Diplomatski ples

NV osebno sta poročala dr. Anton Korošec in dr. Gregor Žerjav o posvetovanjih z zastopniki Jugoslovanskega odbora, srbskim ministrskim predsednikom Nikolo Pašićem, srbsko opozicijo v Ženevi in zastopniki antante v Parizu. Naznanita, da so vsi zavzemajo, da se: "čimpreje organizira enotno državo celokupnega naroda SHS" Dr. Korošec sporoči splošno mnenje antantnih državnikov: "..naš položaj glede severne meje je kar najugodnejši in je popolna zagotovitev naših narodnih zahtev zagotovljena". Glede zahodne meje pa: "..stvar še ni rešena in je potrebno, da nastopi cel naš narod.. z vsemi sredstvi.. v smislu visokih idej Wilsonovih. Če bo naš narod trdno vzdržal in če bo vsakdo pripravljen na vse žrtve, mora uspeti naše pravično stališče, da se nam reši celo naše narodno ozemlje". Pozitivne besede so zelo velik vtis naredile na dr. Brecela iz Gorice, tako da je iz seje odhajal zelo zadovoljen.¹ Žal pa kot vemo, so sladke in pozitivne besede niso materializirale v resnico. 

General Smiljanić je iz Belgrada dobil brzojavko, naj NV imenuje črto na Koroškem in Štajerskem, do katere želi, da se deželi zasedeta.²

Dr. Janko Brejc predlaga, da se pošlje centralni vladi v Belgrad brzojavka z nujnim zaprosilom za določitev razmejitvene linije na Koroškem, ki naj jo doseže pri generalu Franchetu d'Espéreyu.³

Od koroške deželne vlade je prišel vojaški zastopnik preverit, če je NV pripravljena na pogajanja o premirju. Odgovorili so mu, da je to stvar vojnega ministrstva v Belgradu.⁴ Vlada v Celovcu v soglasju z Dunajem 13. januarja ponovno predlaga pogajanja o premirju v Gradcu 14. januarja. Dunajska vlada sporoča, da ne vodi vojaških akcij na Koroškem, ampak da gre za odziv ljudskih množic na jugoslovansko prodiranje. NV pošlje z namenom zavlačevanja na pogajanja v Gradec le majorja Andrejko. NV in generalštab sta prepričana, da želijo Nemci premirje izkoristiti za pripravo okrepitev ter za discipliniranje slovenskega prebivalstva in protislovensko propagando.⁵ Ker imajo Nemci sedaj zasedeno skoraj celo Koroško se jim s pogajanji nikamor več ne mudi Začeli z mednarodnimi akcijami nevtralizacije cele Koroške,  v takih razmerah pa je začetek novih bojev za Koroško za Slovence neugodno. NV prosi srbsko diplomacijo, da zavlačuje z nevtralizacijo Koroške: "..dokler niso naše čete zasedle slovenskega ozemlja na Koroškem, z Belakom in Celovcem (-naš minimalni program)".⁶ S pogajanj v Gradcu komisar Smodej sporoči, da so Nemci zahtevali demarkacijsko črto po južni deželni meji in nato pri Selah po potoku Borovnica do Drave in po Dravi do štajerske deželne meje. Andrejka je zahteval 5 km severno od te črte, kasneje pa položajih, ki imamo zasedene. Tega Nemci niso sprejeli.⁷

Komisar Smodej poroča, da sta medtem prišla ameriška častnika Miles in King in da so Nemci vsled tega ponižnejši. So pa nasprotovali, da bi Američanoma prebrali zapisnike posvetovanj. Strategija je ponovno, da se pogajanja zavlačujejo.⁷ Nemci 18. januarja postavijo utlimat, da se slovenske čete okrog Velikovca umaknejo na južno stran Drave.⁸ NV ultimat zavrne.

Na pogajanjih v Gradcu Nemci odklonijo naš predlog, da celotno Koroško zasede ena od antantnih sil. Da pogajanja ne bi propadla, Miles in King predlagata: "Oba se odpeljeta na Koroško v družbi enega Slovenca in enega Nemca in določita demarkacijsko črto za upravo na podlagi neposrednega opazovanja razmer.. oba morata znati francosko ali angleško". Dr. Gregor Žerjav, ki je znal Francosko (JDS) je bil določen, da bo v komisiji z Američanoma. Z dr. Brejcem in dr. Müllerjem napravijo načrt kako voditi Američana, da bi videla vsaj približno realne ocene. Dr. Žerjav gre na Dunaj, da zainteresira Coolidega, Kernerja in Tusarja. Poskušal bo zainteresirati koisijo, da bo na vsaki strani troje zastopnikov narodnosti, da bo prostora še za tolmača in da ljudje vidijo tudi znane obraze, sicer se bodo bali izjasniti za slovensko stvar.⁹

