Starost slovenščine

Preden se spustimo v nadaljnje pojasnjevanje, je potrebno pogledati v dalno preteklost, ko je nastal izraz Slovenec, Slovenci. Ta beseda je vsekakor nastala mnogo prej kot v 6. stol., ko nekateri hlapčevski "zgodovinarji", ki le prepisujejo tuje zablode, vidijo prihod Slovencev v vzhodne Alpe!

Izvor besede Sloven, Sloveni oz. Slovenec Slovenci, sega več tisočletij daleč, a glede na izredno bogastvo jezika bolj, verjetno nekaj desettisočletij v preteklost. Danes imajo le redki jeziki dvojino: Dvojina in druge zapletene slovnične oblike kažejo, da se je tisti jezik, ki jo premore, oblikoval, razvijal in cepil zelo dolgo časa. Neverjetne so razlage tistih redkih "strokovnjakov" zadnjih dveh stoletij, ki ugotavljajo, da dvojina kaže na to, da je jezik mlad in nerazvit. Take trditve so nevredne papirja na katerem so zapisane, saj so v temeljnem nasprotju z osnovnimi naravnimi zakonitostmi. Če bi bilo to res, bi se otrok najprej naučil izgovarjati zapletene stavčne oblike, kasneje z leti pa bi prešel na lažje in bolj enostavne?! Tujci, ki so se učili našega jezika vedo, da je slovenščina, tako kot latinščina vse prej kot enostavna in lahka za učenje.

Zanimiva je primerjava slovenščine z drugimi velikimi, imperialnimi jeziki, kot so Angleščina, Francoščina, ... Če uporabimo naprimer angleška slovnična pravila, a se izražamo s slovenskimi besedami, nam Slovencem taka slovenščina zveni zelo ubogo, omejeno, da ne rečem kar naravnost primitivno.

Na starost slovenščine kaže tudi velika podobnost Sanskrta s slovenščino. Še kako desetletje nazaj so izvor sanskrtskega jezika (star severno-indijski jezik) iskali v Litvanščini. Toda ko so nekateri domoljubni Slovenci (Jože Škulj, Kanada in drugi) opozorili, da je slovenščina mnogo bolj sorodna Sanskrtu kot Litvanščina, so bili osupli, saj slovenščine, kot primerjalnega jezika sploh nihče ni preučeval. Sanskrt se je skozi stoletja dokaj spreminjal, verjetno zaradi tega, ker se je s časoma pomešal s staroselskimi besedami indijskega podkontinenta. Zanimivo pa je, da starejši ko je Sanskrt, večja je njegova sorodnost s slovenščino. Razveseljivo je, da indijski strokovnjaki že množično preučujejo slovenščino. Novejše študije ugotavljajo, da se je Sanskrt, od takrat prevladujočega Evropskega jezika, slovenščine, ločil pred najmanj 8.000 leti. Genske študije pa so pokazale še, da se genska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem zgodovinskem času zgodil vdor le 7 % novih genov.

Bolj ko se raziskuje izvor slovenščine in njeno razmerje do drugih jezikov, bolj rezultati kažejo, da je slovenščina najstarejši jezik Evrope, ki so ga nekdaj govorili v veliki večini Evrope. Kot kaže je neznan prajezik Evrope, ki so ga pred 200 leti označili za indo-evropski jezik, ali celo nesramno za indo-germanski jezik, prav slovenščina. Taka sprememba je izguba nosnega n in m, npr. lonka, long, gomba, Sonča, Parenč, renča, itd. → loka, log, goba, Soča, Pareč, reka, itd. Seveda pa se moramo zavedati, da današnja slovenščina ni povsem enaka slovenščini izpred nekaj tisoč let, saj je bila ravno tako podvržena spremembam, kot drugi jeziki, a ta sprememba je bila neprimerno manjša.

Še najbolj močno se je slovenščina spremenila v zadnjih 200 letih. Začelo se je z Ilirizmom oz. balkanizacijo (lj in nj) ter mladoslovenci. Posilstvo nad slovenščino pa so nadaljevali prav tisti, ki naj bi skrbeli za slovenski jezik, to pa so naši slavisti. Tisoče starodavnih slovenskih besed so označili kot germanizme ali manjvredne besede (štiglic, varžet, tišlar, izba, pritrdilnica ja, ...) in jih največkrat nadomeščali z balkanskimi (ščinkovec, žep, mizar, soba, pritrdilnica da, itd.).

Kljub zavednemu ali nezavednemu uničevanju slovenščine, naš jezik od vseh evropskih jezikov, še vedno kaže najbolj pristno sorodnost s prastarim jezikom Evrope, ki se je začela imenovati slovenščina šele ob vdoru tujega jezika od zunaj, v enoten jezik Evrope. Tuj jezik je bil Evropejcem nerazumljiv, medtem ko so sami govorili isti jezik in besede (slova), zato so se za razliko od tistih, ki jih niso razumeli, imenovali ljudje besede oz. Slovenci, kot splošen pojem za ljudi istega jezika.

Izvor imena Slovenci (Vendi)

Takrat beseda Slovenec ni pomenila pripadnika našega naroda kot ga razumevamo dandanes, pač pa je označevalo tistega, ki govori jezik ali dialekt jezika, katerega razumemo tudi sami. Torej Slovenec je bil tisti, ki govori isti jezik, iste besede (slove, slova). Od tod izvor imena (Slove)nec. Na enaki pomenski osnovi je bil nem tisti, čigar jezik je bil nerazumljiv. Od tod izraz Nemec, ki je sestavina korena *nem- in pripone -ec, torej nem{ec}. S tistim katerega slove (jezika) ne razumemo, ne moremo komunicirati, enako kot tudi z nemim človekom ne. Veneti oz. Vendi je bila oznaka, ki so ga drugi (Grki, Latini, Germani) uporabljali za sloVendce, nikoli pa oni sami zase, saj so si rekli Slovenci. Vendi ali Veneti pa je le okrajšava od sloVendci, brez predpone slo. Zakaj tudi Lahom Slovenci niso rekli Nemci? Obstaja tehten razlog, ki pa ga tu ne bomo obravnavali.

Obstaja mnenje, da ime Slovenci izhaja iz besede slaven, sloveti, slaviti (praznovati) itd. Toda če bi to držalo, bi bili Slovenci vsi tisti ljudje, ki bi praznovali ali bi bili znani po slavnih dejanjih. Tu pa je zelo težko postaviti jasno mejo, saj bi v tem primeru lahko šteli, da so bili Slovenci vsi tisti, ki so praznovali, to pa so bili praktično vsi ljudje v takrat znanem svetu. Kdo se s tem ne bo strinjal, češ da so v načinu praznovanja in srčnosti odnosa do gosta, med narodi bistvene razlike. Ne glede na to, je pri tej razlagi problematično razmerje do besede Nemec, ki jasno kaže na nekoga katerega slovo (govorico) ne razumeš, medtem ko so Slovani tisti, katerih slovo (govorico) razumeš. Gre torej za razmerje dveh istonivojskih obratno soodvisnih besed, zato izraz Slovenec jasno in izključno opredeljuje le jezikovni pojem.

