Vojaški boji na koroškem 1918 in 1919

Slovenski politiki zasačeni brez gat

V začetku oktobra 1918 je mnogo znakov kazalo, da se bliža konec vojne. Nemci so s taktiko defenzivne obrambe poskušali izsilili neodločen izid vojne, kar bi bila v tej situaciji vsaj gospodarska zmaga. Kazalo je, da se bodo boji zavlekli tja do pomladi 1919. Konec meseca oktobra zaključena vojna je bila presenečenje. Ne bi pa smeli biti slovenski politiki nepripravljeni na konec vojne, tudi če bi se končala že leta 1917. Vsemu narodnemu zanosu in upanju na združitev Slovencev v eni državi od Ilirskih provinc naprej ter pomladi narodov 1848 se je ponudila stoletna priložnost v obliki svetovne vojne, ki pa jo slovenski politiki niso prepoznali. Žal kot kažejo njihova dejanja o času po vojni sploh niso razmišljali.

Namesto tajnih navodil in postopkov za organiziranje slovenskega vojaštva, živilske preskrbe, slovenskega šolstva in uprave in drugih državotvornih dejanj, so do zadnjega skušali rešiti razpad Avstrije. Njihova dejanja še v oktobru 1918 kažejo, da z združitvijo z jugoslovani niso resno mislili. Vsa kar so jim nemški Avstrijci bili pripravljeni ponuditi, je bila začasna dvojezičnost za Kranjsko. Jasno pa so dali vedeti, da si poti na Jadran ne bodo pustili vzeti in da mora slejkoprej ves slovenski prostor postati nemški. Ob taki nemški blaznosti je še toliko težje razumeti ohromelost slovenskih politikov. V kolikor bi imeli Nemci strpnejši odnos do narodnih in političnih zahtev Slovencev, bi gotovo ostali v Avstriji.

Odlomki iz še ne objavljene knjige Koroški blefiscit 1920

poročnik Franjo Malgaj

Zasedli slovenski prostovoljci do 9.12.1918

9.12.1918 so se v Lublani začela pogajanja med Avstrijci in Jugoslovani. Jugoslovanska vlada je sklenila izključiti teritorialno vprašanje iz razprave! Po neuspešnih pogajanjih sta koroška predstavnika zaprosila Italijane za vojaško pomoč.

Srbi povzročili preobrat v zasedbi Koroške

Vrhovna komanda srbske vojske je svojemu 26. polku, ki se je nahajal na ozemlju Slovenije ukazala, da se mora izogibati vojaških akcij. Ko se je po kratkem boju dal oddelek tega polka 15.12.1918 pri Grabštajnu zajeti in razorožiti, je to slovenski položaj na Koroškem zelo oslabilo. Beograjska vlada ni reagirala iz česar so Nemci pravilno sklepali, da smo Slovenci v svojih akcijah osamljeni in brez odobritve srbske vlade. Po tem dogodku je Nemcem zelo zrasel greben!

Po razorožitvi Srbov pri Grabštajnu, ko se je pokazalo, da Slovenci ne morejo računati na diplomatsko pomoč srbske vlade, so koroški Nemci prešli v ofenzivo. Še posebno v začetku januarja 1919 Nemci močno pritisnejo in udarijo čez Dravo ter 8. januarja zasedejo Borovlje z okolico. Po tem dejanju sta bila v ospredju pozornosti koroškega deželnega poveljstva Podrožica in karavanški predor, ki pa ga klub ogromni Nemški premoči v vojakih in orožju niso mogli zasesti. Ohranitev severnih vrat karavanškega predora v jugoslovanski oblasti je bil velik uspeh.

Nemški protinapad v januarju 1919

Po tem dogodku je po sporazumu med koroško deželno in slovensko narodno vlado 14.1.1919 nastopilo premirje na vsej Koroški fronti. Kljub premirju pa je stalno prihajalo do izzivanja in obstreljevanja slovenskih položajev vse do 29.4.1919.

Razočarani Slovenci brezglavo v boj, Srbi nezainteresirani

Vrhovni poveljnik antantne vojske, maršal Foch je rekel v drugi polovici februarja jugoslovanskim predstavnikom, "kar imate zasedenega in če vlada tam red, ostane vaše". Iz Pariza pa je bilo tudi slišati, "Jugoslovanske čete so menda spale, ko je bilo treba zasesti Koroško"!

Z mirovne konference v Parizu so prihajale za Slovence čedalje bolj neugodne vesti, zato sta slovenska vlada in vojaško poveljstvo začela iskati povod za zasedbo vsega slovenskega ozemlja s Celovcem vred.