Dr. Žerjav je pri Coolidgeu dosegel, da je bo v komisiji poleg Milesa in Kinga tudi profesor Kerner in da bo Cooledge imel končno besedo pri določitvi demarkacijske linije. Na pogajanjih v Gradcu se je vnela ostra debata, ker Nemci nikakor niso pustili, da bi se koroški pregnanci vrnili nazaj na Koroško.¹¹

Med obiskom ameriške misije v Mariboru, so Nemci inscinirali nasilne proteste in hujskanje priti državni oblasti, zaradi česar je prišlo do izgredov in streljanja.¹² Uradno poročilo pokaže, da so Nemci organizirano postopali in pričakovali, da bo množica (10.000 ljudi) zasedla Mestno hišo in strmoglavila slovensko oblast. Neki Nemec je v Gradec poslal brzojavko: "Maribor zopet zavzet, pošljite zastave".¹³ Pričakovali so zmago. Trgovec Reinfried je brzojavil v Celovec "Maribor je zopet nemški". Nemški reditelj Černe je izjavil nadrejenemu Nemcu Filipčiču, da reda ne more več jamčiti. Profesorji so na ulice nagnali tudi dijake. Ko so se Nemci spričo odločnega postopanja Maistrove vojske razbežali, so poskušali posamezni vodje Nemce zadržati in jih organizirati za nov boj.¹⁴

Tudi sicer so bili Nemci zelo agresivni do Slovencev. Nek Nemški častnik je v mariborski gostilni Pri Mohorju v dr. Capudra in Cotiča vrgel kozarec, ker sta govorila slovensko!¹³ V zvari z mariborskimi neredi je Maister v Marburger Zeitung naslovil odprto pismo na podpolkovnika Milesa, s citati Nemcev iz oktobra 1918, ki so na najgrši način zasramovali Wilsona, medtem ko so v Mariboru Wilsonu klicali hvalospeve.¹⁴ Ko je misija prišla v Velikovec, se je izkazalo, da imata Miles in King nimata namena določiti demarkacijsko črto v Ziljski dolini. Domneva se, da so Nemci nalagali Američana, da leži Ziljska dolina v italijanski interesni sferi. NV protestira pri ameriški misiji v Celovcu in pri Cooledgeu na Dunaju, da se mora tudi v Ziljski dolini določiti demarkacijska linija.¹² Ameriška častnika se nista hotela izjasniti glede Ziljske doline, niti zaslišati poslanca Grafenaureja, niti obiskati nesporno slovenskih krajev med v okolici Celovca in med Vrbskim in Osojskim jezerom. O vsem NV sporoči dr. Korošcu v Belgrad in sprašuje za nasvet.²⁰ 5.2.1919 se pelje ameriška misija v okraju Velikovec južno od Drave. Dotlej je obiskala Belak, Podklošter, Zilo, kraje pod Vrbskim jezerom in ves Rož. Komisija dela dr. Ehrlicha pesimističnega. Povsod v za Nemce neugodnih situacijah Američane informira Karl Lodron-Laterano, ki zna odlično angleško in Američani ga radi poslušajo. Bil je predsednik dežele Koroške in znan kot hud sovražnik Slovencev.¹⁵ Iz Celovca je prišlo sporočilo, da Nemci profesorju dr. Ehrlichu ne dovolijo oditi v Pariz na mirovno konferenco.¹⁸

Lambert Erlich je iz Velikovca razburjen telefoniral NV, ker ameriška komisija izprašuje ljudstvo le na ozemlju severno od Drave, ki imajo okupiranega Nemci, se ljudstvo opredeljuje pod vtisom nemške agitacije in terorja, večinoma za Nemško Avstrijo. Miles je ponudil Erlichu naj on določi kraj izpraševanja, vendar je odklonil s čudnim razlogom, da bi bil to dokaz, da so še na koroškem ljudje, ki niso izgubili poguma? NV je izvedela, da prihaja mnogo Nemcev od drugod na Koroško in se pod pretvezo koroških kmetov izjavljajo za Avstrijo.¹³ NV je uvidela, da ameriška misija za določitev demarkacijske linije ni dobra odločitev, saj se ljudje zaradi nemškega teroriziranja ne opredeljujejo svobodno, pač pa v strahu za svojce in imetje. NV posreduje v Belgradu, naj se ameriška misija preko Pariza opozori, da so za določitev demarkacijske linije lahko merodajne samo etnične razmere, ki gredo po črti Dobrač čez Grlice, Osojsko jezero, Ture, Turska gora, Svinjska planina in Koralpe.¹³