Nemški zapisi Slaven, Sclavonische, itd. ali latinski/italijanski zapisi Sclavoni, Sclavus, itd., nikakor ne pomeni Slovane, kot je sklepati iz podobnosti besed Slaven ↔ Slovan. Izraz Slovani je nastal šele konec 18. stol. na Češkem, najverjetneje iz slovaške besede Sloväni (ä = široki e), kot skupni odpor in protiutež nemškemu genocidu, proti jezikovno sorodnim ljudstvom na vzhodu, kasneje znanimi pod krovnim imenom Slovani. Zgodovinski zapisi Slaven, Sclavoni torej ne pomenijo Slovanov, ki jih niti še ni bilo, pač pa se beseda tako v nemščini kot tudi latinščini uporablja za poimenovanje Slovenov oz. Slovencev.

Da je temu res tako potrjujejo avtorji, ki včasih v istih zapiskih preskakujejo zadaj na Slaven, drugič na Vinden za opis istega pojma. Vindi pa so brez trohice dvoma le Slovenci. Kaj pa zgodovinski zapisi imena Sclaven, ki jih je najti na Polskem, ali drugih področjih (npr. Slavonija, Bosna, Dalmacija, Nemčija) izven danes razumljenega poselitvenega prostora Slovencev? Tam vendar ni bilo Slovencev. Danes res ne. Bili pa so včasih, dokler jih niso vsrkali bolj agresivna ljudstva. Tako najdemo Slovince v Pomeraniji, na današnjem Polskem in v Nemčiji, ki so danes del Polakov in Nemcev, čeprav se gensko niso prav nič spremenili. Oropali pa so jih njihove lastne duše in tradicije. Slovenski jezik pa je za vedno izzvenel. Te Slovince so nemško poimenovali Winden (Slovenci). Če bi Slovani v smislu današnjega vsebinskega pomena res obstajali, bi Nemci tudi sorodne Polake in Čehe poimenovali s Slaven ali Winden, vendar jih niso. Nikoli, niti pomotoma ne!

Obstaja mnogo zgodovinskih zapisov besede Sclavoni ipd. ter sodobnih jezikoslovnih in zgodovinskih enačenj teh besed z modernim pojmom Slovani. Na videz taka razlaga sploh ni sporna in se zdi že zaradi podobnosti besed Sclavoni ↔ Slovani samoumevna. Tako zadnja generacija slovenskih zgodovinarjev (vprašanje s kakšnimi nameni), v nasprotju s prejšnjo generacijo trdi, da so Slovenci nastali šele v 16. stoletju. Kaj jih sili k takim slepilnim manevrom vedo najbolj sami? Ne pomagajo jim niti Brižinski spomeniki iz 10. stol. (prepis originala iz 8. stol.), katere so si z željno zavistjo prisvajali sosedje, vendarle so slovenske posebnosti besedila zaenkrat taka prizadevanja preprečila. Slovensko državo Karantanijo imenovano tudi "Provincia Sclaborum", razlagajo kot slovansko državo, njene prebivalce pa kot neke nedefinirane Slovane.

Če je z besedo Sclavoni še mogoče manipulirati do 16. stol., pa od srede 16. stol., ko so menda "nastali Slovenci", to ni mogoče. So res v viharnem obdobju Reformacije, isti ljudje prej zapisani s tujo besedo Sclavoni (Vendi), kar naenkrat postali Slovenci? So na gosposvetskem polju vojvode do leta 1414 ustoličevali Slovani? So bili Trubarjevi starši Slovani? Je bil torej Primož Trubar do svojega 42 leta Slovan, ko je v svoji slovanski domovinski zavesti zapisal "lubi Slovenci", pa postal Slovenec? So vsi Slovani okrog njega s tem čudežno postali Slovenci? Tisti, ki so pred čudežem pisali Sclavoni, so to pisali tudi po čudežu, ne da bi sploh opazili kakršnokoli spremembo med ljudmi o katerih so pisali!

Da Sclavoni, Sclavonia, Sclavonicum pomeni Slovenci, Slovenija, slovenski in ne izmišljeni Slovani, Slovanija, slovanski, namreč pričajo mnogi dokazi. 50 let po Trubarjevi smrti je bil zapisan slovenski dokument Juramentum sclauonicum, s katerega vsebino so koroški plemiči prisegli vazalstvo krškemu škofu. Razen latinskega naslova, je vsebina besedila popolnoma slovenska in je skoraj enaka sodobni slovenščini, če upoštevamo namerno balkanizacijo slovenščine v zadnjih 200, predvsem pa v zadnjih 65 letih. Zahodnoslovenska pokrajina, ki je bila spričo pogoltnega imperializma nesrečno priključena Italiji, je v italijanščini še vedno zapisana kot Slavia Veneta. So tamkajšnji ljudje venetski Slovani, ali beneški Slovenci? Tako kot pri Beneški Sloveniji ne gre za Slovanijo, tako tudi pri starih zapisih regnum Sclavonia ne gre za Slovanijo, pač pa za kraljestvo Slovenija (danes Slavonija), zapisano v latinščini Sclavonia, saj je bila latinščina vse do konca 18. stol. uradni jezik Ogrske.¹ Nekdaj je kraljestvo Slovenija segalo od Bele krajine, severne polovice Bosne do Donave, na severu pa do Drave. Meja Svetega rimskega cesarstva je ustvarila umetno mejo med Slovenci na eni in drugi strani. Zaradi mnogih zgodovinskih neprilik je bilo kraljestvo Slovenija raztrgano, slovenski jezik pa večinoma uničen ali premešan z jezikom novih priseljencev.

Izjemno dragocen je zapis iz turških virov. Turki so bili zelo dobro seznanjeni s situacijo v sosedščini, tako na podeželju kot na sultanovem dvoru. Prav gotovo pa je, da niso imeli razloga, da bi bili nemško ali slovensko navdihnjeni. Takrat Avstrija niti ni imela značaja nemštva, pač pa je bila vendska (slovenska) dežela, prav tako precejšen del Ogrske. V bitki med Ogri in Turki pri Mohaču leta 1526 je bi ogrski kralj Ludvik II. umorjen. Tako je po vzajemni nasledstveni pogodbi novi ogrski kralj postal avstrijski nadvojvoda Ferdinand. Leta 1527 je kot kralj Avstrije in Ogrske, poslal v Carigrad dva odposlanca, da bi se s turškim sultanom dogovorila za premirje. Po nekaj mesecih dogovarjanj ju je sultan Sulejman odslovil z besedami, ki so pomenile napoved nove vojne in jima izročil pismo, naslovljeno na "Ferdinanda, kralja Vendov". Ali bi sultan avstrijskega kralja imenoval kralja Vendov (Slovencev), ako bi bili v tistem času Avstrija in Ogrska ne bili pretežno slovenski deželi? Še leta 1790, ko je genocid načrtne germanizacije že močno razredčil slovensko govoreče Slovence in jih spremenil v nemško govoreče "Avstrijce", Anton T. Linhart zaradi prevladujočega števila "Slovanov" ugotovi, da bi se morala Avstrija prav tako imenovati slovanska država kakor Rusija.²

V nemškem jeziku se govori o "krainerische Sprache", besede Winde, Windische, windisch se uporabljajo za izvenkrajnske, včasih tudi za krajnske Slovence. Bolj učen izraz za Slovence (Slovence, Pomorjance, Slovake) je Slaven, za slovenski jezik Sclavonische Sprache, za ozemlje pa Sclavonia. Te besede, ki so se štele za imenitnejše, so latinskega izvora. V latinščini se uporabljajo podobno izrazi Carnioulus, Vindus ali S(c)lavus.³ V srednjem veku slovenske pokrajine v latinščini imenujejo Sclavonia.⁴  V 15. stoletju Matevž Pečahar, ki je živel na Češkem, v svojih latinskih zapiskih navede podatek da je: "Carnioliae genitus, natio mea zlava est", kar pomeni: "rojen sem na Kajnskem, moja narodnosti pa je slovenska".³

Pisci tudi v 17. stol. še poznajo izraz Wenden, Winden za Slovene nasploh. Hieronim Megiser v svojih Anales Carinthiae iz leta 1612, uporablja "Windische Voelker" kot sinonim za "Sclavonische⁵ Voelker", "Windischen" kot sinonim za "Sclavi"*. Winden, Wenden ali Windische mu še pomeni Slovence. Prav tako Janez Ludvik Schoenleben, v svoji latinski Carniola antiqua et nova, iz leta 1680, in Janez Vajkard Valvasor v svoji nemški Ehre des Herzogthumus Crain iz leta 1689, označujeta Slovene včasih kot Slavi, Sclavi, Slaven, spet drugič kot Vendi, Vindi, Wenden.
 

