|
|
|
Slovenska Istra
Slovensko Medmurje
Verodostojnost Hrvatov
Koristi
zgodovine
Živela EU |
|
|
|
|
Zgodovina
|
| |
| |
| |
Zgodovina naj ne bo cokla
razvoja in ne razrvano polje odprtih ran preteklosti. Je najboljše,
najmodrejše zrcalo ljudem in narodom, da spoznajo svojo bit vpeto med
druge subjekte. Zgodovina je lahko breme ali koristna pozitivna
izkušnja, vse je odvisno od sposobnosti naroda zajemati s pravšnjo mero
čustev in razuma ter ubrati pravo smer prihodnosti.
Mare Hrovat |
|
|
| |
| |
|
|
|
|
|
|
|
novo! |
Liberalci že dolgo uničujejo slovenski narod
|
|
|
|
|
|
Doslej nihče ni niti dvomil o tem, da so se konec
leta 1918, vsi slovenski politiki zavzeto, z vso svojo energijo borili za
vključitev štajerskih in koroških Slovencev v novo
Državo SHS. Nad potezami
takratne slovenske politike, je bilo tako v strokovni, kot tudi v laični javnosti,
izrečenih mnogo gorkih besed, o njeni nesposobnosti in nedoraslosti.
Zanimivo je, da je ta ista vlada, v začetku novembra 1918 z odliko opravila
svoj prvi projekt, to je organizirano, nadzorovano in hitro vrnitev 739.000 vojakov, večnacionalne
avstro-ogrske vojske in bojne opreme iz Italije (Soška
fronta oz. vzhodna Italijanska fronta), ki so po koncu vojne preko Slovenije hiteli v svoje domovine.
Zaradi neučakanosti vojske, je bila potrebna izredna iznajdljivost in nujno
takojšnje ukrepanje slovenske vlade. Zanesti se je morala na svoje moči, brez
zanašanja na materialno ali moralno pomoč Dunaja, Zagreba ali Belgrada, toda
nalogo je izpolnila popolno, brez omembe vrednih izgredov.
Prva slovenska vlada je bila sestavljena iz 7
članov SLS, 3 članov JDS in 1 člana JSDS.1 Kljub
močni 64 % večini SLS, se je v prvi slovenski vladi odločalo z dogovorom in
konsenzom, kar pomeni, da se je SLS odpovedala svoji premoči, v vsenarodno
korist in za prepotrebno enotnost vseh Slovencev. To pa se je izkazalo za
usodno napako, ko je bilo
že prepozno.
Liberalna JDS je v tem času prikrito sodelovala s Srbi iz
Kraljevine Srbije. Tega predstavniki SLS seveda niso vedeli, sicer ne bi
deponirali svojega močnega vodstva v korist vsenarodne enotnosti. Kakšne načrte so imeli
preko srbskih interesov JDS-jevci, ki jih
je usmerjal predvsem
Ivan Tavčar, z ozemlji slovenske Štajerske in Koroške novembra 1918, se
je izkazalo kasneje, po združitvi s Srbijo, ko so lahko že razkrili svoje
prave obraze. Liberalci so zelo ostro obsojali vsako slovensko narodno stališče.
Vsi so zagovarjali uničenje slovenskega jezika na rovaš jugoslovanskega
(srbskega), razlikovali so se le v tem, ali naj se to zgodi nasilno z
dekretom, ali pa s postopno asimilacijo. Pred očmi so imeli le en, "jugoslovanski
narod", v katerega naj se Slovenci stopijo. Za dosego svojega jugoslovanstva, so
zagovarjali srbsko hegemonijo, centralizem in celo diktaturo, tako da so
bili v mnogokrat celo radikalnejši, kot so to od njih zahtevali Srbi. Naj
je šlo za starine* ali mladine*, v tem so si bili povsem enotni.2
Po vpogledu v stanje duha, predstavnikov JDS v prvi
slovenski vladi, postanejo stvari jasnejše. Da Slovenci niso uspeli
pridobiti slovenske Koroške s Celovcem, kljub temu, da so se tamkajšni
Slovenci organizirali in bili pripravljeni na akcijo, če bi le dobili
ponujeno zadosti močno roko iz Krajnske in Štajerske, je kriva neodločna
slovenska vlada. Ta pa je bila neodločna in mlahava, ker je velik del njenih
predstavnikov (JDS, deloma JSDS) prikrito deloval za srbske interese.
