Zgodovina

                                                                                                                     več »»

 

Prikrivanje resnice

 

Zakaj skoraj vsi dogodki, organizacije in pričevanja polpretekle zgodovine še vedno burijo duhove, če pa bi prav zaradi še živih prič in s tem naravnost idealnih možnosti za raziskovalno delo, morali biti dogodki toliko bolj jasni.

 

Morda pa so, paradoksalno, prav še živeče priče dogodkov izpred 70-ih let, zaradi osebne vpletenosti, ali pa zaradi njihove čustvene in materialne popkovine, ki jih zaščitniško veže na sebično obrambo svojih dejanj, pa naj so bila dobra ali humanemu bitju nedojemljiva, razlog za skrivanje, slepomišenje in meglitev resnice? Ne gre zgolj za osebne zgodbe, pač pa predvsem za povezano združbo, organizirano v zaključen krog privilegiranih sodelavcev,¹⁶ ki sami priznavajo kontinuiteto in se sklicujejo na njeno dediščino! Ta je živo nadaljevanje in razširjanje štafete njihove preteklosti na potomce in naslednike. Brez upoštevanja teh povezav, pa ni mogoče pravilno razumeti preteklih in sedanjih dogodkov.

 

 

O narod ubogi še razklani, dobro tile vedo, da laži so prodani.

 

V grobem je mogoče reči, da gre za dva različna pogleda na polpreteklo zgodovino. In ker nikakor ni mogoče z različnimi pričevanji in dokumenti priti do preseka nedvoumnih zaključkov, je brez dvoma mogoče ugotoviti, da je najmanj ena stran neiskrena in da vsaj ena stran zavestno laže. Logični sklep je, da vsaj eni strani ni v interesu, da bi svojim sonarodnjakom razkrili resnico. Zakaj?

 

Ne gre za mnogo različnih resnic, kajti resnica je le ena, pač pa gre za različne interpretacije resnice, ki jih ne glede na edino eno resnico, zavestno preoblikovano bližajo idealu, v katerega soju si želijo, da bi jih videli tisti, ki jim razlagajo svojo "resnico". Z lažjo, pa ni mogoče voditi narod po nujno potrebni enotni poti odpuščanja, razumevanja, rasti in napredka, pač pa je mogoče le nadaljevanje razklanosti, ki uničuje enotno narodno telo, kot rakaste celice uničujejo človeško telo zaradi napak, ki jih je delalo v preteklosti. Slovenski narod dolgoročno ne bo preživel brez enotnosti in resnice.

 

 

Imperialistične in proti imperialistične sile

 

Da bi razumeli sedanjost, je nujno potrebno "brskati" po preteklost. To je delo zgodovinarjev. Žal pa so tudi prenekateri zgodovinarji zelo močno vpeti v nečiste interesne igre, zato so temu primerni tudi rezultati raziskav. Da ne bi zašli predaleč, usmerimo misli na razloge za začetek I. svetovne vojne.

 

Vojna se ni začela zaradi atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, 28.6.1914 v Sarajevu, pač pa zaradi čedalje večjih kolonialnih oz. gospodarsko trgovskih apetitov predvsem Nemčije, pa tudi Avstro-Ogrske in Italije. Nemčija in Italija sta se oblikovali šele v času, ko sta bili Francija, Rusija in predvsem Velika Britanija na višku svoje kolonialne moči. To pa je pomenilo, da so zamudile delitev kolonialnih surovin, ki so jih nujno potrebovale za smelejši razvoj. Z drobtinicami se niso zadovoljile, zato so videle edini izhod v novi svetovni prerazporeditvi vpliva, to pa je bilo mogoče doseči le z vojno proti imperialističnim silam.

 

Tako sta se oblikovala dva tabora Antanta z Rusijo, Francijo, Veliko Britanijo, idr. (imperialistične sile z zavezniki) ter na drugi strani Centralne sile z Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Italijo, idr.  (protiimperialistične sile). Rezultat prve svetovne vojne je bila zmaga imperialističnih sil ter kot posledica popolno zdesetkanje in uničenje Nemčije ter razpad Avstro-Ogrske. Rusija ni dočakala konca vojne kot zmagovalka, temveč je v novembru 1917 klonila notranje razklana v državljanski vojni.

 

Svetovno vojno, bedo in slabo organizacijo cesarskih sil so ruski boljševiki z delom vojske izkoristili za sprožitev Oktobrske revolucije, ki je vodila v državljansko vojno za prevzem oblasti v Rusiji. Oblast je prešla v roke sovjetov. Ta je bila naperjena proti veleposestnikom in kapitalistom, kar naj bi bilo dovolj, da je imperialistična Rusija po vojni prestopila v protiimperialistično oz. protikapitalistično Sovjetsko zvezo. Po koncu vojne je revolucionarna sovjetska Rusija aktivno vplivala na številna gibanja v osrednji in zahodni Evropi. Med drugim tudi na nacizem.

 

 

Sovjetska zveza, Nemčija in Italija so bile zaveznice

 

Navedbe nekaterih avtorjev, da je bila Nemčija imperialistična sila oz. celo največja imperialistična sila Evrope namreč ne držijo. Tako je ni videla Sovjetska zveza in je tudi ni tako obravnavala,²⁸ zato je tudi slovenski komunisti niso smeli gledati v tej luči. Winston Churchill ni tajil spoznanja, da sta si nacizem in komunizem zelo podobna.^29,49

 

Do začetka II. svetovne vojne so se na strani proti imperialistom, to je Velike Britanije, Francije in tudi ZDA, znašle deklarativno nasprotujoče si države, kot so Sovjetska zveza, Nemčija, Italija idr. Predsednik ZDA Franklin Roosevelt je Sovjetsko zvezo štel za eno od sil proti-imperialistične osi.³⁰ Nemčija in Italija sta pripadali kapitalističnemu družbenemu redu, tako kot imperialistične sile. Razlog za vojno proti imperialistom, je bil za Nemčijo in Italijo še vedno isti, kot v I. svetovni vojni, to pa je boj za pridobitev kolonij oz. bogastva. ZDA sicer ni bila kolonialna velesila, je pa bila končni krivec, da je v I. svetovni vojni Nemčija doživela poraz in popolno ponižanje.

 

Kolaboracija Hitler-Stalin.
New York World-Telegram iz leta 1940.

 

Sovjetska zveza je imela še višji cilj in sicer, podrediti vse kapitalistične države ter v svetu uvesti nov družbeni red, komunizem. Tako je imela paradoksalno, iste sovražnike kot Nemčija in Italija, čeprav sta bili tudi ti kapitalistični državi. V prvi fazi Sovjetske zveze to ni motilo, saj je podtalno zelo živahno sodelovala predvsem z nacistično Nemčijo.^31,56 To sodelovanje je bilo tako tesno, da sta državi prirejali redne sestanke na najvišjem nivoju.³² Celo skupno vojaško parado³³ in sodelovali pri "rešitvi" Židovskega vprašanja.³⁴ Joseph Göbells je sprva javno oznanjal, da je razlika med komunizmom in Hitlerjevo vero zelo majhna.³⁵ Propaganda, metode in ideologija so bile praktično iste,³⁶ kar niti ne čudi, saj so se Nemci urili na sovjetskih vojaških poligonih.³⁷ Rezultat sodelovanja je bila tudi razdelitev vplivnih območij ter dogovor o vojaški zasedbi severovzhodnih držav in medsebojni pomoči pri okupaciji tujih ozemelj.³⁸ To tesno sodelovanje je šlo celo tako daleč, da sta si na tiho razdelili Polsko. Torej je bila tudi SZ sozačetnik 2. svetovne vojne in ne le Nemčija, čeprav je šele 17 dni kasneje napadla Polsko. Komunisti so doma lagali s propagando, da se miroljubni Sovjetska zveza in Nemčija, skupaj borita proti agresivnemu polskemu fašizmu!³⁹
 

Delitev med bratoma po satanu

Stalin je zavračal vstop v protihitlerjansko koalicijo.⁴⁰ Pravna osnova za tesno sodelovanje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo oz. med Hitlerjem in Stalinom je bil sporazum Ribbentrop-Molotov, podpisan 24.8.1939. Sporazum je poleg sodelovanja pri okupacijah evropskih držav, določal medsebojne trgovske in vojaške koristi. Nemčijo bi za njene vojaške operacije in pokoritev zahodne Evrope, Sovjetska zveza zalagala s pšenico in nafto,⁴¹ v nadomestilo pa bi od Nemčije prejemala industrijske izdelke in orožje. Sporazum je bil podpisan za 10 let. Sovjetska zveza se je s sporazumom zavezala kriti hrbet Nemčiji do 23.8.1949, jo podpirati in ji pomagati pri vojaški podreditvi srednje, južne in zahodne Evrope. Grobo dejstvo je, da Sovjetska zveza, zrcalo Hitlerjeve Nemčije, nosi enako odgovornost za 2. svet. vojno, kot Nemčija sama.