^{1 Madžarska zgodovina, Laszlo Kontler, Slovenska matica, Lublana 2005 (Budapest 1999) str. 173
2}Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Fran Zwitter, Naša sodobnost, DZS, Lublana 1957, str 2

³Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Fran Zwitter, Naša sodobnost, Lublana 1957, str. 6

^{4 Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja, Milko Kos, Slovenska matica, Lublana 1955 str. 189
5} Sclavi, Sclavus, Sclavonische je srednjeveška beseda, s katero so v nemškem in latinskem jeziku poimenovali Slovence. Beseda ni nikdar v uporabi za Hrvate, Srbe, Bolgare, Čehe, Ruse ali Polake. Ko je Slovenec pisal v nemškem jeziku, je torej za lastni narod uporabil besedo Slavi, Sclavi oz. Vendi.

Že A. Tomaž Linhart je ugotovil, da izrazi Winden, Wenden itd. pomenijo sicer Slovence, a nikdar ne v njihovem jeziku, temveč kot oznaka drugih narodov zanje. Slovenski protestanti uporabljajo v svojih slovenskih tekstih besede Slovenec, slovenski, v nemških tekstih pa Windischer, windisch. Ta ugotovitev velja za Slovence čisto na splošno vse do danes.

V srednjem veku pomeni beseda Karantanec izraz za Slovenca, za razliko od drugih Slovanov in sicer tudi za Slovenca izven današnje Koroške. Karantanija, kasneje notranja Avstrija, je tedaj dežela Slovencev. Srednjeveški viri uporabljajo za Slovence izraz Karantanci in sicer tja do 13. stoletja.¹ Ob pojavu fevdalizma in razpadu premočne Karantanije, so Karantanijo nadomestile manjše in šibkejše dežele, katerih ime se je začelo uveljavljati tudi za poimenovanje njihovih prebivalcev, ime Karantanci in Karantanija pa je od 14. stoletja tonilo v pozabo, skupaj z razpadlo državo Karantanijo (leta 1180). Slovenci se odtlej razlikujejo z imenom Kranjci, Korošci, Štajerci, itd., pač po deželi v kateri so živeli. Podobna primera z enakim učinkom, najdemo v imenih Jugoslavija in Sovjetska zveza. 

V razmerju do Nemcev oz. prodirajočega ponemčevanja pa tudi Slovenci. Še v 20. stol. je izraz Kranjec, kranjski pomenil Slovenec, slovenski spričo močno prevladujoče večine Slovencev v tej deželi. Štajerski pa že nekaj stoletij ni več pomenil le slovenski zaradi doselitve nemških kmetov in meščanov med Slovence ter posledično napredujočega germaniziranja Slovencev, ki se je sprva širilo iz naseljenih nemških otokov. Na koroškem je bilo germaniziranje dokaj pozno, a toliko bolj nasilno in temeljito. Tako kot na štajerskem, se je vršilo od 19. stol. naprej z razvojem mest in industrije ter posledične odvisnosti novih meščanov mestnih in upravnih od služb. Najbolj groba in temeljita germanizacija se je izvajala načrtno in sistematično z uvedbo šolstva v poslednji kotiček deželnega zaledja. Po razpadu Avstrije so slovenski politiki imeli v mislih razmejitev glede na zatečeno trenutno stanje, kar pa je povsem napačno, saj bi morali zahtevati tudi področja, ki so bila germanizirana z genocidom nad Slovenci, predvsem v zadnjih 140 letih.

¹Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Fran Zwitter, Naša sodobnost, Lublana 1957, str. 5

Rezultat popisa je močno pretiran v nemško korist. Na koroškem so vrisana velika področja kot nemška, čeprav je bilo tam še leta 1918 tudi preko 95 % Slovencev, kar kaže na namerno zavajanje^{1, 2}. Zanimivo je, da so pri popisu slovenske jezikovne otoke na madžarskem šteli kar k Hrvatom, čeprav "iste" prebivalce v dveh vaseh pod Nežiderskim jezerom (50 km od Dunaja in Bratislave), ki so žive priče slovenstva, sodobne raziskave štejejo med Slovence. Še ne madžarizirani ali ponemčeni Slovenci, so bivali v jezikovnih otokih vmesnega pasu, vse do Prekmurja in Medmurja Tudi nekatere Gradiščanske Hrvate je treba jemati z rezervo. Podobno so tudi Medmurce, Slavonce, Belokrajnce, Kotarce in Istrane šteli za hrvaške Slovence in jih označili z drugo barvo kot wendske Slovence. Zakaj hrvaške, ker so bili na Ogrskem? Zato je treba termin Hrvati v današnjem jezikovnem in državnem pomenu odmisliti, ker je na Hrvaškem po letu 1850 prišlo do posiljevanja Slovencev z različico srbskega jezika³.

¹ Prva štajerska narodnostna statistika, Fran Zwitter, Cirilova tiskarna, Maribor 1937

² Czoernigova etnografska statistika in njena metoda, Bogo Grafenauer, Razprave, Lublana 1950, str. 119-164

³ Slovenska slovnica za srednje šole, dr. Anton Breznik, Družba sv. Mohorja, Celje 1934, str. 10

Naslednji dokument, ki priča o izrazu wendski, je prošnja kranjskega stanovskega odbora cesarju Jožefu II. za obnovo ljubljanskega filozofskega študija 27. maja 1786, kjer je bil brez dvoma od Linharta formuliran stavek, ki se v prevodu glasi: "Vaše Veličanstvo naj blagoslovi milostljivo upoštevati, da imajo lublanska, goriška in tržaška škofija, kakor tudi deli škofij Pičen, Pulj in Poreč, torej ne le Kranjska in Istra, ampak tudi goriško in tržaško ozemlje, znaten del Koroške in Štajerske skoraj do Mure, ozemlje, na katerem živi več kakor milijon ljudi, svoj poseben slovenski ali vendski (windisch) jezik in da dobiva večino in najbolj uporabne duhovnike iz Kranjske, ker na vsem tem ozemlju velja večinoma prav kranjski dialekt za lastni cerkveni jezik".