General Maister je takoj ko je prišel v stik z ameriško komisijo, za razliko od naših politikov videl, da je nekaj narobe. Pove direktno: "Gospodje so zelo rezervirani; referent Miles ne reče nikdar ne ja ne ne, King pa sploh ne izpregovori besedice".¹⁴ Nasprotno pa je bil odnos Milesa in Kinga do Nemcev povsem drugačen. Sedež ameriške misije je bil v Gradcu, kjer si je deželni glavar Kaan močno prizadeval pridobiti ameriško misijo na nemško stran. Namesto da bi misija potovala od kraja do kraja in raziskovala etnično stanje na terenu, so jo po cel teden zadrževali v Gradcu in jo tudi po večkrat na dan vabili v različne nemške družbe, kjer so na različne načine vplivali na mnenja in vtise njenih predstavnikov. Iz Gradca so so le redko odpravili na teren, ko pa so se vozili proti slovenskim krajem, so bili nemalokrat že vso pot iz Gradca v nemški družbi. Ameriška misija je bila spričo tega pod izjemnim nemškim vplivom, za pravično razsodbo pa bi morala biti pod enakovrednim vplivom obeh strani. Ko je misija obiskala Cmurek in Radgono, je Kaan poklical Majstra naj pošlje spremljevalca za misijo. Majster se je odpravil sam in pravi: "Ako bi tega ne storil, bi bila ameriška misija informirana izključno po dr. Kamnikerju iz Radgone, ki je eden glavnih hujskačev". Tudi sicer so vse protislovenske akcije usmerjali iz Gradca. Največ v smislu zunanjega vidnega in slušnega vtisa na misijo. Ko je misija prišla v Cmurek in Radgono, je bilo po naročilu in grožnjah izobešeno vse polno nemških zastav. Izvajale pa so se tudi vojaške akcije. Na širokem obmejnem pasu so med kmete razdelili orožje, z opravičilom obrambe pred jugoslovanskim napadom.¹⁴ Ko je prišlo do bojev v Radgoni, se je deželna vlada zgovarjala na ljudsko vstajo. Ko se je na pogajanja v Radgono peljala francoska komisija skupaj z Maistrom, so povsod ob progi videli polno novo oblečenih in dobro oboroženih kmetov s hribov.¹⁷

Strategija Nemcev je bila, da so najprej vojaško zasedli čim več slovenskega ozemlja in ko se je to zgodilo so to stanje zavarovali tako, da so poklicali mednarodno misijo za določitev demarkacijske črte. Pohiteli so s predlogom pogajanj v Gradcu, na ozemlju, ki je bilo pod kontrolo Nemcev. Ameriška misija je bila nastanjena tam, kjer so potekala pogajanja, toda NV proti temu ni z ničemer ugovarjala. Misija je bila tako v popolnem nemškem diplomatskem primežu. 

Na pogajanjih v Gradcu so Nemci zahtevali, da se jim dovoli prosta uporaba železniške povezavo med Labotsko dolino in Celovcem, kar po ozemlju, ki ga zaseda slovenska vojska. V istem času pa je celovška vlada uvedla dovolilnice za omejevanje vstopa na Koroško, ki jih izda politična oblast kraja, kamor se potuje.¹⁰

Zaradi popolne polomije na Koroškem časniki napadajo dr. Anteja Trumbića, centralistično orientiranega hrvaškega politika, ki je bil predstavnik Kraljevine SHS v Parizu. Dr. Žerjav naproša, da ga nehajo napadati, ker dobro zastopa naše narodne zahteve.¹¹

Iz Pariza je po francoskem majorju prišla vest o izvedbi precej širokega koridorja, ki bi povezal Češkoslovaško in Jugoslavijo, ker hoče antanta na vsak način ozemeljsko ločiti Nemce in Madžare. Jugoslavija bo dobila koridor skoraj do Požuna.¹⁴

Antanta se je na pobudo Nemcev in z italijanskim posredovanjem začela vmešavati v razmejitev na štajerskem in predvsem Maribor.¹⁵  