Če Nemčija ne bi storila svoje največje napake, ko je 22.6.1941 napadla popolnoma presenečeno in na vojno nepripravljeno Sovjetsko zvezo, bi Nemčija z usmeritvijo vseh sil, brez dvoma zasedla tudi Veliko Britanijo, v Evropi pa bi verjetno še vedno vladale nacistična Nemčija, fašistična Italija in komunistična Sovjetska zveza. ZDA brez zavezniških držav v Evropi namreč ne bi mogle uspešno voditi vojne proti Nemčiji in Sovjetski zvezi.

 

 

Primerki dokumentov tajne kolaboracije med nacisti in komunisti.⁵⁰

 

 

Protiimperialistična fronta 27.4. - 22.6.1941

 

Ker se najenostavnejša dejstva vse prevečkrat megli in namenoma ponareja, je potrebno stvari razložiti analitično in tako enostavno, da zavestno napačno razumevanje ne bo mogoče.

Kaj pomeni Protiimperialistična fronta?

 

Proti		Ta izraz SSKJ razlaga kot nasprotovanje, odpor, sovražnost.
Imperialistična		Pridevnik besede imperij, ki jo razlaga SSKJ kot veliko, monarhično urejeno državo, navadno s kolonialno posestjo; velika država sploh. To pa sta bili Velika Britanija in Francija, kot velika država pa tudi ZDA. Ker je treba izraz razumeti v kontekstu takratnega časa in dogajanja (glej tudi Imperialistične in protiimperialistične sile)
Fronta		po SSKJ je to področje delovanja, udejstvovanja; skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj.

Če razlago strnemo v celoto, Protiimperialistična fronta neposredno pomeni: združitev različnih družbenih skupin (npr. komunisti, Krščanski socialisti, liberalno krilo Sokola in nekateri kulturni delavci) za delovanje proti Franciji, Veliki Britaniji in ZDA. Isto doktrino je v sozvočju z nacistično Nemčijo vodila Sovjetska zveza. Vse ustanovne skupine so že pred okupacijo sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. To pomeni, da so brez dvoma simpatizirali s komunističnim družbenim redom in z bolj ali manj poznanimi metodami njenega vladanja, poboji milijonov drugače mislečih v Sovjetski zvezi⁴² ter z vojnimi operacijami proti miroljubnim šibkim državam, Finski, Estoniji, Latviji, Litvi, Poljski in Romuniji.

 

Protiimperialistična fronta - vojna napoved Franciji, Veliki Britaniji in ZDA

 

V tem času Protiimperialistična fronta ni imela namena izvajati nikakršnih bojev proti okupatorjem. Nasprotno okupacijo Italijanov in Nemcev so pozdravili z odprtimi rokami ter so z okupatorjem močno kolaborirali. Z njimi so imeli celo tihi dogovor o toleriranju delovanja in neoviranju. To je skladno s Stalinovo zahtevo svojim celicam po Evropi, naj onemogočajo odporniška gibanja na svojih tleh (npr: TIGR, Slovenska legija, Četniki) in podpirajo naciste.^43,51 V letu 1940 je Molotov razglasil bojevanje proti nacistom za zločin, kar je bilo objavljeno v vseh pomembnih sovjetskih časopisih.⁴⁴ Ob napadu Italije in Nemčije na Jugoslavijo, so se upirali vsi, razen komunistov.⁵² Vodilni komunisti so prisegali zvestobo Hitlerju.⁵³ Vodilne člane ilegalnih enot, so komunisti začeli pobijati, še preden so sploh lahko razvili odpor proti okupatorju. Tisti od redkih, pošteno mislečih, narodno zavednih komunistov, ki so se uprli kolaboraciji slovenskih komunistov z okupatorjem, so doživeli težke represalije, šikaniranja in izobčenje, ki se je nadaljevalo celo po koncu vojne.

Eden od takih primerov je Angela Vode, komunistka, ki bi bila lahko vsem ostalim komunistom za zgled. Bila je narodno zavedna, intelektualka, borka za narodne pravice in pravice žensk. Kot dolgoletno komunistko in intelektualko, jo je motil prevelik srbski vpliv. Ko je leta 1939 ob razdelitvi in napadu na Polsko, očitala slovenskim komunistom, da je zavezništvo med Hitlerjem in Stalinom šlo predaleč, so jo komunisti izključili iz partije! Delovala je v Osvobodilni fronti na pobudo preprostih žensk, kmalu prišla v konflikt s Komunistično partijo Slovenije, nasprotja pa poglobila z željo, da bi v OF sodelovala, a ne kot članica KPS. Ko je leta 1942 napisala peticijo Mussoliniju in zbirala podpise podpore proti streljanju talcev, je naletela na nasprotovanje komunistov, ki so peticijo zaplenili. Za svoje narodno zavedno delo in boja za pravice, je bila na Nagodetovem procesu obsojena na 20 let zapora. Po 6 letih so jo izpustili, a izobčili na dosmrtno prepoved službe in lastnega dohodka.²³ Koliko pa je bilo tistih, ki niso uspeli zbrati toliko poguma in moči kot Angela Vode, ali tistih, ki so za vedno utihnili?

 

Da so kasneje nekateri kulturniki, Krščanski socialisti, Sokoli idr., ki jim ni bil razkrit politični načrt vodstva OF, pristopili v Antiimperialistično oz. Osvobodilno fronto z iskrenim namenom boja proti tujim okupatorjem Slovenije, je gotovo. Toda slovenski komunisti so to organizacijo dojemali kot organizirano združbo za osvoboditev od kapitalizma in ne za osvoboditev izpod okupacije fašistov in nacistov, kot so to govorili ostali večini. To se popolnoma sklada z dejanji komunistov v tem obdobju in z enotnimi cilji s fašisti in nacisti, kar odraža tudi ime te organizacije, Protiimperialistična fronta.

 

 

Interesi, cilji in povezave vodstva Protiimperialistične fronte

 

Za razumevanje ozadja tistih, ki so ustanovili Protiimperialistično fronto, je potrebno pogledati s kom so se ti družili in kako so bili širše povezani. Pred napadom nacistov in fašistov na kraljevino Jugoslavijo, so bili povezani v Društvu prijateljev Sovjetske zveze, katere dejavnost je bila tesno povezana s komunistično Sovjetsko zvezo, njen glavni cilj pa je bil zrušiti kapitalistično ureditev in izvesti komunistični režim po vzoru sovjetov, tudi v Sloveniji.

 

Posledice Španske državljanske vojne

 

Protiimperialistična fronta je naslednica tega društva.¹ Društvo prijateljev Sovjetske zveze je bila organizacija neposredno podrejena komunistični internacionali v Moskvi,² posredno pa se je podrejala jugoslovanski izpostavi v Belgradu^3,4,66  pod vodstvom Tita. Titov "inšpektor" Arso Jovanović v pismu Titu 5.12.1942 jasno pove: "Opazil sem, da ni takšnih pesmi o Rdeči armadi, Stalinu, našem Vrhovnem poveljniku..",  slovenske partizane pa si samoumevno lasti kot naše (Titove) vojake.⁶⁶ Ustanovni in kasnejši člani OF so šli skozi dresuro v španski državljanski vojni⁵ in skozi krvave komunistične tečaje Kominterne v Moskvi.¹⁵ Iz podatkov je razvidno, da je šlo za mednarodno mrežo sovjetskih organizacij, ki so po Evropi načrtno netile nemire, nered in destabilizacijo ter si povsod prizadevale vriniti se na vodilne družbene položaje.

