prepeljati k nam"²² Načelnik likvidacijske komisije dr. Ploj, da nam iz Karlovega fonda ponujajo 15%. Se sprejme toda le iz tega fonda in brez prejudica, ker NV zastopa stališče, da Sloveniji pripada 20%.²³

Ivan Tavčar dokazuje na podlagi številk, da je dobila Koroška od aprovizacije v Lublani več kakor cela dežela Krajnska brez Lublane!¹³ General Smiljanić je poslal dva dopisa, iz katerih je razvidno, da si srbska vojska lasti demobilizacijsko blago kot državno last.²³

Graška vlada se je obrnila na Narodno vječe v Zagrebu z lažjo, da je NV obljubila 100 vagonov (zares 50⁴) moke brezplačno, hkrati pa je blokirala prevoz že plačane soli v Slovenijo.⁷ Prav tako je Avstrija blokirala prevoz že plačanih švicarskih krav v Slovenijo.⁸

Zavedajoč se bližajočega mejnega konflikta med Avstrijo in Slovenijo, je na videz vlekla poteze, ki jim na prvi pogled ni kaj očitati. Dejansko pa je delovala modro za avstrijske interese, ki so bili namenoma čim bolj oslabiti Slovenijo. Lažje je namreč dobiti vojno z oslabelim nasprotnikom, kot z močnim in samozavestnim. Avstrijsko vojno ministrstvo je prosilo NV, naj vračajočo se armado (ne samo avstrijsko) podpre z živili in denarjem, hkrati pa je, kot da bi vedela česa se je NV najbolj bala, navedla, da bi bil sicer ogrožen javni red in mir.³  Temu ne bi bilo kaj očitati, če bi v nadomestilo ponudila drugo blago ali plačilo, a tega ni storila. Šele 30. novembra je NV izvedela, da v Celovcu stojijo nepregledne množice železniških vagonov natovorjenih z živili.¹⁰ Čez en teden pa je NV prejela neposredno zanesljivo obvestilo, da živila in blago iz Belaka in Celovca odvažajo v Avstrijo in da je že to, poleg strahu za varnost razlog za zasedbo Celovca.¹⁰

Podpolkovnik generalštaba slovenske vojske (II. vojnega okrožja) Milan Ulmansky poroča, da so pripadniki držav, v katere je razpadla Avstro-Ogrska, uničili mnogo dragocenega materiala, samo da ni prišlo nam v roke. NV o tem obvesti vladi Nemške Avstrije in Ogrske.⁵ Tu je zaznati jasno strategijo Avstrije, čim bolj onemogočiti in onesposobiti bojno moč Slovenije. Nenavsezadnje bi to zelo ustrezalo tudi Italiji, zato ni izključeno, da se nista Avstrija in Italija, še včeraj smrtni sovražnici, že v tem najranejšem povojnem obdobju, uskladili v delovanju proti Sloveniji.

Italijani se na drugi strani niso nikakor sramovali zapleniti material in živež na okupiranih ozemljih, ki je bil last države. Tako so zaplenili živež, last južne železnice⁴ in ...

Oskrbovalne poti do Slovenije čez Trst so Italijani zablokirali⁶, podobno je bil oviran promet skozi Avstrijo. Slovenske vagone in lokomotive namenjene lokalnemu prevozu tovora iz okupiranih ozemelj, Italijani vse zasežejo.⁹

Šef kirurškega oddelka splošne bolnišnice dr. Vojin Lazarević je prišel iz Belgrada, s pooblastilom ministrstva in prosi NV za potrebni material. Pove, da imajo materiala v vrednosti več milijonov v Solunu iz zaloge solunske fronte, ki ga bo dobila v nekaj tednih, ko bo popravljena železnica. NV posodi v Srbijo 1000 odej, 800 rjuh, 200 slamnic in vzglavnikov ter vrsto drugega tehničnega in sanitetnega materiala, s pogojem, da se vse vrne nazaj.¹² Poverjenik dr. Lovro Pogačnik se je vrnil s koroške fronte, kjer je obiskal vojake. Poroča o silnem pomanjkanju perila, zaradi česar se je med vojaki razširila ušivost.¹⁷ V zvezi s pojavom boljševizma v Avstriji, Maister prosi za bataljon srbskega vojaštva, ker bo s tem severna meja popolnoma varna, ter pove: "Najboljše sredstvo proti boljševizmu med vojaštvom pa je dobra prehrana vojaštva, zadostna oskrba z obleko in pouk; najhujše je to, ker vojaštvu silno primanjkuje perila, zlasti spodnjih hlač".¹⁵