Že prej pa je A. Tomaž Linhart v prospektu za svojo zgodovino v Leibacher Zeitung 17. avgusta 1786 jasno povedal, da živi med Dravo in Jadranskim morjem en sam narod, ki spada k velikemu ljudskemu deblu Slovanov in ga le slučajno, čeprav zgodovinsko ne točno, dele v Krajnce* in Vende (Wenden) in izrazil namen, da poda zgodovino tega naroda v celoti. Linhart nato leta 1791 v svojem delu "Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel Južnih Slovanov Avstrije", opozarja na nacionalni pomen Karantanije, ki je presegala okvir današnje Koroške in opozarja, da je delitev na dežele (Krajnsko, Koroško in Štajersko) posledica kasnejše politične ustave. Odslej območje enotnega slovenskega jezika med slovenskimi preporoditelji ni več sporna. Med enotno jezikovno območje uvrstijo še Prekmurce in Beneške Slovence, Kopitar pa si je močno prizadeval, da bi v ta kulturni krog pritegnil še Slovence na Ogrskem (Hrvaškem), ki so jim Hrvati nadeli ime "kajkavci"¹, da bi zabrisali njihovo slovensko poreklo.

Blaž Kumerdej v dveh izvlečkih iz leta 1795, da se krajnski jezik "govori v tej vojvodini Krajnski, potem v delu vojvodine Štajerske in Koroški, kjer se imenuje slovenski (die Windische), končno v grofijah Goriški in Gradiščanski". Jurij Japel pa v svojem rokopisu leta 1799 v latinščini zapiše "lingua Carniolana seu Vindica" in "Carniolicum seu Vindicum", kar pomeni, krajnski ali tudi vendski (slovenski) jezik.

* Razlog, zakaj se deli Slovence na Krajnce in Vende (Slovence) je v tem, da je bila edino Krajnska popolnoma slovenska, zato je z uporabo deželnega imena Krajnci, bilo nedvoumno jasno, da se pri tem misli Slovence. Kar pa za Koroško in Štajersko ni več držalo, saj so bili tam Slovenci v precejšnji meri že ponemčeni. Z besedo Štajerci, v jezikovnem smislu ne bi nedvoumno vedeli, ali govorec misli Slovence ali Nemce. Uporaba besede Vendi (Slovenci), pa dvome o jezikovni pripadnosti Štajerca popolnoma razjasni. Podobno ne moremo uporabiti izraza Belgijec, ko govorimo o jeziku državljana Belgije, saj ni jasno ali mislimo Valonca ali Flamca.

¹Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Fran Zwitter, Naša sodobnost, Lublana 1957, str. 12

Rusi, Polaki, Čehi, Hrvati... niso Slovani

To seveda ne velja za današnje pojmovanje Slovanov, pač pa za stanje do začetka 19. stoletja, ko se je novo izmišljena beseda Slovani šele začela uporabljati.

Ko je v 18. stol. čedalje bolj agresivno nemštvo ustvarilo potrebo po poimenovanju vseh jezikovno sorodnih narodov, so na Češkem konec 18. stol. izumili novo besedo Slovani. Do protigermanizacijskega gibanja potreba za neko skupno poimenovanje sorodnih narodov niti ni obstajala. Pri nas so se sprva imenovali kar Sloveni, Slovenci, šele od začetka 19. stol. naprej pa Slovani. Besede Slovenec, Slovenski, so se na slovenskem kot edini termin za druge narode, bodoče Slovane, uporabljale v 18. in še vse do druge polovice 19. stol.¹

Čehe, Polake, Ruse, Srbe, Hrvate, itd., se je v praksi imenovalo z njihovimi pravimi imeni vse do srede 19.stol. Ime Slovenec in še bolj Slovan za svoje imenovanje, je bilo Rusu, Čehu, Polaku, Srbu in Bolgaru popolnoma tuje. Ime Sloven, Slovenec iz katerega je nastala nova beseda Slovan, ni bila v skupni zavesti drugih "slovanskih" narodov. Jurij Venelin, ki je odlično poznal vse slovanske narode, najbolj pa Ukrajince, Ruse in Bolgare je v letu 1834 zapisal: "Imenujte ruskega kmeta Slovenec, pa boste videli kaj vam bo rekel. Slovensko narečje (govor) se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij: Slovenec ni Čeh, ni Srb, ni Polak in ne Hrvat, ne po imenu in ne po narečju; ne po obleki, ne po značaju in ne po zgodovini."²

Srednjeveške omembe Slovencev na Balkanu niso pomota, pač pa gre dejansko za avtohtone staroselske Slovence. Mednje so se na povabilo Bizantinskega cesarstva, pomešali priseljeni nomadski vojaški najemniki Hrvati in Srbi ter se z njimi postopoma jezikovno zlili oz. jih posrbili. Hrvaški vojaški najemniki, so se po uničenju Obrov priselili tudi iz Karantanije v liško-kordunski prostor. Pri istem imenu Hrvati, za vojaške najemnike, gre le za skupno ime, ki s prvo naseljenimi Hrvati (dolina Neretve), ki so v jezikovnem smislu Srbi, nimajo veliko skupnega. Glagoli harbati, rvati, garbati, idr. so namreč v Slovenščini mnogo starejši in nikakor ne pomenijo oznako za kako jezikovno ali narodno skupnost.

¹ Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Fran Zwitter, Naša sodobnost, Lublana 1957, str. 5

² Starodavni in današnji Slovenci, Jurij Venelin, Amalietti & Amalietti, Lublana 2009, str. 32

Pojmovanje naroda preko ozkih deželnih meja pa zahteva tudi spremembo terminologije. Anton Tomaž Linhart si je prizadeval, da bi se kot skupno ime tega naroda uporabljal izraz Karantanci, včasih tudi Krajnci, kar mu je le sinonim za Karantance. Tudi Kopitar je večkrat izrazil simpatije za karantanski naziv, ki pa se spričo ne več živega imena za ta narod, znanega le še iz srednjeveških virov in mogel močno uveljaviti, kot oznaka za živo narodno enoto. Kolebanje kateri izraz uporabiti za označevanje naroda pod Alpami, Karantanec, Krajnc, Slovenec ali kaj drugega, je trajalo med 1802 in 1812, najbolj intenzivno med leti 1806 - 1812, ko pride do odločilnih terminoloških izbistritev. To je bilo delo Vodnika, Kopitarja in Primca.⁶ V tem času pride do odločilnega preobrata pri uporabi besede Slovenec (3.3.1808 pismo Dobrovsky-Vodniku, 20.11.1809 Kopitar-Dobrovskemu, 13.5.1810 Primic-Vodniku). Za Vodnikom, Kopitarjem in Primicem, začnejo polagoma prevzemati izraz Slovenec, slovenski, za vse Slovence, tudi Kranjce, tudi drugi preporoditelji.¹ Do leta 1812 se beseda Slovenec med njimi močno uveljavi, z letom 1814 pa začnejo izraz previdno uporabljati tudi tuji pisci. Po nacionalnem vrenju leta 1848, se beseda Slovenci začne počasi uveljavljati tudi uradnih publikacijah avstrijske monarhije.

Janez Nepomuk Primc in Žiga Zois, si iz Češčine izposodita izraz Slovan in slovanski^{2, 3}, tako da obstojita odslej v slovenščini za Slovane in Slovence dva različna izraza. Zanimiv je zapis: "Izraz "Slovan", torej v slovenskem jeziku neorganična oblika, ekvivalent za katero pa je bil slovenskim preporoditeljem v razlikovanje: genus-species neobhodno potreben, se je udomačil pri Slovencih najbrž po vplivu Dobrovskega, ki je prezrl, da, je to specialna češka oblika..."⁴, ki jasno pove, da smo Slovenci prevzeli novo češko besedo Slovan. Po uvedbi besede Slovenec za ime naroda med Panonsko nižino, Alpami in Jadranom (Karantanci), je bilo to nujno potrebno, da bi lahko razlikovali med imenom lastnega naroda in ostalimi jezikovno sorodnimi narodi. Prej to ni bilo potrebno iz več razlogov. Ker so se uporabljala deželna imena, ker se se gibanja na podlagi jezika (narod) šele začela in ker se je dotlej sploh redko govorilo o neki širši jezikovni skupnosti (Germani, Slovani, itd.).

