Zabloda št. 1:

Lublana je popačeno ime ljubljanskega govora z okolico, medtem ko v drugih slovenskih narečjih govorijo Ljubljana.

Lublana NE pa Ljubljana, govorijo v vseh slovenskih narečjih, vključno s kostelskim, "istrskim", zagorskim, medmurskim, Slovenci v notranjosti Madžarske ter na slovaškem, moravskem, češkem, lužiškem, poljskem in kašubskem.

Študija o izvoru imena Lublana

Od kod izvira ime Lublana in kaj pravzaprav pomeni? Zakaj je zapisano ime Ljubljana tuje, Slovencem vsiljeno šele v časih pomladi narodov? Zakaj je bilo ime Lublana tisočletja poprej razumljivo in pravilno, zdaj pa je "po slovenskih slavistih pravilno" Ljubljana? Kdo je Slovencem vsilil tujek Lj in Nj boste izvedeli, ko bo študija objavljena.

Lublanska ulica v Pragi

Ljubljana v slovenskih narečjih in v Evropi

Lublana, ime našega glavnega mesta se je skozi vso slovensko zgodovino izgovarjalo kot Lublana, pisalo pa, razen v času reformacije in pomladi narodov, večinoma v nemški obliki Laibach. Ne glede na tisočletno razdeljenost slovenskega ozemlja na nemški, ogrski ali italijanski jezikovni, gospodarski in državni vpliv, se mesto v vseh slovenskih narečjih imenuje Lublana, kar kaže na veliko starost in razširjenost imena po vsej slovenski grudi in naprej po celotni Evropi. To pa je daleč od zmotnega mišljenja nekaterih, da se Lublana govori le v Ljubljani z okolico ter da gre za pokvarjeno različico imena Ljubljana. Resnica je ravno obratna. Ime Lublana je obstajalo stoletja! Z uvedbo Kopitarjevih slovničnih pravil, pa je bilo popačeno v Ljubljana. To pa velja le za zapis imena ne pa tudi za izgovorjavo. Po Kopitarjevi slovnici sta LJ in NJ namreč v večini primerov en glas in se izgovorita kot L in N. Zato se zapisano ime Ljubljana, po Kopitarjevih pravilih, ki so veljavna še dandanes, izgovarja kot Lublana.

Izobraženci iz drugih slovenskih narečnih skupin so napačno prepričani, da se ime glavnega mesta Slovenije pravilno izgovarja Ljubljana, kot je zapisano v slovenskem knjižnem jeziku, "popačeno" ime Lublana pa naj bi v svoji pokvarjeni slovenščini uporabljali le Lublančani in okoličani. Čudno pa je, da se ti isti ljudje odprto in kritično ne vprašajo, odkod potem Lublana skozi vso zgodovino tudi v njihovem lastnem narečju, ki je morda zelo daleč od Ljubljane?

Za zagovornike pravilnosti imena Ljubljana pa so zelo zaskrbljujoča zgovorna dejstva, da je ime Lublana razširjeno skoraj po celotni slovanski Evropi, razen na Balkanu. Ime Lublana se ni moglo razširiti v zadnjem času iz "pokvarjene lublanščine" vse tja do ruskih meja. Stoletja zakoreninjena imena se namreč zlepa ne spremenijo. Do spremembe lahko pride le zaradi vpliva zunanjega dejavnika ali zaradi spremembe jezika. Če je ime Ljubljana zares pravilno, zakaj Poljaki, Čehi, Lužičani, Moravci, Slovaki, "Kajkavci", Istrani, uporabljajo ime Lublana? Čisto enostavno! Zato ker so slovenski slavisti pod vplivom srbščine, spremenili pravila izgovorjave knjižne slovenščine in jo umetno zbližali s srbščino, hkrati pa oddaljili od zahodno-slovanskih jezikov. Novega, balkanskega imena Ljubljana, pa namesto starega in ukoreninjenega imena Lublana, niso mogli vsiliti Poljakom, Čehom, Lužičanom, Moravcem in Slovakom, zato se tam kot stoletja poprej, uporablja ime stare slovenske narodne dediščine.