Praktično je šlo za srbsko izpostavo v prvi slovenski vladi. Tega
ni bilo moč prepoznati iz njihovih besed, pač pa je odsevalo iz njihovih
dejanj, kot v primerih: zavlačevanja zasedbe Štajerske in Koroške, v iskanju
izgovorov (taktično zavlačevanje), namesto v iskanju rešitev (operativno
delovanje), v grajanju
Rudolfa Maistra, ki je samoiniciativno izvedel operativne ukrepe, ki jih je
vlada odlašala in odlašala, v razveljavitvi mednarodno veljavne razmejitvene
pogodbe Maister-Passy (po kateri bi slovenska meja tekla pri
Wildonu, 12 km nad Lipnico in bi zajemala vso slovensko Koroško in še
nekatere že deloma ponemčene dele. To je bila najnerazumnejša poteza te
vlade.), v popolnem zapostavljanju
Rudolfa Maistra, izločitvi in njegovi prisilni upokojitvi, potem ko so leta 1919 Srbi
zavladali Sloveniji.
Dejanja Srbov in slovenskih Liberalcev, si je iz
strateškega političnega vidika težko
razlagati drugače, kot da
so Srbi koncem leta 1918 z Avstrijci sklenili tihi dogovor, po katerem so
koroške in del štajerskih Slovencev (Maribor) prepustili Avstriji, v zameno
za potrebne politične koncesije. Vse
na videz državotvorne, a malhave srbske poteze, pomenijo le "cirkuško predstavo", s katero
so si navidezno oprali krivdo pred javnostjo. Da so Liberalci (pri tem je treba šteti Tavčarjevo
krilo in mladine) aktivno delovali proti pripojitvi Koroške k Sloveniji,
kaže tudi neverjetno sprevržena narodnoizdajska poteza Liberalcev. V času, ko je
potekala aktivna propaganda za
Koroški plebiscit, je Belgrad, ki je imel vse vzvode nadzora in
delovanja v svojih rokah, namenil le malo denarja
(cca 10 mio dinarjev) za dejavnost plebiscita,
češ da država nima več denarja. Zato je
Banka Slavija v Lublani, za
plebiscitno propagando, Liberalcem
požrtvovalno
namenila večmilijonsko vsoto. Liberalci
pa denarja, ki bi gotovo vplivno spremenil tok dogajanj na Koroškem, niso
namenili za vsenarodno največjo slovensko prioriteto,
Koroški plebiscit, pač pa so ga
poneverili za osebne in strankarske interese JDS.3,4
V besedah so se Liberalci
strašansko borili za slovenski narod, a dejanja kažejo na njihovo pregovorno
lažnivost. Za Korošce, Slovence in slovenski narod jim ni bilo prav nič mar,
delali so prav nasprotno, za srbske koristi, jugoslovanstvo in posledično za
nujno uničenje Slovencev.
Afera Banke Slavija je bila razkrita maja 1922, ko je bilo za rešitev
koroških Slovencev že zdavnaj prepozno. Da Ivan Tavčar za ta veleizdajalski akt ni vedel, kot menijo nekateri, je le malo verjetno, saj
so vse, kaj šele strankarske finančne niti, vodile v njegovo naročje.
Marsikdo se bo nad izdajstvom Liberalcev zamislil
in zamahnil z roko, češ kako nori so bili nekdaj. Žal je ta nekdaj, še kako prisoten
tudi sedaj. Slovenski liberalizem izkazuje zelo jasno kontinuiteto
uničevanja slovenstva,
od stare Jugoslavije, preko popolne zlorabe slovenskega partizanskega boja
za prevzem oblasti, nad katerim so dokazano držali roko Srbi (o tem drugič),
pa preko komunistične Jugoslavije ter prikritim poskusom preprečitve
nastanka zadnje slovenske države, do današnjih dejanj strank levice. Čeprav so v teh več kot 90
letih nastopale pod
različnimi strankarskimi imeni in iz podlage različnih družbenih pogledov, gre vseskozi,
tudi z nenehnim razdvajanjem Slovencev za tuje koristi, za bolj
ali manj prikrito delovanje proti lastnemu narodu in jeziku. Ne po besedah,
po dejanjih jih boste spoznali!