Dobrovsky je kljub češkemu izrazu  Slovani, uporabljal za rod tudi besedo Slovenci, zato je ob uporabi besede Slovenci za naš narod prišlo med Dobrovskim in preporoditelji, predvsem Kopitarjem, do ognjevitih isker. Dobrovsky je v pismu Kopitarju 2.8.1810 očital: "Slovenisch ist bei Ihnen bald genus, bald species."⁵ (prev.avt: Slovenski je pri vas včasih "Slovanski" {rod}, drugič Slovenski {pleme}). Kopitar, ki je opazil, da oblika ni slovenska, je pisal 22.4.1813 Dobrovskemu: "Sed Primitz in hoc fallitur, ut mihi quidem videtur, quod Slovenos et Slovanos putat dici interse...".⁵ Obenem pa se je za genus, tudi še nadalje rabil izraz Slovenec, ker pojem Slovani, v svetu čisto nova beseda, še ni bila uveljavljena.

Zanimiv je primer pisatelja Janeza Trdine (1830-1905), ki je kot zemljepisec in zgodovinar služboval v Varaždinu in na Reki in je torej dobro poznal Slovence na ogrskem. Sredi 19. stoletja kljub že uporabljanima izrazoma Slovenci / Slovani, on pri pisanju za oba dva pojma uporablja le besedo Slovenci.

Slovenski preporoditelji, kadar pišejo v nemščini, začno namesto dosedanjih izrazov Wenden, Winden, Windische, windisch uporabljati izraze Slowenzen, slowenzisch, Slowenziche, Slowenen, slovenisch. Med nemškimi pisatelji pa se novi izrazi pojavijo zelo počasi saj nekateri še v začetku 20. stol. uporabljajo stare izraze. V tem času, 13.11.1810 in kasneje, je prvič zapisan geografski pojem Slovenija v krogu med Vodnikom, Primcem in Jarnikom.⁵ Izrazi Karantanija, Karantanci, karantanski pa počasi ponovno potonejo v pozabo.

¹ Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, France Kidrič, Znanstveno društvo, Lublana 1933, str. 156

² Korespondenca Janeza Nepomuka Primca 1808-1813, France Kidrič, Znanstveno društvo, Lublana 1934

³ Zoisova korespondenca 1808-1810, France Kidrič, Akademija znanosti in umetnosti, Lublana 1939-41

⁴ Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, France Kidrič, str. 158

⁵ Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, France Kidrič, str. 157

⁶Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Fran Zwitter, Naša sodobnost, Lublana 1957, str. 12

Zakaj toliko zadreg s poimenovanjem - Slovenci?

Ko so preporoditelji iskali ime za narod med vzhodnimi Alpami, panonsko nižino in Jadranom, so ta narod namesto Karantanci poimenovali Slovenci. Od konca 18. stol. pa so tudi za ostale sorodne narode uporabljali ime Sloveni, Slovenci. Prej so sorodne "Slovane" imenovali z njihovimi lastnimi imeni. Potrebo po skupnem imenu "Slovanov" je naredilo šele nemško germanstvo oz. njihovo skrajno primitivno imperialistično nasilje proti sorodnim narodom, ki so kasneje postali "Slovani". Zgovorno je dejstvo, da so si preporoditelji za ostale sorodne narode, iz češčine morali izposoditi izraz Slovani, da bi sploh lahko razlikovali med lastnim narodom in ostalimi sorodnimi narodi, ki so jih v protinemškem odporu poimenovali Slovani. To poimenovanje in razlikovanje je v veljavi še danes. Če bi se takrat odločili za narodno ime Karantanci, bi te dileme ne bilo. Vsi ostali sorodni narodi bi postali in ostali Sloveni.

Takrat so bili Sloveni narod v Panoniji in Istri, Zagorju, Slavoniji (dejansko Slovenci), sorodne Dalmatince, "Bosance", Slovake, Moravce, Čehe, itd. pa so zaradi novih potreb tudi vse pogosteje imenovali Sloveni, Slovenci, če se je govorilo o širšem jezikovnem pojmu. Izraz Slovenec pa je za nekatere nove potrebe spet preširoko označeval sorodne narode. Da to pravilo poimenovanja še danes drži je razvidno iz naslednjega dejstva. Ko so se idejno začeli združevati tako različni narodi kot so Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci in Makedonci v enotno državo, so iskali poimenovanje v nekem skupnem, širšem imenovalcu in so ga našli v besedi Sloveni, kar ni daleč ob besede Sloven(c)i. Vendar je bil tudi za te narode Sloven(c)i preširok izraz, zato so nedvoumno določili, da gre za južne Sloven(c)e torej Jugosloven(c)e.

Slovenci kot ta izraz razumemo danes, smo živeli v različnih državah in pokrajinah, med drugim v Karantaniji, Panoniji, Istri; kasneje pa v Kranjski, Štajerski, Koroški, Panoniji, Goriški, Gradiščanski, Istri, Gorskem Kotarju,... Imenovali so se pač po državi ali deželi v kateri smo bivali ter se tako ločevali po ozemeljsko zaokroženih celotah.  Izraz Karantanec, ali Kranjec je na istem pomenskem nivoju kot Hrvat, Čeh, Slovak, itd.  

Prevod celotne Biblije v slovenščino (Slovenski tolmačena), Jurij Dalmatin 1584. V nemščini je Windisch enako Slovenski.

Trubarjevi Slovenci

Primož Trubar je leta 1550 ime Slovenci prvi zapisal v sodobni slovenščini. Ali to pomeni, da tega imena prej ni bilo? Si ga je izmislil Trubar? S kakšnim pridevnikom naj označimo trditve nekaterih, na videz čisto razsodnih ljudi, da so Slovenci nastali šele v Trubarjevem času? Je res knjiga tista, ki neko pleme spremeni v narod?

Primož Trubar se je v svojem času ukvarjal s problemi, kako vsa slovenska narečja objeti v enotni Cerkvi slovenskega jezika, s skupno tiskano besedo. Ukvarjal se je tudi s problemom, katera od pisav bi bila najprimernejša za tiskanje in branje slovenskega jezika. Nehote pa tudi s trdo slepoto človeške omejenosti, ki so ji radi delali družbo nebrzdani prvinski nagoni. Žal se zdi, da večina človeštva še vedno hodi po tej ozki, a dobro uhojeni blatni poti, namesto da bi vsaj začeli cesto zavesti širiti v prihodnost.

Primož Trubar je zelo dobro poznal razliko med Slovenci in t.i. Hrvati (Srbi), ki so bivali južno od Kolpe. Beseda Slovenec mu je pomenila točno to, kar pomeni še danes. Toda v njegovem času so Slovenci bivali tudi od reke Kolpe ter prek Zagreba vse do Donave. Zato je Trubar, ko je govoril o jeziku, nagovarjal vse Slovence do Carigrada, do kamor je segel pogled njegovega ostrega uma. To pa je od Furlanije, preko Zagorja, Medmurja, Slovenje (danes Slavonija) pa vse do Donave.  Takrat ni bilo dvoma, da tudi ogrski Slovenci (danes kajkavci), ki so bili onstran Avstrijske meje, govorijo isti, naš jezik, ne pa srbskega .