Srbi so iz Belgrada poslali kar telegramsko sporočilo, da vlada prevzema oblast nad slovenskim premogom in lesom. Glede invalidov pa, da NV ne sme ničesar ukreniti. Vladimir Remec, poverjenik za javna dela in obrt pove, da je prišel na sled, zakaj Srbi stalno zahtevajo slovensko demobilizacijsko blago, ki ga je Slovenija podedovala po razpadu monarhije. Zaradi že več konfliktov s Srbi poverjeniki opozarjajo, da mora Slovenija v Belgrad poslati zanesljive ljudi, ki bodo prevzeli tudi vodstvene položaje.¹⁴

Glede na pomanjkanje živil in večkratne prošnje in urgiranja v Zagreb in Belgrad, so Hrvatje nenapovedano poslali 100 vagonov neposušene koruze še v storžih, direktno iz njive, ki se lahko hitro pokvari. Prav tako so poslali 100 vagonov krompirja, ki ga itak ni manjkalo. Dr. Tavčar se pritožuje: "..da je tretjina gnilega in ena tretjina prsti.. Moke pa ne pošljejo nič". Meni, da so Hrvatje to storili iz nagajivosti. Iz Belgrada kljub dogovoru ni obvestil.¹⁵ NV ponovno naproša ministrstvo v Belgradu, da prevzame prehrano vojakov skupna vlada v Belgradu.²¹ V Lublano je glede informiranja o stanju prehrane v Sloveniji, prispel zastopnik ameriškega veleposlaništva v Belgradu, poročnik Fox. Najbolj ga je zanimalo stanje prehrane na severni meji. Dr. Senekovič mu je dal vse podatke. Povsod je nevarnost, da pride do nemirov, ako odpove prehrana. Pove: "Od žita, ki ga je odkazalo Sloveniji v Novem Sadu ministrstvo za prehrani, nismo dobili doslej še ničesar. Tudi od 400 vagonov koruze, ki naj bi jih dobavila zemaljska opskrba v Zagrebu, ni še prišlo niti zrno".²³ V slovenskih premogovnikih je pregledal razdelitev dr. Pestotnik in ugotovil, da grejo ogromne količine premoga za civilne potrebe na Hrvaško in drugam, medtem ko so morali v Mariboru zaradi pomanjkanja premoga zapreti šole.²³

Minister za notranje zadeve Svetozar Pribičević je poslal brzojavko, da se takoj vsi avtomobili iz Slovenije uporabni ali ne, z vsem potrebnim materialom pošljejo v Belgrad.¹⁶ Pribičević prosi, da se za poslanca Hribarja pošlje v Prago lep zaprt avto. NV odgovori, da ni nobenega takega več na razpolago.²⁰

Ministrstvo za prehrano iz Belgrada je poslalo brzojavko, da se sme izvažati blago iz Kraljestva SHS le z dovoljenjem ministrstva, tako da železnice ne priznavajo dovoljenj, ki jih predpisuje dr. Triller, zaradi česar je nastala velika zmešnjava v prometu in preskrbi. Belgrad očitno nima predstave o dejanskih razmerah v Sloveniji.¹⁸ Prehrana vojaškega in civilnega prebivalstva na Štajerskem je slabša odkar je prevzel skrb za hrano dr. Lajnšič. Maister pove: "Poverjeniki želijo, da naj vojaštvo kupuje samo živila na Hrvaškem , zlasti v Sremu, Banatu in Bački".¹⁹ dr. Korošec in dr. Kramer sta naročila pohištvo za opremo pisarn v Belgradu pri poverjeniku NV. Pohištvo je že gotovo. 3. februarja pa se izve, da je kasneje dr. Kramer naročil dr. Knafliču, da priskrbi pohištvo pri neki firmi v Zagrebu.²⁰