*
Starini in mladini so bili krilo starejše in mlajše generacije vplivnih
članov JDS, ki sta se po maju 1922 razšli.
1
Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev I, Peter Ribnikar, Arhiv RS, Lublana
1998, str. 14
2
Liberalizem in vprašanje slovenstva, Jurij Perovšek, Založba Modrijan, Lublana
1996, str. 37, 38, 58, 74, 80
3
Slovenski narod, 28. maja, 4., 7., 8., 13., 15., 18., 20., 25., 28.
junija, 13. julija 1922; LVS, P, str. 245
4
Jutro, 28., 30. maja, 1., 3., 4., 6., 7. 9., 6.,13.-16., 18., 20., 22.,
23., 27. junija, 1. julija 1922
3.10.2011 |
|
|
|
|
|
|
Akademsko zakrivanje in kalenje resnice
|
|
|
|
|
|
Vsakdo, ki ga vsaj malo zanima zgodovina in usoda Slovencev,
je prej ko slej naletel na uradne geografske in statistične podatke,
da je meja med
Slovenijo in Hrvaško prikazana kot
narodnostno čista meja.
Mnogi obmejni Slovenci, predvsem tisti,
ki so prebegnili iz Hrvaške, pa vedo za drugačne zgodbe, npr. o
nadziranju in šikaniranju Slovencev, preklesavanju spomenikov, prekrščevanju
v Hrvate, fizičnih napadih in celo
pobojih
Slovencev na hrvaški strani meje. Mnogi od njih so po prebegu
v Slovenijo razlagali svoje tragične
zgodbe, a so jih, namesto da bi jih podprli, zaščitili in ukrepali proti
hrvaškim genocidnim dejanjem, uradno pristojni
slovenski organi utišali tudi z grožnjami. Kaj nam vse to pove? Kristalno
jasno kaže, da so Hrvati po letu 1945, ko so okupirali Istro in ponovno Medmurje, niso delali
etničnega čiščenja Slovencev na svojo roko, ampak v dogovoru s slovensko
politiko, na čelu z
Edvardom
Kardeljem,
Ivanom
Mačkom,
Borisom Kidričem in
drugimi najvišjimi partijci, ki so bili pokorni Titu. Nekateri Slovenci so
kljub domačemu preganjanju, med njimi Roger Gogala (Čl1,
Čl2,
Kn1,
Čl3,..) in drugi ta dejstva popisali. V zadnjem času pa
Peter Pavel Klasinc, Franc Kunej (Zamolčana
Istra) itd., vendar jih je politika
Republike Slovenije popolnoma ignorirala.
Da sodelovanje slovenske politike s Hrvati, pri
kraji slovenske zemlje (obmejni problemi, Arbitražni sporazum, priznanje
hrvaške "manjšine" v Sloveniji, itd.), tudi po osamosvojitvi Slovenije še vedno traja, je
razvidno predvsem iz potez levice in načina poročanja nekaterih medijev, ki jih levica
popolnoma obvladuje . Hkrati in vzporedno potekajo mnoge dejavnosti, ki so
tej izdajalski politiki podrejene in kot "neodvisni" servisi služijo vnaprej zastavljenemu cilju. Ena od takšnih vej so tudi
fakultete. V navedenem primeru gre le za enega od kamenčkov, v mozaiku slovenske
politike proti Sloveniji in Slovencem.
Dne 24.5.2011 ob 11:20 je na
FF,
Oddelku za zgodovino, potekal zagovor doktorske disertacije
Barbare
Riman z
naslovom: "Slovenci v Gorskem Kotarju, Kvarnerju in Istri od leta 1918 do
leta 1991". Delo je nastalo pod mentorstvom
Božota
Repeta in somentorstvom
Vere
Kržišnik-Bukić. Predsednik komisije je bil
Dušan
Nećak, član komisije pa
Bojan
Balkovec.