Komisijo sestavljajo podpolkovnik Sherman Miles, izvedenec za geografijo major Martin, poročnik Leroy King in profesor Robert Kerner. Po mnenju dr. Ehrlicha je imela komisija narejen načrt demarkacijske linije že pred informiranjem na terenu. Vedno je zahtevala, da mora biti linija geografsko jasna, da se bo takoj vedelo, če jo kdo prekorači. Ljudi so spraševali ali želijo pripadati Nemški Avstriji ali Jugoslaviji, ne pa kakšne narodnosti je kdo! Dr. Ehrlich ima vtis, da hoče komisija določiti demarkacijsko črto po Zilici, Zili in Dravi, tako da bi izgubili 70.000 Slovencev. Severno od Drave, kjer so Nemci sicer v manjšini, so bili dobro pripravljeni in so pred komisijo manifestirali za Nemško Avstrijo. Zvečer pride k NV 15 zastopnikov koroških Slovencev, ki tako demarkacijsko črto ne sprejemajo niti kot začasno. Dr. Karel Triller (JDS) nejevoljen razlaga, da smo pogodbo podpisali in s tem svojo usodo položili v odločitev Američanom. Sedaj ne moremo odstopiti, tudi če bo izid za nas neugoden, ker bi nas Američani v Parizu obravnavali kot verolomen narod. Posledica pa je lahko okupacija Koroške, Krajnske in Štajerske. Dr. Gregor Žerjav (JSDS) pove, da je demarkacijska črta vojaška zadeva, od 1.2.1919 pa o tem tako ali tako odloča Belgrad zato: "..mi nismo upravičeni kako demarkacijsko črto bodisi sprejeti ali odkloniti". Grafenauer izjavi, da: "ne bi nikdar podpisal pogodbe, če bi le mogel slutiti, da zamore kdo pogodbo tolmačiti tako, da se Ziljska dolina ne upošteva". NV pošlje Coolidgeu telegram, da počaka z odločitvijo, dokler k njemu ne pride delegacija z novimi dokumenti, prav tako se v Belgrad pošlje telegram, da zavlačuje z odločitvijo, medtem pa zavlačuje z odločitvijo. Delegacija namerava Cooledgeu razložiti: "..zakaj je Drava za nas nesprejemljiva kot demarkacijska črta".¹⁶ Kot pa vemo demarkacijska črta ni šla niti po Dravi, pač pa so Američani potegnili kar po Karavankah. Cooledge je delegacijo sprejel šele naslednji dan, 8.2.1919. Odklonil je, da bi mu delegacija sporočila minimalne zahteve Slovencev, je pa priznal, da je slovensko prebivalstvo: "..pod nemško upravo, pod takim nemškim pritiskom, da se tozadevne izjave ne morejo smatrati za nepotvorjen izraz ljudske volje". Prav tako je priznal, da je koroško vprašanje vzorčni primer, po katerem se bo reševala tudi štajerska razmejitev. NV sporoči Stojanu Protiću, naj srbska delegacija v Parizu zavlačuje oz. naj demarkacijsko linijo potegnejo vojaki, ne pa Cooledge, ker sumijo, da bo rezultat neugoden za Slovence. Naslednji dan prosijo Maistra, naj posreduje pri francoski komisiji, da poskuša vplivati na odločitev Cooledgea.¹⁷ Poverjenik Remec je na Dunaju skušal izvedeti od Milesa in Kinga potek demarkacijske črte, a nista niti črhnila. Coolidge ima samo nalogo poročilo sprejeti ali odkloniti.¹⁷

¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 27. Zapisnik NV z dne 2.12.1918

² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 41. Zapisnik NV z dne 3.1.1919

³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 42. Zapisnik NV z dne 7.1.1919

⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 43. Zapisnik NV z dne 9.1.1919

⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 45. Zapisnik NV z dne 13.1.1919

⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 46. Zapisnik NV z dne 15.1.1919

⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 47. Zapisnik NV z dne 17.1.1919

⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 48. Zapisnik NV z dne 19.1.1919

⁹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 49. Zapisnik NV z dne 20.1.1919

¹⁰ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 50. Zapisnik NV z dne 22.1.1919

¹¹ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 51. Zapisnik NV z dne 24.1.1919

¹² Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 53. Zapisnik NV z dne 29.1.1919

¹³ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 54. Zapisnik NV z dne 31.1.1919

¹⁴ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 55. Zapisnik NV z dne 2.2.1919

¹⁵ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 57. Zapisnik NV z dne 5.2.1919

¹⁶ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 58. Zapisnik NV z dne 7.2.1919

¹⁷ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 59. Zapisnik NV z dne 10.2.1919

¹⁸ Arhiv Republike Slovenije, AS 60, 61. Zapisnik NV z dne 14.2.1919

 
Viri

1. Koroški plebiscit, Janko Pleterski, Lojze Ude, Tone Zorn, Slovenska matica, Lublana 1970 
2. Koroški plebiscit 1920, Luka Sienčnik, Založba Obzorja, Maribor 1987
3. Slovenski Korotan, Valentin Rožič, Slov. zgod. društvo za Koroško, Družba Sv. Mohorja, Celovec 1919
4. Arhiv RS, fondi: As1083, As805, As1046, As1019, As1164, As1194, As60

Stran je bila nazadnje spremenjena 08.02.2011

© PROMIN d.o.o.  -  Spletne strani in njihova vsebina so last podjetja PROMIN d.o.o.
shranjevanje in uporaba gradiva samo z dovoljenjem firme