 

Take pogoje so videle kot najboljše za prevzem oblasti in uvedbo komunistične ureditve. Vse organizacije so bile strogo podrejene Kominterni in vodene neposredno iz Moskve. Delovanje slovenskih komunistov torej ni bilo plod nekega notranje navdušenja za osvoboditev slovenskega naroda, pač pa so le izvajali navodila, ki so prišla od zunaj, iz Moskve, ali kasneje preko Belgrada.⁶⁰ V ta namen so vzdrževali stalno radijsko zvezo z Moskvo. Iz tega je tudi razvidno, da so le v besedah delali za dobro slovenskega naroda, dejanja pa pričajo, da so delali za cilje tuje ideologije in za tuje interese.⁶

 

Širitev komunistične ideologije po Evropi iz gnezda Kominterne v Moskvi

 

Poleg jasne ugotovitve, kdo je bil pobudnik Protiimperialistične fronte, je potrebno raziskati še, njegove cilje, metode dela in vzorce obnašanja, po katerih se je ravnal. Cilj sovjetskih komunistov s centrom v Moskvi je bil, zavladati celemu svetu, odpraviti kapitalizem in uvesti komunizem. Do tega cilja pa so komunisti nameravali priti po različnih vzporednih poteh, usmerjenih v isti cilj. Iz teorij Karla Marxa, ki so se leta 1917 udejanile v sovjetski Oktobrski revoluciji pod končnim vodstvom Lenina, je razvidno, da je bil eden od temeljnih nalog komunizma, poboj cca. 10 % lastnega prebivalstva.^17,45 V skupino ljudi, ki jih je treba pobiti, so šteli tiste, ki so bili nadpovprečni (najboljši delavci, intelektualci, misleci, dobri organizatorji, premožnejši, neodvisni) in nasprotniki komunizma.¹⁷ Po pobojih bi preživeli le najslabši, povprečni ter tisti, ki niso bili sposobni umskih in organizacijskih presežkov. Kako bi s slabše sposobnimi gradili boljšo družbo, je veliko vprašanje? Se pa sam po sebi ponuja odgovor. Tako združbo je lažje usmerjati, jo voditi za nos in ji brezkompromisno vladati.

 

Medtem ko je komunistična propaganda širila in begala naivneže z zgodbami o pravičnosti, enakosti, boljšim svetom in zaščiti šibkejših posameznikov in narodov pod pravičnim plaščem Sovjetske zveze, se ko pregledamo dejanja vplivnih komunistov, sam po sebi izvije zaključek, da jim je šlo le za oblast in za prevzem kapitalističnega bogastva. Po zmagi komunistov v Sloveniji, so si vidne razpoznavne znake kapitalističnega bogastva, vile, stilno pohištvo, slike, drag pribor, idr., v nasprotju z njihovim besedičenjem razdelili prav vodilni iz slovenskega partijskega vrha.¹⁶

 

Komunistični genocid nad Ukrajinci¹³, 9 let prej in strašnejši kot nacistični holokavst.
Nacisti so se šolali pri sovjetih, prav tako Tito, Kardelj, Kidrič, Ivan Maček, idr.¹⁵

 

Poboji, ustrahovanja in maltretiranja ljudi, so se dogajali ves čas trajanja Sovjetske zveze. To je bil zaščitni znak komunizma. Eden od bolj vpijočih primerov so ukrajinski kmetje, ki niso množično sprejemali komunizma, kolhozov in odpovedi svojim stoletnim kmetijam. Stalin je problem uredil tako, da je jeseni leta 1932 z nasiljem zasegel ukrajinskim kmetom vse zaloge pšenice, kmete pa pustil od lakote v mukah počasi umirati. Medtem ko je Sovjetska zveza na stotisoče ton preživetvene pšenice pod ceno izvažala v Evropo, je v zimi 1932/33 od lahkote, brez enega potrošenega naboja umrlo 7 milijonov ukrajinskih kmetov.^13,46,48 Ta zločin mnogo večji, kot tolikokrat obsojani holokavst, je delo sovjetov, ki so bili vzor in zgled slovenskim komunistom. Ni zanemarljivo, da so se vsi pomembni stebri komunistične revolucije npr. Tito, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, idr. šolali na krvavih moskovskih poligonih.¹⁵

 

 

Osvobodilna fronta 22.6.1941 - 28.2.1943

 

Sodelovanje med komunisti in nacisti je bilo pristno. Nacisti  so se celo urili na sovjetskih poligonih.³⁷ Potem ko je Hitler naredil svojo največjo napako in 22.6.1941 v operaciji Barbarosa napadel Sovjetsko zvezo, so komunisti v obrambi pred nacisti obrnili ploščo in Hitlerjeva Nemčija, prej zaveznik, je postala njihov največji sovražnik. Stalin je bil na nemški napad nepripravljen in izredno presenečen, spričo dotedaj izjemno dobrega sodelovanja s Hitlerjem.^31,32 Kmalu po nemškem napadu, je iz Moskve preko radijske zveze v Lublano prišlo obvestilo o napadu in prekinitvi zavezništva s Hitlerjem ter navodilo slovenskim komunistom za nadalno delo.

 

Pod pritiskom nepričakovanih novih dejstev, se je Protiimperialistična fronta 22.6.1941 preimenovala v Osvobodilno fronto. Boj proti Franciji, Veliki Britaniji, ZDA, idr., se je prekinil ter se preusmeril v boj proti nedavnim zaveznikom, Hitlerjevi Nemčiji in Fašistični Italiji. Bojev proti nacistom in fašistom sprva ni bilo, kasneje pa so se odvijali v omejenem obsegu. Iz operativnega delovanja Osvobodilne fronte je razvidno, da je potek operacij usmerjala Sovjetska zveza. Glavni namen delovanja OF je bil uničevanje komunikacijskih poti, sabotaže in vezanje čim večjega števila nemških divizij, za čim daljši čas, čim dlje stran od Sovjetske zveze.  Šele proti koncu vojne, ko je jugoslovanskim partizanom krila hrbet Rdeča armada, so se boji razplamteli v polni meri.

 

Glede na to, da je bila Osvobodilna fronta le satelit sovjetskih komunistov, niti ni čudno, da je bila le izvajalec sovjetske komande. Celo pri organizaciji TIGR, ki je bila resnično spontana osvobodilna organizacija, popolnoma samostojna in sprva ni bila mednarodno povezana, je v kasnejši dobi z njo navezala stike Britanska obveščevalna služba. Ta je TIGR pri nekaterih projektih usmerjala, dajala točna navodila, ukaze in mu pomagala tako materialno, kot organizacijsko, npr. pri atentatih na Mussolinija, ali pri uničenju mostu na Koroškem.²⁰

 

 

Osvoboditev SZ je narekovala preusmeritev bojev od imperialistov proti nacistom

 

 

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je ta preklicala boj proti kapitalističnim državam, s tem pa so tudi slovenski komunisti avtomatično prekinili vojno napoved zahodnim državam, ki so jo napovedali s Protiimperialistično fronto. Niso pa preklicati tudi bojev kapitalizmu in drugim "razrednim" sovražnikom na lastnih tleh. Ti so ostali glavni cilj doktrine komunističnega boja za prevzem oblasti. Osvobodilna fronta je usmerjeno delovala za "osvoboditev" slovenskega naroda izpod njihovega "jarma".

 

Propaganda OF je med ljudi razširjala lažno propagando, da se bori proti okupatorju in je s tem zvito privabila mnogo zavednih Slovencev. Dejanja OF pa kažejo, da je prvenstveno uporabljala sovjetske metode, ko je stopala proti cilju prevzema oblasti. Pri tem ji šla vojna zelo na roko, tako kot v Rusiji Oktobrska revolucija, saj v mirnem času nikdar ne bi uspela zrušiti obstoječega sistema. Komunisti so dobro uspevali v zmedi in neredu. Ko je bil slovenski narod okupiran od štirih okupatorjev, Nemčije, Italije, Madžarske in Hrvaške, so ga komunisti, namesto da bi mu kot TIRG-ovci zares pomagali, brez vesti do obisti zlorabili in ga prevarali z lažno propagando v najtežjih časih njegovega obstoja. Sledil je narodni razkol in popolna oslabitev narodne moči, kar traja še danes.

 

 

OF je po vzoru sovjetov vodila državljansko vojno

 

Tam, kjer je slovensko ozemlje nadzirala nemška vojska je vladal red, kjer pa je bilo ozemlje pod nadzorom, za red in disciplino manj dovzetnih Italijanov, so bili dani pogoji za komunistično revolucijo. Modrovanje nekaterih, češ da na Štajerskem, v Prekmurju in na Primorskem ni bilo izdajalcev (op. Domobrancev) in da so na Krajnskem očitno "drugačni" ljudje, ni točno, kaže pa tudi na nepoznavanje dogajanja. Vaške straže in Domobranci so se organizirali tam, kjer se je Osvobodilna fronta uspela razviti in izvajati znane metode za prevzem oblasti.