Skladno z naslovom je prisotna publika pričakovala, da bo delo celovito in
večplastno govorilo o zatajevanih Slovencih na Hrvaškem. Barbara Riman je v
okviru usmerjanj pristojnih iz fakultete, pač doktorsko delo izvedla korektno.
Rezultat tega
vodenja pa je pripeljal do vsebine, katere namen je zabrisati in zamegliti avtohtone
Slovence ob slovensko-hrvaški meji. Doktorsko delo namreč govori izključno o
Slovencih, ki so se iz območja današnje Slovenije v ta prostor priselili med leti 1918 -
1991. Stoletja avtohtoni Slovenci na Hrvaškem, pa so ignorirano zamolčani.
Raziskave niti niso predvidele možnosti avtohtonih Slovencev in zato niso
potekale v tej smeri. Na izrecno vprašanje predsednika, ali lahko govorimo o
Slovencih
kot o avtohtoni etnični manjšini na Hrvaškem, je doktorantka
odgovorila, da NE. Vseskozi je bilo slutiti, da je bila
rdeča nit mentorstva, ne znanstveno
dokazati obstoj priseljenih Slovencev na Hrvaškem, pač pa
"znanstveno" zamolčati, potlačiti in
zanikati obstoj avtohtonih Slovencev na
Hrvaškem. Pri tem pa je treba poudariti, da jezikoslovje govori nasprotno
zgodbo od "uradnega" zgodovinopisja. Gre torej za solistično,
politično motivirano akcijo "zgodovinske
stroke" z vnaprej zastavljenimi cilji, ki ji zato ni v interesu
interdisciplinarno sodelovanje. Peter Štih takemu delu pravi retrogradna
denacionalizacija zgodovine (glej poglavje: Zgodovinarji prirejajo
zgodovino).
|
|
|
|

Slovensko je hrvaško
Slovensko-hrvaški obmejni prostor: etnične vzporednice med popisi
prebivalstva po letu 1991
Damir Josipović, Vera Kržišnik-Bukić
Inštitut za narodnostna vprašanja
|
|
|
|
Ni se namreč mogoče
znebiti vtisa, da je bilo delo narejeno po zakulisnem naročilu za potrebe
aktualne slovenske vlade, kot
podlaga in v dokaz slovenski in mednarodni javnosti, da
Slovenci kot staroselska
avtohtona manjšina na Hrvaškem
ne obstajajo. S tem se načrtno odpovedujejo slovenskemu zgodovinskemu,
sedanjemu in
prihodnjemu vplivu na tem območju, kar vodi do težkih političnih,
gospodarskih in narodno vplivnih posledic za slovenski narod. Posredni cilj
raziskave je avtohtone Slovence na
Hrvaškem zamolčati, zanikati in potlačiti,
Hrvate, ki so se po letu 1960 kot
ekonomski priseljenci naselili v Sloveniji, pa
povzdigniti v na status slovenske narodne manjšine. To se je tudi
že materializiralo s priznanjem hrvaške manjšine v Sloveniji 11.2.2011. S
tem je slovenska politika dala Hrvaški tudi pristanek, za popolno
asimilacijo Slovencev na Hrvaškem! Gre za svojevrsten kriminal in izdajstvo
lastnega naroda, ki mu v svetu ni para.
Predsednik komisije
Dušan Nećak, je delo večkrat
označil kot zgodovinsko, kar pomeni, da naj bi se nanj, pri raziskavi teh
vprašanj mnogokrat sklicevali. In ravno to je želela doseči slovenska
politika. Ker "znanstvenega" dela o avtohtonih Slovencih na Hrvaškem ni, to
pomeni, da uradno tudi ne obstajajo. Posledično se slovenska politika
pri razreševanju obmejnih in mednarodnih vprašanj, odpoveduje močnemu adutu
in bodočemu vsestranskemu vplivu na tem ozemlju
slovenskega naroda.