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 8. Zapisnik NV z dne 7.11.1918

² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 9. Zapisnik NV z dne 8.11.1918

³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 10. Zapisnik NV z dne 8.11.1918

⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 13. Zapisnik NV z dne 12.11.1918

⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 14. Zapisnik NV z dne 13.11.1918

⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 18. Zapisnik NV z dne 18.11.1918

⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 19. Zapisnik NV z dne 19.11.1918

⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 24. Zapisnik NV z dne 26.11.1918

⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 25. Zapisnik NV z dne 28.11.1918

¹⁰ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 26. Zapisnik NV z dne 30.11.1918

¹¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 29. Zapisnik NV z dne 6.12.1918

¹² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 37. Zapisnik NV z dne 20.12.1918

¹³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 42. Zapisnik NV z dne 7.1.1919

¹⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 47. Zapisnik NV z dne 17.1.1919

¹⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 50. Zapisnik NV z dne 22.1.1919

¹⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 51. Zapisnik NV z dne 24.1.1919

¹⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 53. Zapisnik NV z dne 29.1.1919

¹⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 54. Zapisnik NV z dne 31.1.1919

¹⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 55. Zapisnik NV z dne 2.2.1919

²⁰ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 56. Zapisnik NV z dne 3.2.1919

²¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 59. Zapisnik NV z dne 10.2.1919

²² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 60. Zapisnik NV z dne 12.2.1919

²³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 61. Zapisnik NV z dne 14.2.1919

Stranke za slovensko samostojnost

JSDS - Jugoslovanska socialdemokratska stranka

O začetkih stranke JSDS ni veliko podatkov, tisti pa ki obstajajo so skrajno zaskrbljujoči, saj je iz njih razvidno, da JSDS ni delala za slovensko ozemeljsko celovitost in neodvisnost ali vsaj čim večjo samostojnost. V bistvu ji je bila Slovenija le poligon za uvedbo novega socialističnega družbenega reda v smislu sovjetske republike, kjer bi predstavniki JSDS zasedali ključne položaje v politiki in družbi. Nedvomno so v Moskvi zelo dobro vedeli, da je sovjetizacijo Slovenije najlažje doseči z domačini, ki jih imaš pod kontrolo, ker so znali slovenski jezik in ker so poznali teren. Sovjetizacijo Slovencev preko domačih izvajalcev (JSDS), pa s tem tudi ne bi mogli šteti za okupacijo. Pri JSDS torej ni šlo za namerno uničevanje Slovenije in slovenskega naroda, pač pa za izvajanje ideje za neke višje cilje, katere uvedba 25 let kasneje se je izkazala za popolno katastrofo, še bolj za uničenje narodne zavesti Slovencev, kot za zaostalo gospodarstvo.

Naslednica JSDS  od leta 1920 je stranka KPS, od leta 1952 pa ZKS. Leta 1990 se je preimenovala v stranko Socialdemokratske prenove Slovenije (SDP), nato pa leta 1993 v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD), leta 2005 pa v Socialne demokrate (SD). Prav tako izhajajo iz istega kroga druge levičarske stranke v Sloveniji (LDS, Zares) ali njeni sateliti (DeSUS, AS) LDS izvira iz podmladka KPS, ki je do leta 1990 imenoval ZSMS. Zares pa iz LDS, ko je stranka leta 2007 razpadla na dva dela, od kateri so se prebežniki poimenovali Zares. Najbolj zaskrbljujoče je, da se odnos do Slovenije, narodne zavesti, domovinske vzgoje, in drugih ključnih atributov samostojnega naroda, ki so pri drugih narodih, ne glede na politično opredeljenost samoumevni, kot kažejo vsakodnevni dogodki, od začetkov stranke JSDS pa vse do njenih današnjih naslednic ni v ničemer spremenil.