vir: Uradni list slovenske NV, letnik IV,
št. 107, z dne 14.10.1922

Slovenska narečja, ki bi morala biti podlaga knjižni slovenščini, pa so slovenski slavisti skupaj z izgovorjavo Lublana, zatirali tako, da so nedolžnim otroškim bitjem "zagravžali" jezik, ki so jih govorili njihove mamice in očki, češ da je grd, hkrati pa jih s pranjem možganov pregnetli v uporabo balkanizirane knjižne slovenščine. Zakaj bi morala biti slovenska narečja podlaga knjižni slovenščini? Vsak narod gradi svoj jezik iz lasnih virov, torej izključno iz svojih lastnih narečij! Knjižna slovenščina pa je ubrala drugačno pot. Narečja predstavljajo le del knjižne slovenščine, drug del pa predstavljata Srbščina in njej sorodna "Hrvaščina" (Hercegovski govor), oz. povedano drugače, Srbščina se pri izoblikovanju knjižne slovenščine šteje kot eno od bolj pomembnih slovenskih narečij.

Lublanska ulica v Bratislavi, v senci resnice

Poleg Prage in Bratislave, se po Lublanski ulici lahko sprehodite še v mestih Žilina na Slovaškem ter v Krakowu in Wrocławu na Poljskem.

V Evropi je v etimološkem pogledu, Lublani zelo veliko sorodnih mest. Prvo med njimi je zagotovo poljsko mesto Lublin, nato pa še Lublino, Lublice, Lubla, Lublewo, Lubania, Luban, Lubiana, Lubianek, Lubiel, Lubienia, Lubien, Lubin, Lubinia, Lubeck, Lubno, itd.

Vinotoka 2009 je zelo znan slovenski slavist iz SAZU-ja na opozorilo, da se v vseh slovenskih narečjih Lublani reče Lublana, izjavil tole skrajno neumnost: "Če se v gorenjskem narečju reče slovenski prestolnici Lublana, potem se pravilno slovensko reče Ljubljana, ker če bi se pravilno slovensko reklo Lublana, bi se moralo v gorenjskem narečju reči Vublana". Morda je tej neumnosti botrovala nepripravljenost na javno izzvanje pred publiko. Vsekakor pa ni pojasnil ali bi se tudi v drugih slovenskih narečjih moralo reči Vublana, da bi bilo potem slovensko pravilno Lublana? Morda pa je Ljubljana slovnično pravilno zato, ker se Lublani na Balkanu, v Srbiji reče Ljubljana?  Vsekakor so pri imenu Lublana, nekateri slovenski slavisti poteptali vsa slovenska narečja. Kateri pridevnik pripada človeku, ki izdaja svoj narod, da bi ustrezal teži kriminalnega dejanja?

Uvedba LJ in NJ v slovenščino

V slovenščini se je zapis para črk LJ in NJ uveljavil šele od polovice 19. stol. naprej, pa še to le v javnih zadevah med Slovenci. Čeprav slavisti tistega časa priznavajo, da se v slovenskih narečjih in s tem v slovenščini govori skoraj izključno običajni (srednji) L, kot v besedah lovor, lipa, lisica, so po Kopitarjevi slovnici, spričo enotenja z drugimi slovanskimi jeziki,  v slovenščino umetno vsilili mehki oz. palatalni Ľ in Ń, kot se sliši v izgovorjavi besed: kralj, pecelj, krjavelj, konj, slon, šal, itd. čeprav glasu J nikoli ne izgovorimo, niti približamo se mu niti ne. Govorimo o protetičnem J-ju, ki je zapisu dodan umetno, ker se ne izgovori. Pri izgovoru mehkega L in N glas razpotegnemo, podaljšamo, kot bi izgovorili LL ali celo LLL. Pri tem se osnovni glas L in N proti koncu nekoliko približa polglasniku ə. Takemu glasu rečemo mehki L in mehki N. Napačna je trditev, da gre pri tem za komaj slišen J, kot je dokazno lažno trditev začel širiti znani slavist Jože Toporišič. Najsodobnejše naprave namreč tega ne potrjujejo.