Glede na to, da ti isti "strokovnjaki",
pri obmejnih zadevah svetujejo
Vladi RS prav po njenem naročilu, je jasno, kam slovenska Vlada vodi slovensko državo.
V popolno zanikanje in odpoved Slovencev na Hrvaškem. Še več, Slovenijo je s
priznanjem neobstoječe hrvaške manjšine, potunkala še globje v balkansko
brezno. Ob takih akcijah je že v naprej jasno, da Vlada RS ne dela in ne bo
delala, niti za Sloveniji pravično rešitev razmejitve na kopnem in na morju, pač pa bo
potihem naredila vse, da bo našo državo izolirala od mednarodnih voda, kot
to želi veliki brat. Odgovornost za
posledice je preko referenduma že preložila na
slovensko ljudstvo, ki ga je prej zaslepila in zapeljala.
Krivdo za že vnaprej znano negativno
odločitev pa bo itak nosilo Mednarodno arbitražno
sodišče, na katerem hrbtu bo oprala veleizdajstvo lastne države in naroda.
26.5.2011 |
|
|
|
|
|
|
Zgodovinarji prirejajo zgodovino?
|
|
|
|
|
|
Gospod Peter Štih trdi, da se je slovenski narod začel
oblikovati šele od poznega 18. - začetka 19. stoletja. Prej so bili ljudje v
Goriški, Istri, Krajnski in Vendski marki, Štajerski, Koroški ter v
Prekmurju, Medmurju in Gorskem Kotarju Slovani, kar naenkrat pa se je nekaj
zgodilo in iz Slovanov so nastali
Slovenci. Kaj je bilo tisti čudežni
katalizator, ki je iz brezobličnih Slovanov v orbito evropskih narodov
izstrelil Slovence? Dejstvo je, da so mnogi živeli pred pred navedenim
obdobjem, živeli v
tem obdobju in preživeli čudovito obdobje levitve iz Slovanov v Slovence ter v istih
telesih živeli v 19. stol. še naprej, ampak že kot Slovenci. Ti ljudje, ki
so morali na lastni koži doživeti enkratno preobrazbo, bi imeli kaj povedati
o tem. Toda, iskali smo in iskali, a našli nismo niti enega zapisa o
čudežni levitvi. Kaj se je zgodilo, kaj so doživljali,
kaj čustvovali ob tem? Se nihče ni želel
izpovedati, ali pa so ob tem dogodku vsi izgubili spomin? Vsi ti so se rodili kot
Slovani in umrli kot Slovenci! Že mora biti tako, če Peter Štih tako pravi.
Spoštovani Peter Štih, zelo nas zanima, kako se
taka preobrazba zgodi, dogaja? Če se je takrat dovršila, bi se danes lahko
ponovila. Prosim razložite nam? Vsi danes živeči, ki so se rodili kot
Slovenci, so Slovenci zato, ker so od svojih staršev prejeli sveti slovenski
jezik, ti od svojih staršev, spet ti od svojih, do pradedkov in praprednikov
iz pradavnine. Iz Slovencev pa lahko, samo Bog ve kdaj in zakaj, zdaj zdaj
nastanejo Slovunci, ki pa, naj bo že v naprej jasno, ne bodo imeli nič
skupnega s Slovenci, to bo druga skupnost. O slovenskem narodu takrat ne bo
nič več znanega, tudi s pomočjo tistih, ki se na stroko zares spoznajo, saj
o tem pričajo mnoga priznanja, kaj ne g. Peter Štih?
|
|
|
|

Karantanija leta 597, na V okupacija Obrov. Po uničenju
Obrov, Karantanija pridobi nazaj ozemlja do Donave,
kar kaže na spomin predrimske zvezanosti s Panonijo. |
|
|
|
|
|
Če prenesemo izrazje iz politično-ideološke
kuhinje, za lažje razumevanje v domačo kuhinjo, potem lahko trditev Petra
Štiha strnemo z nasledno ugotovitvijo. Peter Štih trdi, da je golaž nastal
takrat, ko je bil nazadnje pogret! Pri tem pa namerno zamolči, da
so sestavine golaža od takrat, ko je bil prvič skuhan, razen morda kake nove
začimbe, še vedno iste. Ob takih stališčih, tudi ni upati, da bo nov
Zgodovinski atlas kaj drugega, kot odraz političnega golaža.