Ko je imel v mislih politično združitev Slovencev pod eno ustanovo, ni segel preko meja Svetega rimskega cesarstva, pač pa je njegova Sveta cerkev slovenskega jezika obsegala osnovne tri slovenske dežele, Krajnsko, Koroško in Spodno Štajersko. Da Sclavonia pomeni Slovenija ni nobenega dvoma, saj je izraz Slovani nastal šele na začetku 19. stoletja.

Kdaj nastanejo Slovenci?

Trubar se torej v letu 1550 ni ukvarjal s stvaritvijo slovenskega jezika in slovenskega naroda. Ni preživljal desetletne muke, kot slovenski preporoditelji 260 let kasneje, ko so 10 let iskali najustreznejše ime za narod pod Alpami. Enostavno je zapisal Slovenci in slovenski jezik, katerega pomen je samo pobral iz lastnega naroda in zapisal. Prav tako ni v letu 1525 niti mignil s prstom v smer stvaritve slovenskega jezika. Tudi ne v letu 1510, ko je govoril že prve slovenske besede v domači Rašci, kjer so ga starši z ljubeznijo do domovine učili slovenskega jezika. Tudi Trubarjevi starši so na isti način prevzeli jezik od svojih staršev in ti od svojih, spet ti od svojih staršev, v letu 1414, ko so Slovenci v slovenskem jeziku opravili zadnji starodavni obred ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Prav tako kot se obred ustoličevanja prenašal z ustnim izročilom iz roda v rod, tako se je tudi slovenski jezik od očeta in matere na otroke prenašal iz davnine. Nesebična umetnost Primoža Trubarja je torej "le ta", da je slovenščino, dediščino svojih starodavnih prednikov oblikoval v zaporedje znakov, ki ga razume tiskarski stroj in odtise svojega velikega uma povezal v tisočero knjig, ki so jih umeli brati njegovi "Lubi Slovenci" in ki so se za vekomaj zapisale v svetovno kulturno dediščino.

Če bi se Brižinski spomeniki, Stiški rokopisi idr. ne ohranili in bi prvo slovensko knjigo napisali šele v 19. stol., je mar to dokaz, da slovenskega jezika in naroda prej ni bilo? Ali če obrnemo v nasprotno smer. Je neohranjena pisana knjiga iz 13. stoletja dokaz, da je slovenski jezik nastal šele v 16. stol. s prvo Trubarjevo knjigo? So prvi zapisi slovenske besede v 8. stol., iz katerih so nastali prepisi prepisov, ki jih poznamo pod imenom Brižinski spomeniki lahko dokaz, da so Slovenci nastali šele v 8. stoletju? Nikakor! Pisni zapisi so le materializirana oblika besed nekega naroda, katerega jezik je moral biti v času zapisa že dobro oblikovan. Kako daleč pa tisti jezik seže v preteklost, sam zapis ne pove. Nekateri jeziki so obstajali in še obstajajo tisoče let, ne da bi bili zapisani. O starosti jezika pa več pove njegova arhaičnost. In slovenščina je v tej kategoriji prvakinja.

Uvod v "Ta evangeli svetiga Matevža", Reutilingen 1555

Prvi moderni zapis besede Sovenci

Trubar prvič zapiše besedo Slovenci v svojem dnevniku oktobra 1550:
"Dan, ki sem ga s takšno radostjo in hkrati s tesnobo in s strahom v srcu pričakoval, je prišel, saj lahko vsaj v ta dnevnik z vsem ponosom, ki ga premore ta svet, zapišem, da sem zaklučil s pisanjem dveh majhnih knižic, ki bosta pisali zgodovino, saj sta namenjeni vam , lubi Slovenci, vi boste iz njiju lahko črpali osnovne nauke in znanje, ki bo s časom vse bolj dragoceno in pomembno. Knižici sem pisal do zgodnjih jutranjih ur... 

listopad, 1550"

Primož Trubar je v svoji prvi knjigi pisani še v gotici, leta 1550 na naslovnici zapisal "Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku v kratkim času brati navučiti... od aniga perjatila vseh Slovencov".

Tretja Trubarjeva knjiga pisana v latinici iz leta 1555 nosi naslov "Ta evangeli svetiga Matevža, sdaj pervič vta Slouenski jezig preobernen" in se začne z besedilom "Tej pravi Cerkvi Božji tiga Slovenskiga Jezika, Milost inu Mir od Buga očeta skuzi Jezusa Kristusa, našiga Ohranenika, prosimo." ter v drugem odstavku pove "Mi imamo pak tukaj tri riči vom povedati: Na pervu. Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati. Obtu smo mi letu naše delu vta Krajnski Jezik hoteli postaviti, za dosti riči volo, ner več pak, kir se nom zdi, de ta, tih drugih Dežel ludi, tudi mogo zastopiti: Inu mi ne smo vletimu našimu obračanu, oli Tolmačevanu lepih, glatkih, visokih, kuštnih, novih oli neznanih besed iskali, Temuč te gmajnske Krajnske preproste besede, kateri vsaki dobri preprosti slovenic lahko more zastopiti: Zakaj ta muč svetiga Evangelija inu naše Izveličane, ne stoji vlepih ofertnih besedah, Temuč vtim duhei vti risnici vti pravi veri inu venim svetim keršanskim lebnu."

Trubar v delu "Ta drugi dejl noviga testamenta" v letu 1582 naslovi "Truber od Slovenov slovu jemle" in zapiše "Le-te bukve z le-to predguvorjo vom, mujim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti muji odhudni iz tiga svita za sebo pustim...".¹

Iz obširnega dela Primoža Trubarja so to le nekateri primeri zapisov besed Slovenci, slovenski jezik, itd.

¹Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 211

Slovenci usodno poslanstvo, Turki nadležno zlo

Trubarjevo prvo življenjsko delo je omogočiti Slovencu izobrazbo, kulturni razvoj in napredek, drugo pa pregon turških antikristov in širitev čistega evangelija vse do Carigrada. V tem okviru je deloval za prevod biblije v slovenščino, kar je več kot uspešno delal sam. Za prevode v glagolico in cirilico pa je potreboval prevajalca. Štefana Konzula, Slovenca duhovnika iz Buzeta je zaposlil že 1552 v Rothenburgu. Da Štefan Konzul niti glagolice, niti "hrvaščine" ni ravno dobro poznal, je razvidno iz tega, da ga je odgovoren, vesten in natančen Primož Trubar leta 1559 poslal v Lublano, da tam preverijo pravilnost njegovega prevoda. V Lublani je Konzul  spoznal dalmatinskega duhovnika Antona Dalmata (Aleksandrovića), ki je pregledal in popravil Konzulove prevode. Kmalu pa se je še on zaposlil kot prevajalec pri Primožu Trubarju.¹ Kljub temu so glagolaši na Dolenjskem (v slovenski marki oz. windisch marck) Konzulove in Dalmatove prevode ocenili kot površne z dosti napakami.² To nedvomno kaže, da niti Dalmata ni bil suveren v glagolici, kar je vestnega in delu predanega Primoža Trubarja močno zmotilo.