Edino kar imata mehki (palatalni) L in N skupnega z J-jem je to, da se vsi trije zaključijo s polglasnikom ə, vendar prva dva zamolklo, J pa zelo izrazito. Glas J je dejansko sestavina glasov I in ə. I + ə = J. Zato je popolnoma napačno mehki L in N zapisati s soglasniškim parom LJ in NJ. Zgoraj navedeni primeri se morajo pravilno pisati: kral, nedela, zele, pecel, krjavel, kon oz. kojn (Vojnik na Štajerskem), slon, šal, itd. in NE kralj, nedelja, zelje, pecelj, krjavelj, konj, slonj, šalj, itd. Isti glas so Slovaki zapisali z eno črko (Ľ in Ń) in zato ne prihaja do zmot pri izgovoru, kot pri Slovencih, ko razne izpeljanke osnovne besede izgovarjamo brez večjih težav, npr. kraljeva, pecljev, konja, peljem, tovornjak, zamenjal, itd., saj se zaradi sledečega samoglasnika celo dajo izgovoriti, čeprav je tak izgovor neslovenski! V nasprotju s prepričanjem mnogih, ki slepo verjamejo našim balkano-slavistom, to ni slovenski izrek, pač pa balkaniziran govor.

Priznani slavist Janez Rotar pove: "... pri glasoslovju in razpravljanju o palatalih lj in nj: poljski, konjski se bo dijak v razredu vprašal, enako pa še prej profesor slovenščine: Ali je prav tako dobro tudi pravopisno, torej konski, polski? To je logično vprašanje!"¹

Zanimiv je naslednji zapis priznanega slavista: "Škrabec je lj-kal na neprimernih mestih, kakor opozarja tudi avtor študije v SBL, in je uveljavljal profani južnoslovanski palatalni izgovor lj, npr. aljkoholj. Najverjetneje so začeli uveljavljati lj uradni zapisovalci priimkov, narejenih po tujih samostalnikih: Bandelj, Grilj, Radelj, Prezelj, Vencelj, Mertelj, Cizelj in še dolga, dolga vrsta podobnih. Škrabec je vztrajno pisal Meteljko. Tako, s to maniro so pisno in govorno otežili ime slovenskega mesta, ki ga je Trubar pisal in tiskal kot Lublana, "ponaševaljci" pa so pridali to, kar glede na izvir imena zraven ne sodi (Fran Ramovš)."¹ Glej tudi preimenovanje.

¹ Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 60

 
Balkanizacija slovenščine

Norost preimenovanja slovenskih imen iz L → LJ in iz N → NJ je šla tako daleč, da so celo dalmatinsko mesto Split začeli imenovati Spljit.¹ V času unitarizma pa so centralistično navdihnjeni slovenisti v slovenščino vsilili ime glavnega srbskega mesta Beograd, izrinili pa tradicionalno slovensko ime Belgrad², ki ga uporablja vsa Evropa in svet. Namesto da bi Slovenci uporabljali pristno slovensko ime Belgrad,²  so nam kvizlingi vsilili tuje, srbsko ime Beograd.

Janez Rotar je podrobno raziskal kako močno in namerno so posamezni kvizlinški slavisti in drugi, pristojni za slovenski jezik, izdajali svoj narod, čemur ni primere pri nobenem drugem sosednjem, niti evropskem narodu. V svojem delu zapiše: "Hkrati so delovali posamezni unitaristi, med Slovenci je bil vsekakor najvidnejši Franjo Poljanec, dolenjski rojak, ki je slavistiko študiral v Zagrebu (op.p.: zanimivo, skozi enak primež je šel Jože Toporišič). V duhu enotne šole in po zgledu svojega zagrebškega univerzitetnega profesorja Branka Vodnika (avtorja učbenika Pregled hrvatsko-srpske književnosti u ogledima. Za više razrede srednjih škola, Zagreb 1923) je Franjo Poljanec napisal srednješolska učbenika Istorija srpskohrvatskog književnog jezika, Beograd 1931, in Repetitorij istorije jugoslovenske književnosti, Zagreb 1932, 1937, 1939. Odobril ju je Glavni prosvetni svet Ministrstva v Beogradu. V istem času so, kot je znano iz antropologije kulture, ukazali iz slovenskih beril iztrgati besedilo Ivana Cankarja o domovini in slovenščini."³