V viharnem času oktober-november 1918, ko se je vzpostavljala slovenska državna samostojnost, na sejah izvršilnega odbora JSDS (11. in 12. seja) ni z eno samo besedico omenjeno navdušenje nad novo državo, ni omenjena Slovenija ali Slovenci. Ti izrazi v besednjaku JSDS niso bili udomačeni. Namesto izrazov slovenske narodne zavesti, je najpogosteje slišati: stavka, stranka, konferenca, delegat, funkcija, mesto, sestava vlade, proletarstvo, revolucija, delavsko ljudstvo, itd., torej tisto, kar še danes najdemo v njenih naslednicah, to pa je kako zasesti čim več položajev in funkcij, ne pa kaj narediti za svoj narod, njegov razvoj in napredek. Glede borbe za slovenski Maribor JSDS pove: "Druga trdnjava stranke je postala centralizirana blagajna, ki smo jo zasedli in reorganizirali s svojimi zaupniki. Tudi drugače smo delegirali v Maribor vsakega, ki smo mu mogli tam priskrbeti mesto in službo".¹ Prav tako občutka pripadnosti domačemu ozemlju stranka ni imela. Vse konference JSDS za "Jugoslavijo" so se odvijale v Zagrebu. O kakšni porazdelitvi pristojnosti, decentralizaciji za večjo vlogo Slovencev v stranki sploh niso razmišljali.

Predsednik JSDS dr. Anton Kristan je v tistih prelomnih časih deloval v NV, njegove poteze pa so bile vse prej kot državotvorne. Vsako dejanje za večjo moč slovenskega naroda je s svojimi potezami na prefinjen način pod različnimi razlogi poskušal zaustaviti, zmanjšati ali vsaj odložiti. Stranki JSDS je Slovenija pomenila le poligon za zasedanje položajev in rušenje obstoječega družbenega sistema, medtem ko državotvornega in domoljubnega odnosa do lastnega naroda ni imela. Njen narod je bilo delavsko ljudstvo, pa naj je šlo za Hrvate, Srbe, Madžare, Čehe, itd. in to delovno ljudstvo je bilo njihov dom. Pri vseh drugih narodih takega odnosa do lastnega naroda ni zaznati. Žal je danes situacija pri naslednicah JSDS skoraj do potankosti ista.

Narodne straže ob ustanovljene po razpadu Avstrije so bile disciplinirane in dobro organizirane ter so pomenile zagotovilo da red in disciplino med prebivalstvom, pa tudi dokajšnjo vojaško moč. Za odpravo družbeno političnega sistema in vzpostavitev sovjetske republike, so bile narodne straže zelo moteče in spričo tega trn v peti JSDS. Poleg tega pa je je razvidno, da JSDS ni bila v NV iz konstruktivnih, pač pa destruktivnih razlogov, ko v poročilu povejo: "Narodne straže so bile podrejene Narodni vladi.. Našo stranko je zastopal v njej sodrug Anton Kristan. Vsa moč te vlade je bila sprva le moralna. Ako bi se našlo 50 žrtev zmožnih in discipliniranih ljudi (oboroženih ni treba reči, ker je bilo takrat orožja itak povsod dovolj), bi bili lahko Narodno vlado v Lublani ujeli, ne da bi ji prišle njene narodne straže na pomoč".²