Za politično zrelost slovenskih vodilnih mož v Lublani je bilo značilno, da so kljub vsemu verjeli v antanto in se zanašali na srbsko pomoč, čeprav že nekoliko manj! Šele spomladi se je slovenska vlada zdramila in sklenila zasesti zahtevano ozemlje Koroške, prepozno in kot je navadno v časovni stiski, premalo premišljeno.

Odprto ostaja vprašanje zakaj so sprožili slovensko ofenzivo 29.4.1919 tako, da je srbska vojska v ozadju dopustila katastrofo. Že prej se kaže interes Srbov do Koroške v tem, da so februarja poslali na Koroško nekaj baonov solunske redne srbske vojske, toda marca so to vojsko poslali na mejo z Madžarsko, ker so ta mesec na Madžarskem prevzeli oblast komunisti. To kaže na popolnoma ignorantski odnos do Slovencev in očitno nezainteresiranost za zasedbo slovenske Koroške.

Slovenska ofenziva 29.4.1919 in nemška protiofenziva

Slovenska spomladanska ofenziva se je začela 29.4.1919 in sicer na vseh odsekih Koroške fronte, od Dravograda do Podrožice. To je bilo za maloštevilno slovensko vojsko pogubno! Slovenska vojska velikovškega mostišča je dosegla s prodiranjem proti reki Krki vsaj en namen, zajela je velik del sovražnikove artilerije, nad 20 topov, ki jih je pokvarila in onesposobila za strel.

4.5. so napadle koroške nemške čete karavanški predor za kar so zbrali 3.500 mož, proti katerim je na slovenski strani stalo manj kot 500 mož. Slovenske čete so se začele neustavljivo umikati proti vzhodu, proti Štajerski! Malgaj, prvi mož koroških bojev, se je s še 40 možmi na koncu brezupno upiral premočnim Nemcem pri bojih za Dravograd. Ravno v tej bitki se je Malgaj smrtno ponesrečil z lastno granato. Pri odskoku je tako močno udaril v štor, da mu je granata pripeta za pasom eksplodirala.

Slovenci na fronto, Srbi v rezervi

Po neuspeli slovenski spomladanski ofenzivi sta se končno beograjska vlada in vrhovna komanda jasno izrazili, da je boj na Koroškem skupna jugoslovanska zadeva in ne samo slovenska!

3. maja je bil objavljen ukaz poveljnika dravske divizije generala Smiljanića, o mobilizaciji letnikov od 1890 do 1894, ki so se morali zglasiti do 12. maja.

Jugoslovanska vojaška delegacija je 9.5.1919 zahtevala, da se nemške čete umaknejo na položaje pred ofenzivo 29.4. Ko so koroški vojaški zastopniki to zavrnili, je jugoslovanska delegacija 17.5. odpotovala iz Celovca rekoč, odloči naj orožje.

Mobilizirano je bilo deset letnikov slovenskih fantov, okrepljenih z redno srbsko vojsko. Od petih odredov so bili v štirih poveljniki Srbi, le v labotskem odredu je poveljeval general Maister. Vojaki so bili v glavnem Slovenci, rezervo pa so sestavljali srbski vojaki! Jugoslovanska vojska je tako štela 10.170 efektivnih pušk, 271 strojnic in 94 topov, nemška vojska pa 9.500 vojakov in 64 topov.

Ponovna slovenska ofenziva 28.5.1919

Slovenska Koroška osvobojena

Ofenziva se je začela 28. maja 1919. Ljubeljski odred je imel nalogo, da v najkrajšem času zavzame Borovlje in prodre do Drave ter z zahodne strani zavaruje jezerski odred. 30.5. so bili hujši boji le še severno od Drave. Do 3.6. so Dravo prekoračili že vsi baoni slovenskega planinskega polka. Še istega dne sta bila zavzeta Grebinj in Velikovec, tako da je lahko začel jezerski odred prodirati proti Celovcu.

Pogajanja o premirju so se začela v Kranju 4.6.1919 in so potekala zelo dramatično. Končana so bila s pogodbo, katere koncept je avstrijska delegacija 6.6.1919 tudi podpisala! Med pogajanji pa so jugoslovanske čete prodirale dalje na črto, ki jo je jugoslovanska delegacija zahtevala med pogajanji v Kranju.

6. junija 1919 so jugoslovanske čete vkorakale v Celovec in na Gosposvetsko polje. Točno ob 23. uri in 45 minut je polnoštevilna 6. četa lublanskega pešpolka dospela do Gospe Svete, se sklopila pred cerkvijo in zapela.

Stran je bila nazadnje spremenjena 10.03.2010

© PROMIN d.o.o.  -  Spletne strani in njihova vsebina so last podjetja PROMIN d.o.o.