Usoda je hotela, da sta se Primož Trubar in Baron Ivan Ungnad (1493-1564), slovenski plemič in prvoborec bojev proti Turkom, doma iz gradu Ženek pri Pliberku, srečala. Ivan Ungnad je posredoval pri württemberškemu vojvodi Krištofu in Trubarju priskrbel mesto duhovnika v Urachu.³ Po januarskem sestanku leta 1561, se je Ivan Ungnad, ki je v boju proti Turkom meč zamenjal za moč besede, odločil prevzeti Trubarjevo slovensko-hrvaško podjetje v svoje roke. Ustanovljen je bil "Biblični zavod v Urachu", katerega  lastnik in blagajnik je bil Ivan Ungnad, principal zavoda in prevajalec v slovenščino je bil Primož Trubar, Štefan Konzul in Anton Dalmata pa prevajalca v "hrvaščino".⁴ Septembra 1561 je Trubar iz Lublane v Urach pripeljal pravoslavna popa, Ivana Malaševca iz osrednje Bosne in Matijo Popovića iz osrednje Srbije ter ju zaposlil kot prevajalca v glagolico in cirilico. Nova prevajalca pa sta bila zahtevana jedca, katerih vzdrževanje si skromnosti in trdega dela vajen Primož Trubar, verjetno tudi zaradi premalo opravljenega dela, ni mogel dolgo privoščiti.⁵ 

¹ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 147
² Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 168

³ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 143
⁴ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 149

⁵ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 304

avtor: Akademski slikar Tomaž Perko

Slovenci v Bosni in Dalmaciji

Ali imena Slovinci (Slovenci) v Bosni in Dalmaciji ne pomenijo pravzaprav Hrvate Slovane? Nikakor ne. Slovani je nova beseda, v uporabi šele od 19. stoletja. Imena Slovenci in Slovinci, ki so ves srednji vek dokumentirana na področju Bosne in Dalmacije, nikakor ne pripadajo Hrvatom, čeprav si ti še kako prizadevajo, da bi zameglili sliko, ko Slovince razglašajo za Hrvate ter manipulirajo (glej) z imeni Sclavoni in Sclavonia. Dejstvo pa je, da Benečani Hrvatov niti enkrat, niti pomotoma ne imenujejo Sclavoni, pač pa vedno le Croati.

Za povprečnega Slovenca, ki je obiskoval ideološko obarvano šolo, so te razlage nedoumljive. Zakaj? Zato ker jim ni nihče povedal, da so se Hrvati in Srbi priselili med avtohtone Slovence, tako kot so se Madžari priselili med Slovence v Panonijo, posledica pa so bili vsako stoletje manjše slovensko ozemlje in jezikovni otoki, ki so navedeni v srednjeveških virih.

Iz zgodovinskih podatkov je razvidno, da je bila v Trubarjevih časih Slavonija še slovenska, prav tako Zagreb s širšo okolico in verjetno tudi severna Bosna ter posamezni predeli Dalmacije, predvsem otoki. Zaradi bega prebivalcev osrednjega Balkana (Srbov) pred Turki proti zahodu, pa je bilo mešanja prebivalstva nedvomno več, kot 100 let poprej.

Hrvaški in srbski jezik v 16. stoletju

Glede na osnovno poslanstvo  Bibličnega zavoda v Urachu, to je razširjati čisto besedo evangelija vse do Carigrada, bi morali biti poleg hrvaškega jezika, omenjeni tudi srbski, bolgarski in makedonski jezik, vendar o teh jezikih ni ne duha ne sluha. Sodobna jezikovno narodna slika, kot jo poznamo danes, v Trubarjevem času še ni obstajala. Srbi kot jezikovna enota niso niti enkrat samkrat omenjeni, čeprav prevajalec Popović izhaja iz današnje osrednje Srbije. Tudi se Trubar ne ukvarja s tem, kje se konča ena govorica in začne druga, se ne ukvarja s problematiko mešanja jezikov in jezikovnih otokov, niti s tem, kateri narod je avtohton in kateri priseljen, pač pa se ukvarja s problematiko Turkov, katere rešitev vidi v širjenju božje besede na okupirana ozemlja. 

V ta namen izdaja knjige v slovenskem jeziku (gotica, latinica) in hrvaškem jeziku (latinica, glagolica in cirilica), ki naj dosežejo bralca vse do Carigrada. Točnih meja Trubar ne opiše, verjetno tudi zaradi tega, ker so posamezni pojmi in deželne meje v njegovem času čisto jasne, pa tudi zaradi tega, ker pri njegovem poslanstvu jezikovne meje niso pomembne, ker je ravno z namenom doseči vsa ljudstva do Carigrada, dal tiskati knjige v različnih pisavah. Trubar meje med Notranjo Avstrijo in razpadlo Ogrsko sploh ne upošteva. Zanj so Slovenci vsi, na eni in drugi strani meje Svetega rimskega cesarstva.

V Bibličnem zavodu so med leti 1561 - 1564 tiskali slovenske, glagolske, cirilske in italijanske knjige. Kar 25 del je bilo natisnjenih v "hrvaškem" jeziku (12 v glagolici, 7 v cirilici in 6 v latinici).¹ Iz zapisanega je razvidno, da današnji srbski in "hrvaški" jezik Trubar pozna le pod imenom hrvaški jezik. Zanj ne obstaja razlika med tema dvema jezikoma? Zato ker je razlika sodobna, umetna. In če pogledamo le nekaj deset let nazaj, tudi marsikateri sodobni ideološko neobremenjen jezikoslovec te razlike ni videl², tako da je Trubarjeva opredelitev čisto na mestu. Trubarju obstaja poleg slovenskega, le še en enoten jezik, ki ga imenuje po Sloveniji najbližji, po obsegu pa skromni ozemeljski enoti kar "hrvaški", le tega pa deli izključno glede na vrsto pisave (latinica, glagolica, cirilica).

Glede na današnje jezikovne opredelitve, bi namesto Trubarjevega "hrvaški jezik", morali uporabiti srbski jezik, kajti hrvaščina ni enoten jezik, saj je na mnogih področjih pravzaprav mešanica srbščine in slovenščine. Da gre pri glagolskih knjigah za hrvaški jezik, pri cirilskih knjigah za srbski jezik, je sodobna ideološko državna ugotovitev, ki z resnico nima velike zveze. Podobno neumestna bi bila trditev, da prvi Trubarjevi knjigi pisani v gotici (ostale v latinici), pravzaprav predstavljata odtis besed nekega "slovanskega" jezika, ki je zelo podoben slovenščini. Različna vrsta pisave in različna cerkev (katoliška, pravoslavna), še ne dokazuje različnega jezika. Sodobna delitev na Srbe in Hrvate v Bosni poteka pravzaprav po cerkveni opredelitvi. Vsi katoliki so Hrvati, vsi pravoslavci pa Srbi.

¹ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 149
² Slovenska slovnica za srednje šole, dr. Anton Breznik, Družba sv. Mohorja, Cele 1934, str. 10

Kdo so Trubarju lubi Slovenci?

Trubar je leta 1555 povedal "Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati." Iz te navedbe bi lahko sklepali, da je Trubar pod slovensko jezikovno območje štel tudi Hrvate, vendar pa je iz drugih primerov razvidno, da so mu lubi Slovenci vsi zgoraj našteti, razen Hrvatov.

Že iz povedanega v prejšnjem poglavju je razvidno, da je je med Hrvate štel vse na poti do Carigrada, ki niso Slovenci. V slovenščino je Trubar prevajal sam, medtem ko je za prevajanje v hrvaščino (glagolica, cirilica) najel prevajalce, največ Konzula in Dalmata.