Nato pa na podlagi raziskav zapiše: "Ob vrednotenju delovanja "čitankarjev" se je prav spomniti teh nevšečnih podrobnosti. Pri pazljivem pregledovanju bi se tudi odkrilo, da so znamenita skupna programska jedra v zadnjem desetletju centralistične socialistične Jugoslavije idejno neposredno izhajala iz naravnavanja enotne šole v tridesetih letih."³ in s tem jasno pove, da po 2. svet. vojni, ko so nas osvobodili okupatorjev in kapitalističnih izkoriščevalcev, nasilja nad slovenskim jezikom in slovenskim narodom sploh ni bilo konec, le Franja Poljanca je zamenjal Jože Toporišič ter izvajal že utečeno izdajalsko unitarsitično politiko proti lastnemu narodu.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ni bilo zaznati kakršnihkoli sprememb na področju družboslovnih ved. Torej je upravičeno sklepati, v vsakdanjih pojavih pa je tudi polno jasnih pokazateljev, da slovenske družboslovne ustanove še vedno nadzorujejo kvizlinško-srbsko-unitaristični izdajalci slovenskega naroda, namesto da bi, kar bi bilo najmanj normalno, nadzor nad slovenskim jezikom prevzeli narodno zavedni Slovenci. Izjemno podkovani Rotar zapiše: "Česa takega ali podobnega ni zaslediti v nobenem od jezikov v soseščini, ne v italijanščini, ne v avstrijski nemščini, ne pri ogrskem in ne pri hrvaškem jeziku, ki ima danes jezikovnozvrstno zelo razvejeno književnost.".⁴

Paradoksalno je, da so se samouničevalnim kleščam izdaje lastnega naroda v matični državi uspeli izviti le tisti, ki so manjšina v sosednji državi. Pri tem Rorar zapiše sramotno dejstvo: "O tem temeljnem nesporazumu pove nekaj že naslov učbenika Nade Pertot Pomagajmo si sami; MD Gorica 1997.⁵ Bolj kot tukajšnji so zamejski slovenisti občutili in videli vsak dan znova in znova, kaj prinaša degradacija knjižnega jezika…"⁶

¹ Arhiv RS, AS60: 20. (21.11.1918), 38. (23.12.1918) in 64. (21.2.1919)  zapisnik NV

² Ilustrirani Slovenec letnik 1932 št. 26 str. 106, Arhiv RS, AS60 in številni drugi viri do leta 1947

³ Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 67

⁴ Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 68

⁵ Pomagajmo si sami, Nada Pertot, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1997

⁶ Naš jezik danes, Janez Rotar, Zbirka Esprit Slovène, Založba Mondena, Grosuple 2000, str. 74

Posledice opranih možganov

Človek je vedno znova in znova presenečen, tako v komunikaciji s preprostimi ljudmi, kot tudi z izobraženci. Ko preprostejšega človeka poprosimo za kako informacijo v njegovem pristnem domačem govoru, nehote preskakuje iz pravilnega narečnega govora v izgovor knjižne slovenščine, s katero pa si pri preučevanju pristnega slovenskega besedišča nimamo kaj pomagati, le na napačno pot nas lahko zapelje. Seveda ti ljudje med seboj, ali s kakim preprostejšim človekom, govorijo v svoji domači govorici. Ko pa so v stiku s tujcem ter še posebno, ko so v stiku s kako znano osebo, izobražencem, ali vsaj z nekom, ki deluje učeno, je podzavestna magičnost knjižne slovenščine tako velika, da pozabijo na svoj domači jezik. Vsakdo pozna koga, ki je prej govoril bolj ali manj narečno, ko pa je na nek način napredoval, je začel uporabljati besede knjižne slovenščine, za katere prej ni maral, predvsem pa množično izgovorjavo LJ in NJ. Revež seveda ne ve, da s tem širi balkanizirano slovenščino, ki s slovenskimi narečji in krovnim slovenskim jezikom nima nič skupnega. V kolikor bi uporabljal pristno knjižno slovenščino brez izgovorjave LJ-jev in večine NJ-jev, pa bi bilo to vzorno in hvalevredno.