 

Kot je že opisano zgoraj, je bilo bistvo komunizma pobijanje najproduktivnejšega cveta lastnega naroda. Tako kot v Rusiji, je bil cilj iztrebiti cca. 10 % domačega prebivalstva, predvsem premožnejših, najboljših delavcev, vplivnih, intelektualcev, samosvojih kmetov, nasprotnikov komunizma, nacionalno zavednih, skratka tistih, ki so bili pogonska sila naroda.⁴⁵

 

In se je začelo. Že jeseni 1941 so se v Lublani začeli poboji ključnih Slovencev iz visokih družbenih položajev.¹⁸ Italijanski okupatorji, zadovoljni spričo pobijanja znotraj slovenskega naroda, pa so gledali vstran. Do 1.5.1942 so v Lublani pobili 65 pomembnih ljudi, na Dolenskem pa še 200, kar je razvidno iz Kardeljevega poročila o izpolnjevanju planov Titu.^58,59 Vodstvo OF je že iz zgledov Oktobrske revolucije in Španske državljanske vojne nedvomno vedelo, da pobojem sledi odpor, razdelitev naroda in državljanska vojna.

 

Ker so bili prebivalci dolenskih vasi v nemilost prepuščeni partizanskemu pobijanju, so se iz naravne pravice vsakega bitja do samoobrambe, organizirali v Vaške straže, ki so ponoči varovale na pol speče vaščane. Prva vaška straža je bila ustanovljena novembra 1942 v Šentjoštu. Te enote so bile neizurjene, slabo oblečene in zelo slabo oborožene ter kot take niso bile sposobne voditi dobre obrambe pred partizani. V izbiri med smrtjo oz. pobijanjem svojih najdražjih, sorodnikov in sovaščanov ter med ponižanjem in raznarodovanjem italijanskega okupatorja, so se odločili za manjše zlo, za preživetje!^7,18

 

 

Nesmiselne žrtve za ideologijo, ki je propadla ter Slovence umsko in materialno osiromašila.

 

 

Tisti, ki nasedajo dolgoletni komunistični lažni propagandi o izdajalcih, kvizlingih slovenskega naroda, naj se pošteno vprašajo: Kaj bi sami storili danes, če bi neka XY organizacija začela načrtno pobijati vaše dobre prijatelje, družinske člane, sorodnike, sosede, vaščane? S kom bi se bili pripravljeni povezati, če bi vam ubili sina? Bi bilo danes kaj drugače, kot je bilo leta 1942? Danes psihopat umori le enega samega človeka, pa že v državi vlada obsedeno stanje. Kako bi šele bilo, če bi med seboj povezani, organizirani psihopati ubili že več 100 ljudi? Bi sledili njihovim ciljem, tako kot je zahtevala OF?

 

Da bi prišli do orožja za samozaščito življenja pred komunističnim pobijanjem in do legalnega delovanja, je bila edina, četudi z zobmi stisnjena pot, sodelovanje s tistim, ki je imel ozemlje v oblasti. Tako je bila 6.8.1942  pod nadzorom Italijanov ustanovljena Protikomunistična milica.²¹ OF jo je poimenovala Bela garda, kar je tipični besednjak iz sovjetskega komunističnega arzenala. Zaradi storjenih grozodejstev, se je odnos prebivalstva do OF zelo poslabšal. V tem času je prišlo do prisilne mobilizacije slovenskih fantov v partizane in celo do paktiranja z Italijani. Torej poleg kolaboracije s Sovjetsko zvezo, tudi do ponovne kolaboracije z okupatorjem slovenskega ozemlja.

 

Komunisti so drugim, ki niso bili vključeni v OF oz. komunistično partijo, prepovedali boriti se proti okupacijskim silam.⁶¹ Tako so izobčili TIGR, ki se je že od leta 1924 boril proti italijanski okupaciji Slovenije, prav tako so izobčili prave domoljubne enote (TIGR, Slovenska legija, Sokolska legija, Narodna legija, Četniki, častniki, Legija smrti), čeprav so se organizirali, da bi se z domovinsko zavestjo borili proti okupatorju. Vodilne člane teh ilegalnih enot, so komunisti začeli pobijati, še preden so sploh lahko razvili odpor proti okupatorju.

 

Ta podatek jasno kaže razkorak med besedami komunistov in njihovimi dejanji. Govorili so, da se borijo proti okupatorju, a so izobčili prav tiste, ki so se že 19 let z domovinsko zavestjo borili proti okupatorju. Med borbo proti okupatorju in borbo za prevzem oblasti, so že že od vsega začetka izvajali slednjo. Enako kaže tudi izjemno nesorazmerno število žrtev med partizani in okupatorji ter med partizani in domovinsko stranjo v državljanski vojni. Od vseh žrtev do 9.5.1945, ki so jih partizani prizadejali protikomunistični strani, je okupatorju pripadlo cca. 5 % žrtev, domovinskim silam pa 95 % človeških žrtev. Podatek jasno kaže, kolikšen pomen je Osvobodilna fronta posvečala kateremu sovražniku in da je šlo predvsem za državljansko vojno!

 

 

Preobrat komunistov

 

Slovenska Osvobodilna fronta je kljub temu, da so jo vodili skoraj sami komunisti, za Tita bila preveč slovensko naravnana in še premalo trda v državljanski vojni proti obstoječemu družbenemu redu in domoljubnim Slovencem. Taka stališča je Titu posredoval Edvard Kardelj. Že sredi leta 1942 so komunisti začeli nadzorovano izrivati, nadzorovati in pobijati ostale kolege (Krščanske socialiste, Sokole) iz Osvobodilne fronte.⁶³ Stopnjevan pritisk iz juga, je po mnenju Tita prinesel premalo rezultatov, zato se je Tito odločil, da bo z ultimati Kardelju, v Sloveniji naredil red po srbskem receptu. V Slovenijo je novembra 1942 poslal Črnogorca Arsa Jovanovića.

 

Posledica "diplomatskega" obiska in vojaškega preobrata v Stalingradu 2.2.1943, je bila Dolomitska izjava, ki je pokopala še tisto malo demokratičnosti v OF, izrinila ostale partnerje in odprla pot za totalno komunistično oblast v OF.⁴ Ni naklučje, da se je to zgodilo 28.2.1943, neposredno po preobratu v vojni med Nemčijo in Sovjetsko zvezo v korist Sovjetske zveze. Znano je, da so slovenski in jugoslovanski komunisti po bitki za Stalingrad, napovedovali skorajšnji konec vojne. Če bi komuniste konec vojne presenetil, ne da bi prevzeli popolno oblast v državi, bi bil ves njihov napor zadnjega leta in pol brez smisla. Še več, zaradi številnih pobojev, bi bili vodilni komunisti obsojeni kot zločinci. Ostale slovenske domovinske ilegalne organizacije, ki so bile ustanovljene za iskren boj proti okupatorju, so partizani že v kali zatirale in ustrahovale z uboji njenih članov, da so si prilastile vojaški in politični monopol, s tem pa razpoložljivo silo za prevzem oblasti. Spričo tovrstnega stremuštva, so po februarju 1943 vse svoje napore in delovanje usmerili v brezkompromisni boj za oblast.⁶⁷

 

 

Dolomitska izjava je bila posledica pričakovane hitre zmage komunizma.

 

 

Druga posledica ozadja komunistične prerazporeditve, katere prvi korak je bila Dolomitska izjava pa je, da slovenskih partizanskih enot niso več vodili Slovenci, pač pa Srbi. Vsako pomembno partizansko enoto je namreč na vrhu nadzoroval Srb ali Črnogorec,⁸ ki je neposredno izvrševal Titove ukaze. Po prehodu partizanske vojske v srbske roke, so bile v partizanih pogostejše žrtvene čistke, predvsem "preveč" slovensko zavednih partizanov.

 

 

Ozadje komunističnega vrha

 

O odnosih med Edvardom Kardeljem in Josipom Brozom Titom ter Titovim "inšpektorjem" oz. "redarjem" Arso Jovanovićem, je pisal tudi generalmajor Marijan F. Kranjc, ki je zbral zelo kvalitetno dokumentacijo in intervjuje pomembnih ljudi. Po mojem mnenju, pa so nekateri njegovi zaključki, kljub priučeni vojaški logiki, napačni. Morda pa gre le za nekoliko zaščitniško obrambo komunistične oligarhije?

 

Temelj liberalizma, še posebej liberalnih skrajnežev (komunistov) je laž in zavajanje. Izhajajoč iz tega vedenja, je potrebno dvomiti v verodostojnost in odkritonamernost vsaj nekaterih dokumentov. Nekaj dokumentov (pričevanj), je bilo objavljenih ali "odkritih" šele po Kardeljevi in Titovi smrti, katerih resničnosti, pa mrtvaka nista mogla več oporekati. Kljub vsemu štejmo, kot da so vsi dokumenti pristni.