Zelo dobro se nekateri strokovnjaki spoznajo
tudi na retrogradno politikantsko
nacionalizacijo zgodovine! Ali zato
Karantanija ne
sme segati južno od Karavank, da bi se
zgodovinske meje pokrile s sodobnimi mejami Avstrije? Toda
Karantanija je v različnih obdobjih segala ne le preko slovenskega
ozemlja, pač pa celo do Donave in
preko Save na jug, ter v
Lombardijo, daleč preko meja Benečije. Je pravilnejši
naslov "Politiki prirejajo zgodovino", ali "Zgodovinarji
prirejajo zgodovino", ali kar oboje? Hvala tistim, ki ne služijo
sprevrženim manipulatorskim barabinom!
10.5.2011
|
Razmišljanja nekega zgodovinarja
Razmišljanja
Petra Štiha so bila 1.5.2011 pod naslovom "Politiko prirejajo
zgodovino", ponujena bralcem
Nedeljskega Dnevnika na vpogled. Ironično je naslov članka še kako
zgovoren in resničen, saj so politiki oz. tisti, ki imajo in so imeli na
nekem ozemlju moč vladanja, vedno bili živo zainteresirani, da bi zgodovina
služila njihovim dnevnim potrebam, pa naj so bile še tako umazane in
sprevržene.
Peter Štih je z rekom, da politiki ponarejajo zgodovino, želel povedati,
da je po njegovem mnenju, dandanes slovenska zgodovinska znanost na višku
strokovnosti in v to nirvano resnice zgodovinskih presežkov, priborjenih od
leta 1918 s skrajnimi napori, si dovolijo drezati nekateri politiki.
Peter Štih trdi, da v
Karantaniji niso živeli so
Slovenci, da so Slovenci nastali šele v 19. stoletju z besedami: "Predstava,
da je bil Borut karantanski knez in Karantanija prva slovenska država, ni
nič drugega kot retrogradna nacionalizacija zgodovine, ki projicira
nacionalno zgodovino v obdobja, ko današnjih narodov in tudi Slovencev še ni
bilo. Gre za vsesplošen pojav, ki ni nobena slovenska posebnost. Ta in
podobne podobe so v glavnem nastale v 19. stoletju in so izraz ter sredstvo
takrat oblikujočih se narodov. Kot identitetna skupnost - in to so narodi -
se pravi kot skupnost, ki jo združuje zavest o skupni pripadnosti, usodi in
zgodovini njenih članov, so se Slovenci začeli oblikovati šele od poznega
18. stoletja naprej, v času Karantanije in Boruta pa neke slovenske zavesti
seveda še ni bilo. Karantanija je bila država Karantancev, kot so njene
prebivalce imenovali sosedje in kot so se označevali tudi sami. In Borut je
bil njihov knez. Dodati je še, da so Karantanci v percepciji ljudi tistega
časa seveda bili slovansko ljudstvo, niso pa zato bili že Slovenci.".
Ali narodi nastanejo v 19. stoletju?
Če narodi nastanejo v 19. stol., potem to pomeni,
da jih prej ni bilo! Kdo je pred njimi zasedal ta ozemlja? Kam so izginili
njihovi predhodniki? Le od kod so se vzeli ljudje, ki so naselili obširna
področja Evrope, da bi tvorili novonastale narode? Pri takem razmišljanju ne
gre za strokovnost, ne gre za razjasnjevanje neznanega, pač pa za vnašanje
zmede, meglenje in zakrivanje že znanega. Gre torej za zlonamerno
delovanje, taka stališča pa so praktično identična liberalno-anarhističnim
prizadevanjem, za uničevanje narodno gravitacijskih sil in s tem uničenje
tradicije. V bistvu je teorija o priselitvi nekih zameglenih Slovanov v 6.
stol., le odsev istih ideoloških pristopov, katerih namen je čim bolj
izničiti in posplošiti prej stoletja znana dejstva.