Posledica delovanja šolstva in medijev je mnogo večja, kot povprečen človeški um lahko dojame, ali si prizna. Ne glede na družbenopolitično ureditev fašističnega ali stalinističnega terorja, komunističnega enoumja ali v demokratični družbi, je posledica stalnega ponavljanja želenih informacij stanje, ki na ljudeh pusti posledice, katerim pravimo "oprani možgani" ista! Stopnja zasvojenosti je odvisna od karakterja človeka, od intenzitete in dolžine pranja možganov. Na teh posledicah gradi preko reklam celotna marketinška dejavnosti. Reklame so sicer relativno nedolžne, za razliko od posledic delovanja diktatorskih in genocidnih režimov. Posledice pranja možganov iz polpretekle zgodovine, ko so največje človeške zveri vseh časov (Hitler, Stalin, Polpot, Kim Il Sung, Ceausęsku, Tito, ponemčevanje koroške, itd.) častili kot bogove, so logiki in pameti nerazumne, toda v takratnem primežu mračne megle je večina podlegla.

Prisega nadzornika žitne trgovine v slovenskem jeziku pred lublanskimi mestnimi oblastmi v začetku 17. stol. vir: Boris Golec, eZISS

Zanimivo pa je, da pri nekaterih, fenomen opranih možganov ne popusti niti potem, ko so več let izpostavljeni prijaznejšim okoliščinam. Primer: nekateri še vedno trdijo, kako se je pod Titom dobro živelo, čeprav preprost primerjalni račun zanika vse svete trditve. Ko se živi na kreditih je vse bleščeče in lepo, ampak vsak račun je treba enkrat plačati. Razložite s čisto vestjo svojim otrokom, kako je bilo pod Titom vse lepo, medtem ko sedaj oni plačujejo vašo penzijo, vaše stare (državne) dolgove in še dolgove novih političnih povzpetnikov. Ja za izbrance je bilo res lepo, tako lepo, da bi na vsak način radi povrnili prejšnje čase. No ne samo čase, pač pa predvsem nadzor in oblast nad drugimi. Nekateri tudi ne morejo verjeti, da je bil ves blišč titoizma, štafete, bratstvo in enotnost, delovne akcije, vse polno zastavic, transparentov in zamaknjenih vzklikov, v katerih so evforično sodelovali tudi sami, ena velika zrežirana iluzija. Žal so nekaterih sanje močnejše od sveta materialne stvarnosti. Vrnimo se raje na temo imena Lublana.

 

Raziskovalcu seveda dela tak odnos do lastnega narečja velike preglavice, saj je lahko stalno v dvomih, če gre pri kaki besedi za vpliv knjižne slovenščine, ki ima pri raziskovanjih staroste narečij, lahko le oteževalno vrednost. Tako se je nemalokrat pripetilo tudi slavnemu preučevalcu slovenskih narečij dr. Tinetu Logarju, čeprav on sam morda za večino primerov ni nikdar izvedel. Posledice pa so napačni sklepi, teorije in zavajajoče informacije, toda izpod slavnega akademskega peresa jim je zveličavna pot odprta po celem svetu. Primer: Tine logar je raziskoval tolminsko narečje in razlike med starejšo in mlajšo generacijo. Starejši so iz spoštovanja do slavnega raziskovalca, da bi mu ugajali, uporabljali tudi besede knjižne slovenščine, medtem ko mladim za doktorjevo prisotnost ni bilo mar in so lepo govorili domače. Dejansko so mladi in starejši v medsebojnem govoru uporabljali iste besede, toda logičen zaključek raziskave Tineta Logarja je bil, da je pri mladih že v eni oz. v dveh generacijah prišlo do bistvene spremembe. «« man
 

Preimenovanje priimka in imena

Vsem, ki nosijo balkanizirano obliko priimka:

(Ancelj, Anželj, Avbelj, Bartelj, Bertoncelj, Bižalj, Brecelj, Bušljeta, Cecelj, Čebulj, Čermelj, Debeljak, Domicelj, Dremelj, Fartelj, Grilj, Hudelja, Kebelj, Kegelj, Ključevšek, Kljun, Kokalj, Košmrlj, Koželj, Kralj, Krelj, Kupljen, Ljubec, Markelj, Moljk, Murgelj, Nagelj, Obrulj, Partljič, Poljak, Poljanec, Prijatelj, Pucelj, Pugelj, Rifelj, Rogelj, Seljak, Škulje, Štrukelj, Štrumbelj, Voljč, Vozelj, Zaletelj, Zemljič, Želj, itd.) ali imena (Ljubo, Ljudmila, Maksimiljan, Mihalj, Miljana, Nedeljko, Veljko, Viljko, Željko, itd.)

namesto slovenske oblike:

(Ancel, Anžel, Avbel, Bartel, Bertoncel, Bižal, Brecel, Bušleta, Cecel, Čebul, Čermel, Debelak, Domicel, Dremel, Fartel, Gril, Hudela, Kebel, Kegel, Klučevšek, Klun, Kokal, Košmrl, Kožel, Kral, Krel, Kuplen, Lubec, Markel, Molk, Murgel, Nagel, Obrul, Partlič, Polak, Polanec, Prijatel, Pucel, Pugel, Rifel, Rogel, Selak, Škule, Štrukel, Štrumbel, Volč, Vozel, Zaletel, Zemlič, Žel, itd.) ali imena (Lubo, Ludmila, Maksimilan, Mihal, Milana, Nedelko, Velko, Vilko, Želko, itd.)

je omogočeno enostavno preimenovanje. Izpolnite vlogo:

1. v Wordu, jo natisnite in oddajte na vaši upravni enoti, ali

2. v elektronski obliki (potrebujete digitalno potrdilo)

Zapisi slovenskih imen pred uvedbo LJ in NJ

V državni upravi so se slovenska imena do leta 1918 zapisovala bodisi v nemščini, bodisi v slovenščini, predvsem takrat, ko se niso dala prevesti, toda vedno z nemškimi slovničnimi pravili. Napačno je mnenje, da so imena kot so: Lubnitzen, Lubetchno, Lippie, Kossiack, itn. nemška, slovenska pa Lubnica, Lubečno, Lipje, Kozjak, itd. Kot je razvidno že na prvi pogled, so imena ista, razlika je le v tem, da ko so zapisana v nemščini, so uporabljali nemška slovnična pravila, v slovenščini pa slovenska pravila, ki so seveda različna od nemških. Končni vidni vtis med enimi in drugimi imeni je kar precejšen, slušni vtis pa je v večini primerov enak. To so še kako vedeli uslužbenci v upravi na Slovenskem, ki so po letu 1918 nadaljevali svoje delo v istih zgradbah, istih sobah in so delali na istih dokumentih, le da so imena in izrazje prilagodili slovenski slovnici.

Seveda pa nekatera zapisana imena niso imela s slovenskimi nobene slušne zveze, ker so jih bodisi preimenovali neposredno v nemščino, tako kot Stein, bodisi zapisali iz slovenščine s popačeno ali zmaličeno skovanko, kot npr. Laibach (Laubach, Laybach). Proti koncu avstrijske uprave po letu 1870, so nekatera imena predvsem na Krajnskem že pisali s šumniki ali dvojezično.

Soglasniški par LJ ali NJ so zapisali dosledno, če se je tudi govoril, sicer pa ne, saj niso mogli zapisati nečesa, kar ni obstajalo. Pri imenu Lublana temu ne moremo slediti, saj se je striktno pisalo Laibach, lahko pa odkrijemo skrivnostno tančico iz drugih sorodnih imen, kot sta npr. Lubnica in Lubečna. Vsa imena se strogo pišejo brez glasu J, ker o njem ni bilo ne duha ne sluha. Kjer pa je glas J v imenih dejansko obstajal, so ga tudi vedno zapisali. Naprimer pri krajih Lipje, Kozjak, Prekorje, Dvorje, Strajne, itn. Ne pa tudi pri imenih Zavodne, Trnovle, itd. ker glas J pri teh imenih ne obstaja.

Lubnica, nikakor ne LJubnica!
 

nazaj

Stran je bila nazadnje spremenjena 01.09.2010

Zgodovina

Rimljani

št. obiskov