 

Najprej je potrebno analizirati ključno stanje dogodkov v tem času in prostoru ter interese glavnih akterjev. Od Stalinovega poziva na boj proti nacizmu 22.6.1941, je Tito že jeseni 1941 vodil oboroženo komunistično vstajo na področju med Srbijo in vzhodno Bosno (Užiška republika). V treh (1, 2, 3) protikomunističnih akcijah okupacijskih sil, so imeli komunisti velike izgube, tako da je bil odpor večkrat skoraj zadušen. Po prvi bitki, se je Tito skregal še s Četniki. Zato so bile vse okupacijske sile usmerjene v Titovo skupino, le ta pa je želel po Stalinovem vzoru, čim več sovražne sile odvrniti od sebe, jo zaposliti še na drugih predelih države. S stališča samozaščite, je tako ravnanje samoumevno in pričakovano.

 

Upoštevati pa je potrebno tudi politični dejavnik. Odnosi med  okupiranimi deli nekdaj enotne države so zamrli. Povezave so bile že leto in pol pretrgane. Slovenci zato niso sodelovali na na treh večjih jugoslovanskih političnih manifestacijah. Stalin in Tito sta se zavedala, da bi vzdrževanje slovenske ločenosti od jugoslovanske sredine do konca vojne, zelo povečalo možnost za samostojno pot Slovenije po koncu vojne.

 

Iz strateškega vidika ne more biti dvomov, da je imel Tito že nekaj mesecev interes, da tudi Slovenija prevzame del večjih vojaških akcij in da Slovenijo tesneje politično veže na Jugoslavijo. Čeprav pisma med Kardeljem in Titom iz tega časa niso ohranjena, bi bilo naivno verjeti, da Tito ni že večkrat poskušal Kardelja pridobiti za svoje cilje. Sestanek 8.9.1942 v Glamoću je bil le končna poteza Tita oz. ultimat Kardelju, kot je razvidno iz kasnejših dogodkov. Tito je določil svoja "inšpektorja" s širokimi političnimi (Dolomitska izjava) in vojaškimi (srbizacija vojske) pooblastili, za pridobitev in tesnejšo navezavo Slovenije in Makedonije na osrednjo Jugoslavijo. Za Slovenijo je bil določen Arso Jovanović.

 

Po 20.9.1942, 12 dni po Titovem ultimatu, za katerega Kardelj očitno (prosi za vsaj enega poveljnika) še ni vedel, Kardelj med drugim piše Titu: "Tu ni niti enega človeka, ki bi bil sposoben voditi tako velike operacije". Kaj stavek pove? Zelo jasno, čeprav ni ohranjenih pisem pove to, da je Tito Kardelja moral že nekaj časa pred 8.9.1942 spodbujati, naj v smislu zgornjih strateških ciljev vodi velike akcije proti okupatorju, le ta pa se je branil, da nima sposobnega poveljniškega kadra (zato omalovaževanje slovenske vojske), upajoč, da ga bo Tito pustil pri miru.

 

Malo je verjetno, da je z neverjetno kritiko slovenskih partizanov resno mislil, saj je po vojni je sam povedal, da nikdar ni mislil na kako veliko bojevanje v Sloveniji. To pa tudi razodeva njegove neresne namene z bojevanjem proti okupatorju in posledično zadržano držo do Titovih pozivov leta 1942. Tita namreč ni neposredno zavrnil, pač pa ga je zaprosil za pomoč, potihem upajoč, da je Tito ni v stanju izvesti. To razkrije njegov stavek: "Če ne bi vedel, kako je pri vas, bi te prosil za majhno pomoč", pa tudi veliko odklonilnost in zamera Titu, ko je pomoč s "prevelikimi" pooblastili zares prišla.

 

Dejansko je bil skoraj celotni slovenski partijski vrh proti "pomoči", česar tudi ni skrival. Kardelj je Titu to potezo zelo zameril in zamera se vse do njegove smrti ni povsem pomirila. Kardelj je januarja 1943 zaradi vtikanja Arsa Jovanovića v Kardeljeve pristojnosti, Titu poslal zelo osti pismi. Tito pa je v tem času že poslal v Slovenijo še svojega političnega redarja Ivo Lolo Ribarja, kar gotovo ni pripomoglo k umiritvi strasti. Pohod 14. divizije na Štajersko je bil posledica Titovega ukaza. Iz razloženih razlogov in tudi Kardeljeve znane dvoličnosti, njegovih pisem ni mogoče razumeti kot izraz odkrite misli.

 

Marijan F. Kranjc je tudi napačno precenil Titov ukaz z dne 14.5.1945, o prepovedi likvidacij ujetnikov. Dokument je verjetno res pristen, kot pa kaže, so ga poznali le vrhovni poveljniki, morda celo le Arso Jovanović, ki naj bi Titu protestiral proti likvidacijam. Stenka pa za ta dokument nič ne ve. Toda še bolj pomembno je, da je Tito ta dokument potreboval, saj je pomenil alibi za svojo nedolžnost, tako pred svetom, kot pred nekaterimi domačimi kritiki likvidacij. Vojaški osebe bi tudi morale vedeti, da se večina vojaških komand v takih razmerah odredi ustno. Na morebitno vprašanje, kaj pa pisni ukaz, si tudi ni težko predstavljati balkanski temperamentni odgovor "ma jeb... dokument, izvedi kot sem ti zapovedal".

 

Če lahko kdo verjame, da so podrejeni častniki sami izvajali likvidacije na Koroškem brez Titove komande, pa bo zdravorazumske osebe težje prepričati, da so se nižji častniki z Britanskim poveljnikom dogovorili o vrnitvi protikomunističnega jugoslovanskega vojaštva nazaj v Jugoslavijo. Visoki britanski častniki so namreč sklepali posle le s sebi enakimi.

 

 

Osvobodilna fronta 1.3.1943 - 9.5.1945

 

Po italijanski kapitulaciji 8.9.1943, so partizani, z delno pomočjo italijanske vojske (okupatorjev) razbili protikomunistične sile, ki so se večinoma zatekle grad Turjak. Tiste ki so jih ujeli, so jih, kljub obljubi, da jim bodo sodili po mednarodnih zakonih večinoma pobili. Le 6 % jih je preživelo. To je bila protikomunističnim silam vzorčni primer, ki jim je konec leta 1944 ali spomladi leta 1945, ko je bila odločitev o vojni zmagi že pretežno jasna, preprečevala vključiti se v partizansko vojsko.⁶⁷ Kljub temu, da je bilo popolnoma neracionalno vztrajati pod zaščito Nemcev, je Domobrancem šlo za obrambo lastnega življenja, saj so besede komunistov iz lastnih izkušenj obravnavali kot prevare in laži. Po nemški zasedbi lublanske pokrajine, so na pobudo protikomunističnih voditeljev meščanskih strank, iz ostankov protikomunistične milice 24.9.1943 ustanovili Domobrance.⁵⁵

 

Do konca vojne je pod nemško okupacijo vladal večji red kot pod Italijani. Partizansko gibanje je bilo iz urbanih središč večinoma izrinjeno v gozdove. "Osvobojeno" ozemlje OF je doseglo  največji obseg neposredno po italijanski kapitulaciji in nemški okupaciji teh ozemelj. Takrat so Partizani razorožili Italijane in prišli tudi do velikih količin tudi težkega orožja. Kasneje so Nemci (mesta, trgi) in Domobranci⁵⁵ (vasi) vzdrževali stalni red v večjih krajih in ob komunikacijskih koridorjih. Povsod na podeželju pa niso bili redno prisotni, zato so Partizani marsikje razglasili svojo oblast. Ko pa so Nemci občasno prečistili ozemlje s hajkami, so se Partizani umaknili in zasedli drugo ozemlje. V ta sklop paše tudi uničenje Rašice,  Dražgoš,⁶⁵ Okla, idr. Ponekod na podeželju je vladalo mešano in nikoli gotovo stanje, kjer so tudi proti svoji volji nekateri podpirali partizane, drugi Domobrance, ali tolerirali oboje, še najraje pa so imeli mir pred vsemi.

 

 

Osvobojeno ozemlje Osvobodilne fronte v letu 1943 in 1944 ²⁶

 

 

Po vojni je cenzura partijske diktature ustvarila enostransko, idilično, lažno sliko o dogajanjih med partizani. Tipičen je primer Oklo, kjer je komunistična "resnica", da so partizane Nemci presenetili in jih zahrbtno napadli. Dejanska resnica, ki je prišla na dan po osamosvojitvi Slovenije pa je ta, da so partizani rajali, pili in se veselili več dni tako glasno, da se je ponoči harmonika slišala do sedeža nemške postojanke v Dolu. Ko veseljačenje ni prenehalo, so Nemci sklenili narediti mir. Ponoči 24.2.1944, še pred jutranjim svitom, so se nemški vojaki začeli v Domžalah zbirati za odhod. Še preden so Nemci prispeli na Oklo, so partizani (komandir osebno) od različnih obveščevalcev prejeli tri javke o pripravah Nemcev v Domžalah in poziv naj se takoj umaknejo. Komandant o umiku ni želel nič slišati in je preprečil ostalim, da bi se umaknili. Posledice so znane, 72 po nepotrebnem in po neumnosti ubitih partizanov, slovenskih fantov. V spomin na to "slavno" bitko so komunisti po dekretu gnali Titovo mladino na Oklo in jim pridigali o slavi partizanov.