JSDS so motili celo vojaški vojaški uspehi generala Maistra v Mariboru in močno vojaštvo v Celu, oz. vse kar je bilo povezano z vojsko ter z žalostjo ugotavlja, da se je štrajk delavstva in uradništva v Mariboru, zaradi posredovanja Maistrove vojske uspel obdržati le par dni. JSDS piše: "Uradništvo se je na celi črti odpustilo in nadomestilo po večini z goriškimi begunci. Delavstvo po delavnicah pa je šlo zopet na delo".³ Skrajno nedržavotvorna je tudi drža glede nemških demonstracij v Mariboru proti slovenski zasedbi slovenskih krajev. JSDS v zatrtju demonstracij vidi samo konec nemškega socialdemokratskega gibanja, ki ji je edino pomembno, žal pa ne pa germanizacije Slovencev in nemške zasedbe etnično slovenskih krajev. V popolni odsotnosti narodne zavesti JSDS pove: "Demonstracije so se krvavo končale. Za nemško socialno demokracijo v Mariboru je prišla doba persekucij. Vsi njeni voditelji so bili drug za drugim izgnani v Nemško Avstrijo".³

Protislovensko delovanje JSDS v NV je sicer vidno iz različnih dejanj. Še bolj pa postane jasno, ko izvemo, da je bila stranka vodena in usmerjana od zunaj (Balkan). Dr. Anton Kristan poroča o konferenci, ki jo je imel s Koraćem o političnem položaju, kakor tudi o sestavi naše deželne vlade ter pravi "Korać⁶ ni proti temu, da poverjeništvo za preskrbo ostane" Štebe, Korun, Petejan in Mlinar so mnenja, da je potrebno, da stranka ostane v vladi še nekaj časa "..da se situacija zjasni".³ Narodna vlada je hotela na severni meji zaradi kraj, nereda in nemirov uvesti "hitro sodišče". Kristan o tem pove ostalim:: "..da je on proti temu odločno nastopil in to preprečil",³ kar je popolnoma v skladu s strategijo strategijo stranke, rušiti obstoječ družbeni sistem s spodbujanjem zborovanj, neredov in stavk.

Da je JSDS takoj po razpadu Avstrije z vsemi potezami v slovenski vladi delovala proti krepitvi kakršnekoli vojske, pa naj je šlo le za osvobodilo domoljubno vojsko za severno mejo, pove tudi naslednje: "Skušali smo prehodno pozicijo po možnosti izrabiti za svojo organizacijo in počakati v trdnejših pozicijah... S prihodom srbske vojske se je povečala tudi vojaška vrednost slovenskih čet. S tem pa se je razmere političnih sil tako premaknilo, da se po našem uverjenu na kak odkrit boj z oboroženo silo sploh ni dalo več misliti. V našem krogu smo bili nekateri mnenja, da je s tem potreba in možnost nadaljne koalicije končana in da bi morala iti stranka v opozicijo".⁵

JSDS še zdaleč ni bila za slovensko samostojnost ali  avtonomijo. Bila je le izvajalka tujih interesov, ki so se tkali na jugu in vzhodu. JSDS zapiše: "..za skrajno levico je posegla z ogromnimi sredstvi inozemska propaganda tretje internacionale, opirajoč se na sovjetsko Rusijo. Čez vso državo gori do Lublane se je razlila povodenj agitatorjev po poklicu".⁷ Na kongresu v Brodu je prišlo do združitve večine levice, Slovencev pa niso spustili zraven. Pod pritiskom komunistov so aprila 1919 ustanovili Socialističko radbničko partijo komunista, nato pa: "Ta stranka je dobila po vsej državi razven Slovenije nedvomno premoč in je pritisnila z vso silo na Slovenijo...".⁷ Po vukovarskem kongresu se je stranka preimenovala v Komunistično stranko Jugoslavije. Z novim statutom je predpisala najstrožji centralizem in diktaturo od zgoraj.⁸

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 1

² Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 2

³ Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 3

³ Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, 19. Seja izvršilnega odbora JSDS dne 29.1.1919

⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 4

⁶ Korać, vodja srbskih socialistov v Vojvodini

⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 5

⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 1445, Politični položaj Slovenije ob prevratu, list 9

Stran je bila nazadnje spremenjena 01.12.2011

© PROMIN d.o.o.  -  Spletne strani in njihova vsebina so last podjetja PROMIN d.o.o.
shranjevanje in uporaba gradiva samo z dovoljenjem firme