Da Primož Trubar s Slovenci ni mislil ostale, neslovenske prebivalce balkanskega polotoka, je razvidno tudi iz tega, da je ostro zavrnil prvi poskus balkanizacije slovenščine, ki se je zgodil okrog leta 1555 v Kemptnu, ko mu je Peter Pavel Vergerij prigovarjal, da bi protestantske knjige pisal v nekem umetnem "bolgarsko"-"srbsko"-slovenskem jeziku. Primož Trubar je imel več kot zadosti slovenske narodne samozavesti in zdrave pameti, da je tak absurd sicer vplivnejšega in v takratni družbi uglednejšega moža gladko zavrnil.¹

Če je v Trubarjevem času meja med Slovenci in Hrvati na Balkanu težje določljiva, pa je na severu in zahodu nekoliko lažja. Nedvomno je bila slovenska "Slavonija" od Kolpe, Zagreba do Donave, verjetno pa tudi severna Bosna, ki je bila pred Turško zasedbo sestavni del Slovenje (danes Slavonije). Na zahodu Trubar omeni Kraševce, kar v grobem lahko štejemo do takratne pomeni beneško-avstrijske meje. Zelo zanimivo pa je, da je v 16. stol. še celotna Koroška slovenska, medtem ko Zgornja Štajerska ne več. To je razvidno iz Trubarjeve navedbe v dnevniku, ko opisuje, kaj si on predstavlja pod imenom "Cerkev Božja slovenskega jezika". Trubar pove: "Urediti sem jo hotel kot naddeželno inštitucijo, povezovala bi tako Krajnsko kot Spodno Štajersko in Koroško"² Torej Trubar, ki je imel brez dvoma zelo pretanjen čut za razlikovanje med jeziki, Koroške v svojem času ne zazna kot deloma nemške dežele. Zanj je Koroška v 16. stol. popolnoma slovenska dežela. Zato je tudi ne deli na Spodnje in Zgornjo Koroško ali kako drugače, kot naprimer Štajersko.

Trubar se dobro zaveda motečih deželnih meja in želi združiti vse avstrijske Slovence pod eno streho. Podobne tokrat politične zahteve so bile ponovno postavljene šele leta 1848. Možakar je toliko političnega realista, da na začetku ne razmišlja tudi z združitvijo s Slovenci (Zagreb, Slavonija) v razpadlem ogrskem delu monarhije. Trubar še na drugem mestu, ko govori o nemško govorečih deželah, kot tako označi Avstrijsko, Zgornjo Štajersko in Tirolsko, ne pa tudi Koroške, ali Zgornje Koroške.³ Iz povedanega je razvidno, da je bila Koroška še v Trubarjevem času popolnoma slovenska! Slovenska Štajerska pa se je začela ne prav daleč južno in vzhodno od Gradca. Danes zahodna Madžarska  in Gradiščanska, je bila v tistem času še močno slovenska.

Da Trubar Hrvatov ni videl kot del Slovencev, priča tudi njegovo razmišljanje glede problema pisave. Nemški slavist Rolf-Dieter Kluge mu nameni veličastni slavospev genialnosti, med drugim pravi "...To je bila filološka mojstrovina. Trubar je moral namreč najti, kako bo s črkami latinice oziroma nemškimi črkami, zmogel zapisati specifične slovenske glasove. Ko je pri težkem sestavljanju črk odklonil jezikovno sorodni hrvaški ali polski način pisanja...".⁴

Za individualnost slovenskega jezika in Slovencev kot naroda priča vrsta momentov. Podporniki so bili iz Krajnske, Koroške in Štajerske dežele, prav tako uporabniki slovenskih knjig. Terminologija "Slovenci", "slovenska cerkev" in "slovenski jezik", prav tako kaže na enotno duhovno misel, ki se še posebno pokaže ob dejstvu, da tudi Trubarjevi nasledniki zavračajo nenavadne in hrvaške besede.⁵

¹ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 131

² Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 164

³ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 197

⁴ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 115

⁵Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo, Fran Zwitter, Naša sodobnost, Lublana 1957, str. 6

 
Hrvaška zloraba resnice

Primož Trubar je sledil svojemu nesebičnemu cilju in vse svoje sile z veličino svojega duha vpregel v dobro vseh ljudi, vse do okupiranega Carigrada. S svojo odprtostjo, praktičnostjo, prepričljivostjo, genialnostjo in izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi je poskrbel ne le za napredek in izobrazbo Slovencev, pač pa nesebično tudi za tiste, ki jim danes pravimo Srbi in Hrvati, ko je z očetovsko potrpežljivostjo prenašal požrtnost in delovno neučinkovitost Ivana Malaševca iz osrednje Bosne in Matijo Popovića iz osrednje Srbije, ali pa muhavost povprečnega buzetskega duhovnika Štefana Konzula in bolehnega Antona Dalmato.

Vse te ljudi je Trubar s svojimi visokimi merili, usmerjal, vodil in nadzoroval, da je dobil kolikor toliko spodobne izdelke, da mu zaradi površnosti ne bi delali prevelike sramote.¹ S Konzulom in Dalmato, katerima je zagotovil tudi eksistenco, mu je uspelo v treh letih natiskati kar 25 del v t.i. "hrvaškem jeziku". 12 knjig je bilo v glagolici, 7 v cirilici in 6 v latinici. Kar desetim izmed prvih dvanajstih knjig je napisal nemška posvetila in predgovore. Trubarjevo vlogo in pomen pri "hrvaških" knjigah pa poudarja njegova podoba na čelni strani platnic številnih knjig, medtem ko sta podobi Štefana Konzula in Antona Dalmate vedno na zadnji strani knjig.²

Brez prizadevnega in potrpežljivega Primoža Trubarja, bi tudi "hrvaških" protestantskih knjih ne bilo. Potem ko je z odhodom Primoža Trubarja Biblični zavod v Urachu izgubil glavo, po smrti Ivana Ungnada pa še finančno podporo, sta Konzul in Dalmata potrebovala kar 4 leta, da sta izdala Brenzevo postilo, zadnjo "hrvaško" protestantsko knjigo.³

V času prve in druge Jugoslavije ta zavod ideološko (Srbi-Hrvati) imenujejo kar "Južnoslovanski biblijski zavod", čeprav je to popolnoma zavajajoče, saj še vse do 19. stol. beseda Slovani, slovanski ni obstajala.⁴

Ob izhodu iz Ammandenhofa, si lahko ogledamo tudi spominsko ploščo, ki so jo Hrvati postavili junija 2007, v spomin na začetke hrvaške protestantske literature. Omenjena sta Konzul in Dalmata..., Primoža Trubarja pa ni ne na plošči, ne na obzorju hrvaškega vedenja o začetkih njihove protestantske literature.² Tako kot Hrvati v tem primeru namerno ter brez kančka sramu skrivajo resnico, tako jo tudi v številnih drugih primerih. Enako umazano pot so ubrali tudi pri zanikanju slovenskosti Istre, pri proglasitvi Slovencev v Dalmaciji in Bosni za Hrvate, ali pa proglasitvi srednjeveške Slavonije za Panonsko Hrvaško. Svojo vampirsko "resnico" pa s skrajno agresivnostjo vsiljujejo svetu ter prodajajo peklenske kolačke nadevane z gnusnim žolčem kot čisto zlato.

¹ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 168

² Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 302

³ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 185

⁴ Pogum besede, Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 147