 

Šahiranje z zasedenimi ozemlji se je nadaljevalo do maja 1945,²⁴ ko so se slovenski Partizani priključili številčnejšim in boljše oboroženim jugoslovanskim partizanom, z Rdečo armado v zaledju, s katerimi so pregnali Nemce proti severu.

 

Dosežki Osvobodilne fronte

 

Strategijo Osvobodilne fronte, ki naj bi bila osvobodilne narave, v zelo čudno luč mečejo razna dejstva. Npr. nepremišljene diverzantske akcije, s katerimi velikokrat niso napravili večje materialne škode, so pa pri okupatorju povzročili povračilne ukrepe v obliki streljanja talcev. Zakaj so še naprej izvajali svoje akcije, kljub temu, da so se partizani zavedali posledic za slovenski narod? Zajeti, mnogokrat nedolžni talci so pričakovali, da jih bodo partizani (Osvobodilna fronta) osvobodili. Bilo je tudi nekaj priložnosti, da bi to storili brez zapletov, vendar so jih prepustili okupatorju.⁵⁴

 

Ob vedenju, da so v OF izvajali sovjetsko strategijo za prevzem oblasti in ob številnih primerih pojavljanj enakih vzorcev, lahko sklepamo, da so partizani mnogokrat namenoma sprožili poboje talcev, najraje v vaseh, ki so veljala za narodno zavedne ali komunistom nenaklonjene. Zakaj? Da bi z medijsko odmevnimi poboji razburkali, sicer v veliki večini mirno prebivalstvo ter povzročili odpor do okupatorja na eni strani in rast naklonjenosti do Osvobodilne fronte, kot edine samooklicane osvobodilne organizacije na drugi strani. Brez pobojev talcev, bi tudi OF ne pridobivala dosti simpatizerjev, za človeške žrtve pa je bilo komunističnemu vodstvu prav malo mar.⁵⁴ To je razvidno iz sovjetskih vzorov in številnih domačih primerov. Ko je Angela Vode leta 1942 napisala peticijo Mussoliniju in zbirala podpise podpore proti streljanju talcev, je naletela na nasprotovanje komunistov, ki so peticijo zaplenili.²³

 

Osvobodilna fronta je res z besedami vabila vse, naj se pridružijo njenim vrstam v partizanskem boju proti proti sovražniku. Predstave o tem, kdo je sovražnik, pa se je med ljudmi, večino partizanov in komunističnim vodstvom bistveno razlikovalo. Komunisti, ki so obvladovali OF niso vabili le tistih, ki so bili predani isti politični strani, kot oni sami, pač pa tudi vse ostale. Kdor se je pridružil partizanom, ga je bilo mogoče preko "strokovnih" služb kot so VOS (organizirala pobijanje),¹⁸ agitprop, lažje nadzorovati, izpostavljati politični propagandi in tako najti komunistom odgovarjajoče kadre. OF je bila predvsem pozorna na narodno zavedne Slovence oz. velike domoljube, močne osebnosti, neodvisne in intelektualce, ki niso bili na njihovi liniji ter na premožnejše.

 

 

Vseh teh so se morali čim prej znebiti. V ta namen so uporabljali različne metode. Pošiljali so jih v prve bojne vrste, v nevarne akcije, preizkušanje orožja, itd. Če pa ni nič pomagalo, so jih pobili lastni sodelavci. "Čiščenja" znotraj partizanov so bila pogosta,^62,64 kar kaže na bistvo Osvobodilne fronte, to pa je boj proti razrednemu sovražniku in okupatorju (premožnim, intelektualcem, neodvisnim, antikomunistom in narodno zavednim). Dokončno so "okupatorje" antikomunistične Slovenije (narodno zavedne domobrance) pobili po koncu 2. svetovne vojne.⁶⁷ Pobijali pa so tudi tiste, ki so vso vojno materialno, denarno in z vplivom pomagali partizanom. Njihova edina napaka je bila, da so imeli premoženje, po katerem so hlastali komunisti.¹⁹ Z uničenjem  slovenske domovinske vojske, so bila vrata za uvedbo režima sovjetske republike na stežaj odprta.

 

Komunisti so po besedah enih osvobodili Slovenijo, po besedah drugih pa zavladali Sloveniji. Če je pod osvoboditvijo mišljen pregon okupatorja, je to tudi res. A enako res je, da ne glede na partizansko prvenstvo izgona okupatorske nemške vojske, bi to delo le nekaj dni kasneje opravili Američani in Angleži ali Rdeča armada. Odvisno od njihove politične razdelitve vplivnih območij. Vemo, da je bilo področje Jugoslavije na Jalti (dogovor Churchill : Stalin) vplivno razdeljeno z 50 : 50, Grčije 90 : 10, itd. in da je bila v igri tudi ozemeljska delitev Jugoslavije.⁵⁷

 

 

Kolaboracija OF s Stalinom in komunisti

 

 

Da je toliko opevana OF osvoboditev Slovenije izpod okupatorja popolnoma neracionalna, je neizpodbitna resnica. S preko 100.000 pobitih Slovencev, se Slovenci po deležu uvrščajo na 3. mesto med narodi, ki je med 2. svetovno vojno najbolj trpeli. Če iskreno govorimo o "osvoboditvi", so bile to popolnoma nepotrebne žrtve. Če pa govorimo o prevzemu oblasti s strani komunistov, pa je zgodba popolnoma drugačna. Komunisti v Sloveniji nikdar ne bi prevzeli oblasti, če ne bi z lastno partizansko vojsko tudi fizično zasedli ozemlja in če ne bi imeli v ozadju kritje Rdeče armade. Krvavo ceno za to, da so komunisti nad Slovenci prevzeli oblast, pa še vedno nismo nehali plačevati. Upravičeno se poraja vprašanje o smiselnosti norije, ki je zašla tudi v um premnogih.

 

Kar se je dogajalo v Rusiji med državljansko vojno in kasneje v Sovjetski zvezi, se je le kot manjše zrcalo odvijalo tudi v Sloveniji. Od krvavih metod dela, ustrahovanja, mučenja, pobojev, do načrtovanega zanetenja in vodenja državljanske vojne, ki v drugačni obliki in metodah še vedno poteka. Na vsakem koraku je razvidno, da je Osvobodilna fronta delala izključno za cilje Sovjetske zveze po uvedbi komunizma v Evropi in da nima nikakršne veze z osvoboditvijo okupirane Slovenije, razen če v stilu nenehnih laži in prikrivanj vodstva OF, osvoboditev razumejo kot osvoboditev od reda, od odgovornosti, od napredka, od urejenosti, od tržnega gospodarstva, od normalne preskrbe, od odprtosti družbe, od zdrave pameti, itd.

 

Komunisti so pred vojno stalno rovarili proti oblasti, organizirali nerede in stavke, med ljudi s politično dobro organizirano propagando širili nezadovoljstvo. Ljudem so dopovedovali, kako so zatirani, izkoriščani od zlobnih kapitalistov, spodbujali so jih naj se bore za delavske pravice in jim obljubljali pravičen, boljši svet za malega človeka in šepetali druge, za ušesa lepo zveneče predstave. Dosti naivnih komunistov in njihovih simpatizerjev, je zares verjelo njihovim besedam.  Ko pa so komunisti prevzeli oblast v državi, so imeli možnost in tudi dolžnost izpolniti obljube, ki so jih dajali ljudem. Udarila pa se je neusmiljena realnost.

 

 

Lumpenproletarci so učinkovitejši v uničevanju in rušenju,

kot v razvoju in gradnji.

 

 

Pod njihovo oblastjo, se stanje za malega človeka oz. za veliko večino, ni in ni hotelo normalizirati. Leta 1951 je bilo stanje še vedno obupno, saj potreb po hrani, obleki, obutvi, kurjavi idr., niso uspeli zagotoviti niti v normalnih okvirih. Slovenci so v Jugoslaviji precej nazadovali, glede na stanje izpred leta 1918. Leta 1939 je bila v dokaj zaostali, agrarno kapitalistični Jugoslaviji, potreba po hrani 100 % zagotovljena, leta 1951 pa le 82,7 %, kar z drugimi besedami pomeni, da so Slovenci pod komunisti stradali.²⁵ Šele leta 1959 je standard pod oblastjo komunistov, dosegel raven kot v tistem sistemu iz leta 1939, proti kateremu so se komunisti tako vneto borili, z obljubami o boljšem svetu! Izgovor o vojnem uničenju ni opravičljivo, ker je bilo marsikje uničenje še večje. Bistveno je bilo planirano povojno uničenje obstoječega družbenega reda in s tem tudi utečenega gospodarstva. V tem času so kapitalistične države ušle daleč naprej.

 

 

Josip Broz Tito

 

Zgodba Josipa Broza Tita, od moralno invalidnih in mentalno paraliziranih tako idealiziranega voditelja, je za Osvobodilno fronto pomembna zato, ker ji je bil, od Stalina določen voditelj za področje Jugoslavije, posredno nadrejen. Do tega položaja je prišel z zvezami v NKVD (tajna organizacija za poboje političnih nasprotnikov). Sredi 30-ih let, v času stalinističnih čistk, so v Moskvi pobili preko 800 jugoslovanskih komunistov, med njimi vse Titove konkurente. Tito je od takratnih vodilnih komunistov, edini "čudežno" ostal živ.²² Brez dvoma je moral za tako pomembno funkcijo, na Stalina, ki je prvi organiziral tajne likvidacijske službe, narediti s svojim delovanjem zelo močan vtis in zaupanje, da bo Stalinu neomajno zvest in da bo brezkompromisno izvajal vse njegove ukaze. Kdor je želel postati član Stalinovega politbiroja, se je moral  proslaviti z umori.⁴⁷

 

V Moskvi je Tito sam pobil 45 ljudi, slovenski komunisti skupaj pa 311. V času Španske državljanke vojne je bil Tito šef 4. oddelka NKVD, katerega naloga je bila organizacija sabotaž in likvidacij. Tito je kot sovjetski agent v Španski državljanski vojni lastnoročno pobil 232 ljudi. Pri tem ni šlo za sovražnikove vojake, pač pa za lastne kadre. Dostikrat tudi zelo uspešne in sposobne komuniste, ki so predstavljali konkurenco za prevzem oblasti v Jugoslaviji. Po nekaterih podatkih so sovjetski agenti v Španiji pobili več svojih prostovoljcev, kot enote generala Franca,²² kar kaže na njihovo psihopatsko paranoično naravo. V Jugoslaviji se je Tito umiril, saj je pobil le 33 ljudi, po vojni pa nobenega, ker so umazano delo zanj opravljali drugi.

 

Slovenski komunisti so bili sprva vsaj na videz samostojni, po letu 1942 pa se je vodstvo slovenskih komunistov, vedno pogosteje uklanjalo Titu. Edvard Kardelj s tem ni imel problemov, imeli pa so jih tisti, ki so verjeli, da je slovenska partizanska vojska res narodna in samostojna, zato je prihajalo do občasnih zapletov. Da si je Tito lastil slovenske komuniste in Slovenijo je legitimno, saj ga je Stalin "kronal" za voditelja vseh v takratni Jugoslaviji.⁶⁶ Kot že rečeno, je Tito slovenske partizane discipliniral tako, da je v vsako večjo enoto poslal Srbe in Črnogorce, ki so slovensko partizansko vojsko nadzorovali in jo spravili v srbske okvire. Partizanska vojska, je na nivoju vodenja in vplivanja, izgubila slovenski značaj že leta 1943.

 

 

Kako naprej?

 

Prašno, zamazano navlako je potrebno očistiti laži in stvari postaviti na pravo mesto. Pred obličjem resnice, je mogoče brez slabe vesti zapisati, da je Osvobodilna fronta oz. točneje, da so tisti, ki so jo vodili, do obisti zlorabili slovenski narod.

 

Vodstvo Osvobodilne fronte je nepretrgoma igralo dve vlogi, iskreno s svojimi jugoslovanskimi in sovjetskimi komunističnimi pajdaši in drugo prepojeno s številnimi lažmi, zavajanji, obljubami, norčevanjem, hinavščino in sprenevedanji za ostalo ogromno večino, ki o ozadju organizacije niso imeli pojma. Druga vloga se je nenehoma prilagajala trenutnim potrebam, s katerimi so poštene, narodno zavedne in dobronamerne ljudi zvabljali v past bratomorne vojne, za vzpostavitev komunistične oblasti. OF ni mogoče pravilno razumeti brez raziskave dvojnosti tega obraza. S koncem vojne, je laž dobila še pokroviteljstvo državnih organov. Ta je bila sistematično ščitena do konca 80-ih let.

 

Bolj ko raziskujemo v ozadje te teme, težje je razumeti, kako da se po 20 letih samostojne Slovenije, še vedno dopušča širjenje dokazanih laži in še težje, da živi in mrtvi zločinci niso obsojeni za svoja dejanja, kar je v pravni družbi osnova za pošteno, moralno podrast. Zelo žalostno je, da odgovorni zlikovci, do ušes zamazani s krvjo in s krivdo za povzročitev in vodenje državljanske vojne, svojemu tako "opevanemu narodu" vsaj po 70 letih ne odstrejo resnice, pač pa čedalje bolj lažejo in spreobračajo preprosta dejstva. Tako moralno gnojišče, pa mladim ne more biti popotnica prihodnosti. Na vseh področjih družbene kontinuitete, ki se jo politične "spremembe" od leta 1988 niso bistveno, ali sploh niso dotaknile, se laž še vedno pospešeno širi.

Slovenijo razjeda rak "liberalizma"                                         

 

Če se podrobno pogleda v širše družbeno dogajanje v Sloveniji, se jasno vidi, da je po osamosvojitvi, delovanje ključnih centrov moči družbe, tako trdo v rokah reakcionarnih sil "prenovljenega" komunizma in njihov liberalizem tako skrajno radikalen, kot niti v komunističnem sistemu ne. Komunizem izvira iz sovjetskega imperija umorov in laži. Stebri komunistične zgradbe, so se vseskozi vzdrževali v Sloveniji. Po osamosvojitvi Slovenije pa ni prišlo do nujno potrebnega pretrganja teh vezi, zato je kontinuiteta vzdrževanja te izprijene zgradbe ne samo nedotaknjena, pač pa celo raste. V tem smislu je pomembna temeljna "vrednota" liberalizma, na katerem je rastel in zrastel komunizem: "Laž ima vedno močnejši učinek kot resnica. Glavno je doseči cilj, četudi preko trupel".¹⁰ Pomembno je pomniti, da so slovenski komunisti šolani v tem duhu, njihov podmladek pa je iz laži in spreobračanja resnice že diplomiral. Tako kot v času OF, tudi danes veliki večini lažejo, manjšini pa prikrivajo bistvo, narod razdvajajo in ga vodijo v prepad! Bistveno, kar si je potrebno za vedno zapomniti je, nikdar ne verjemi liberalcu! Kar govori, obrni popolnoma naokrog, pa boš prišel do resnice.

 

Izražanje slovenske narodne pripadnosti proglašajo za fašizem, na FF in FDV se organizirano vzgaja mladino v protislovenskem narodnem duhu, kot še nikdar v stoletjih slovenskega naroda. Izjemno bogat slovenski etnološki zaklad se uničuje in zavira njegovo ozaveščanje. Prav tako pomembni atributi slovenske samobitnosti. Namesto tega se spodbuja liberalizem (vseeno, kateri jezik govoriš), v tem okviru se spodbuja multikulturnost in balkanizacija slovenščine in Slovencev. V ta sklop spada promocija jugonostalgije, Titomanija, propaganda proti slovenski samostojnosti, ponovne načrtne priselitve Balkancev. Na družboslovnih fakultetah in v drugih družbenih inštitucijah delujejo plačani rablji slovenstva, ki skrbijo za zaviranje širjenja vsega, kar je povezano s slovensko samostojnostjo v medijih, tudi na Wikipediji. Na mednarodnem nivoju širijo liberalistično ideologijo preko organizacij kot je Helsinški monitor, društva istospolnih, društva človekovih pravic, idr.

 

Ni pa tudi zanemarljivo, da liberalni ekonomisti zastopajo čim večjo potrošnjo, ki naj bi zagotavljala rast, čeprav je celotna država zadolžena tako, da še 30 let dolgov ne bo mogoče odplačati. Dodatno zadolževanje in novi krediti, čeprav država še starih ne more odplačati, naj bi omogočili razcvet in državo potegnili iz krize. Taka stališča so proti vsem naravnim zakonitostim, zato jih je preprosto mogoče razglasiti za laž. Človek lažje razume problem na enostavnem primeru. Liberalistični ekonomisti npr. trdijo, naj družina čim več troši, preko svojih zmožnosti, denar naj si sposodi in uživa, saj se le enkrat živi. Nič pa ne govori o tem kdo bo dolgove vračal. Rubež se pri malem človeku hitro zgodi in ostane brez stanovanja. Pri državah je je drugače. Države ni mogoče rubiti, jo je pa mogoče uničiti, spraviti na kolena, jo narediti šibko, pohlevno, povzročiti bedo in nerede, odpraviti obstoječ družbeni red (kapitalizem). Kaj ni ravno to cilj, za katerega so si nekdaj prizadevali komunisti doseči s silo in državljanskimi vojnami? Ali liberalistični ekonomisti sodelujejo pri vzpostavljanju bede, neredov in rušitvi obstoječega družbenega reda?

 

Vedno sem se zavzemal za resnico, pa naj zadeva kogarkoli, monopole, znanost, državo, cerkev, šolstvo, ideologije, itd.. Iz napak se je treba učiti, ne pa jih tajiti in utapljati v laži, saj to le podaljšuje agonijo, narod v moralnem smislu in v duhu vrednot podivja, kar ga vodi le v še večjo bedo. Diametralno nasprotje resnice je laž, laž pa je sinonim za komunizem oz. liberalizem. Osnovni zidak liberalizma je laž. Temelji liberalizma so grajeni iz sistematične laži, vsi nadgrajeni elementi so prepojeni z lažjo. Tega ne moremo spremeniti, lahko pa ozavestimo, sprejmemo dejstva in v bodoče, pri gradnji boljšega sveta te danosti upoštevamo tako, da jim onemogočimo možnost uničevanja slovenskega jezika in naroda.

Tako kot se iz obljub in besed ne da najesti in preživeti, tako tudi liberalizma ni mogoče iz laži spremeniti v korist človeštva. Z lažjo, sprenevedanjem in zahrbtnostjo, se vsaka, še tako dobronamerno začeta stvar ali ideja skvari. Sprva gre za na videz nepomemben del celote, nato pa se potihoma razširi na celoto kot rak. Takrat je za zdravljenje že prepozno. Sprijeno, zajedalsko organizacijo je treba enostavno zrušiti, tako kot se zruši bolno plesnivo, od bakterij zatohlo stavbo. Temeljito je potrebno razkužiti zemljišče in začeti graditi na novo. Vsak monopol se prej ali slej skvari, ker mu prej ali slej zavladajo najagresivnejši, te pa običajno usmerja psihopatska energija, pohlep in sebičnost. Bolezen se hitro razširi. Sanacija te bolezni terja veliko energije, običajno dragoceno energijo bodočih, nedolžnih generacij.

 

¹ Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Lublana 1964, str. 219,   PDF

² Črne bukve, Ivo Žajdela, Lublana 1990, str. 8,   PDF

³ Črne bukve, Ivo Žajdela, Lublana 1990, str. 9

⁴ Moja resnica, France Perovšek, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Lublana 1995, str 302

⁵ Črne bukve, Ivo Žajdela, Lublana 1990, str. 7

⁶ Črne bukve, Ivo Žajdela, Lublana 1990, str. 11-13

⁷ V znamenju Osvobodilne fronte: dokazila o grozodejstvih komunizma, J. Kramarič, Lublana 1943

⁸ Srbska okupacija Slovenije

⁹ Partija in tigrovci, Tatjana Srebot-Rejec, Slovenska matica, Lublana 2006, str. 164

¹⁰ Mladi Stalin,  Simon Sebag Montefiore, Obzorja, Maribor 2009  (orig. Young Stalin str. 331)

¹¹ Mit o NOB, Gregor Medvešek, Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine OZNA, Radenci  2010

¹² Lapalije : agenti UDBE, Dušan Bučar, Lublana  2007

¹³ Hunger by design, Halyna Hryn, Harvard University, Cambridge 2008

¹⁴ Človek na obeh straneh stene, Zorko Simčič, Mohorjeva družba, Cele 1999

¹⁵ Titova skrivnostna leta v Moskvi : 1935-1940, Silvin Eiletz, Mohorjeva založba, Celovec 2008, del PDF

¹⁶ Dokumenti o privilegijih funkcionarjev, Marta Milena Keršič, Neža Stres, MP, Lublana 2008, PDF

¹⁷ Why Communism Kills: The Legacy of Karl Marx, Fred C. Schwarz, CACC & The Schwarz Report

¹⁸ Od osvobodilnega boja do banditizma, Albert Svetina, Nova obzorja, Lublana 2004

¹⁹ Železna zavesa se dviga, Ivan Podržaj, Studia Slovenica, Lublana 2006

²⁰ Krik mačehe, Borut Rutar, Mohorjeva družba, Celovec 2011

²¹ Prostovoljna protikomunistična milica, fond AS1895, Arhiv Republike Slovenije, Lublana 2003

²² Tito - skrivnost stoletja, Pero Simić, Orbis, Lublana 2009

²³ Skriti spomin, Angela Vode, Nova revija, Lublana 2005

²⁴ Obramba osvobojenih ozemelj v Sloveniji, Franc Cigler, Diplomsko delo, Lublana 2007, PDF

²⁵ Dokumenti o privilegijih funkcionarjev, Marta Milena Keršič, Neža Stres, MP, Lublana 2008, str. 13, PDF

²⁶ Mali zgodovinski atlas, Modrijan založba, Lublana 2006, str. 77

²⁷ Spoznanje več predsodek manj, Stane Granda, Radio Ognišče, 9.7.2010, 4:48, 15:42, 18:53, 20:40, 28:26 s

²⁸ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 37:38 s

²⁹ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 44:25 s

³⁰ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 42:17 s

³¹ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 39:43, 40:24 s

³² dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 38:56, 39:16, 42:29, 51:11 s

³³ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 44:47 s

³⁴ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 46:08, 48:28, 54:10 s

³⁵ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 16:58 s

³⁶ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 18:26, 43:30 s

³⁷ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 47:46 s

³⁸ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 38:18, 42:29 s

³⁹ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 33:55 s

⁴⁰ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 30:38 s

⁴¹ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 39:43 s

⁴² dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 22:52 s

⁴³ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 40:25 s

⁴⁴ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 43:16 s

⁴⁵ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 2:55 s

⁴⁶ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 4:13 s

⁴⁷ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 56:00 s

⁴⁸ dokumentarec o Komunističnem genocidu nad Ukrajinci v letih 1932-33, Univerza Cincinnati, marec 2006

⁴⁹ Soviets dead put a 5000.., Excerpts from Churchill's Manchester speech, str. 5, 4. stolpec zgoraj

⁵⁰ dokumentarec Sovjetska zgodba, produkcija Labvakar 2008, 49:30, 50:29 s

⁵¹ Železna zavesa se dviga, Ivan Podržaj, Studia Slovenica, Lublana 2006, str. 12, 16-19

⁵² Železna zavesa se dviga, Ivan Podržaj, Studia Slovenica, Lublana 2006, str. 19

⁵³ Železna zavesa se dviga, Ivan Podržaj, Studia Slovenica, Lublana 2006, str. 20

⁵⁴ Železna zavesa se dviga, Ivan Podržaj, Studia Slovenica, Lublana 2006, str. 22

⁵⁵ Železna zavesa se dviga, Ivan Podržaj, Studia Slovenica, Lublana 2006, str. 60

⁵⁶ Sovjetska razlaga nemško-sovjetskega pakta iz avgusta 1939, Janko Pleterski, Lublana 1996, str. 149, PDF

⁵⁷ Spheres of influence, Lloyd C. Gardner, Ivan R. Dee, Chicago 1994

⁵⁸ Zgodovina jugoslovanskih tajnih služb, Zgodovinsko društvo za raziskovanje OZNE, 4. odst.

⁵⁹ Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Lublana 1964, str. 19,   PDF

⁶⁰ Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Lublana 1964, str. 12

⁶¹ Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Lublana 1964, str. 85

⁶² Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Lublana 1964, str. 297

⁶³ Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Lublana 1964, str. 416

⁶⁴ Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 2. knjiga, Lublana 1964, str. 423

⁶⁵ Mit o OF in KPS, Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine OZNA, Radenci 2011, del http

⁶⁶ Resnica o smrti Arse Jovanoviča, odstavek O Osvobodilni fronti (pismo Arse Jovanovića Titu)

⁶⁷ Zaprta vrata, Edvard Kardelj, Partizanska tiskarna, Kočevski rog 1944, del http

 

 

«« man