Kdor trdi, da so narodi nastali v 19. stol., čeprav
trditve okrancla s pridevniki in filozofskimi okraski, dela zavestno in
namerno le zmedo, katere cilj ima točno določen, ne dobronameren namen. Če
prenesemo izrazje iz politično-ideološke kuhinje, za lažje razumevanje v
domačo kuhinjo, potem lahko trditev Petra Štiha predstavimo z nasledno
ugotovitvijo. Peter Štih trdi, da je golaž nastal
takrat, ko je bil nazadnje pogret! Pri tem pa namerno zamolči, da
so sestavine golaža od takrat, ko je bil prvič skuhan, razen morda kake nove
začimbe, še vedno iste. Najbolj sporno pa je, da Peter Štih zanika, da so te
sestavine, v točno določenem razmerju sploh kdaj obstajale ter jih spravi na
nivo živil, ki se hranijo v shrambi.
Kaj opredeljuje narod?
Ali Italijani živeči v Kopru pripadajo slovenskemu
ali italijanskemu narodu? Ali Slovenci na Koroškem pripadajo slovenskemu ali
avstrijskemu narodu? Ali Slovenci v Istri, v Gorskem Kotarju, v Medmurju
pripadajo slovenskemu ali hrvaškemu narodu? Jasno je, da Italijani pripadajo
italijanskemu narodu, Slovenci pa slovenskemu narodu, ne glede na to v
kateri državi živijo! Toda tudi tu ni vse
tako jasno, ker nastopi in dejstva začne megliti politika, o kateri je
govoril Peter Štih in kateri tako zvesto služi. Prihaja do poneumljanja
Slovencev v Italiji in Avstriji, da so pravzaprav Italijani oz. Avstrijci
slovenske narodnosti. Da je namen širitve takšnih zlorab skrajno sprevržen,
je jasno takrat, ko obratno za Italijane tega ne trdijo, Avstrijcev pa v
Sloveniji itak ni.
Zakaj nekaterim politikam ni do resnice? V 19.
stol. so nastale večinsko nacionalne države, ki pa so iz zgodovinskih
razlogov zasedala ozemlja drugih narodov. Nekatere politične enote niti
večinsko nacionalne niso bile. Nemci so bili v Avstriji manjšina, Madžari pa
v Ogrski. V Franciji se je na podeželju 19. stol. govorilo še večinoma
staroselske jezike. Francoščino so prevzeli šele z nacionalistično
evangelizacijo, ki so jo izvajali z obveznim šolstvom. Enako je bilo v
Avstriji, Ogrski, Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, itd. Torej
nekateri "državotvorni" narodi, ki so v svojih krempljih držali ozemlja, ki
jim po nacionalnem ključu niso pripadala, so na škodo "nedržavotvornih"
narodov, hiteli krasti ta ozemlja z
genocidom, z nasilnim raznarodovanjem. Ponekod celo tako rigolozno, kot
Grki nad
egejskimi Makedonci, ki so jim pod grožnjo zapora in izgube službe,
strogo prepovedali izgovoriti eno samo makedonsko besedo. Danes ni kaj dosti
drugače, saj Grčija vztrajno
zanika Makedonce.
V Evropi obstajata dve vrsti narodov. Staroselski
in novodobni, ki so v nekem smislu res nastali v 19. stol. Novodobni so
predvsem Francozi, Nemci, Italijani, Madžari, Romuni, Rusi in Grki. Ti so od
19. stol., na račun genocida nad staroselskimi narodi, iz številčno majhnih
narodov postali veliki ali vsaj večji. Slučajno imajo ti isti narodi
največjo politično moč v Evropi in so zato živo zainteresirani za širjenje
zgodovinske laži, da so narodi nastali šele v 19. stoletju.
So Slovenci nastali v 19. stoletju?
Gospodu Petru Štihu svetujemo, naj najprej prepriča
Hrvate in Srbe, da so nastali v 19. stoletju. To mu bo relativno lahko, saj
polovica njegove krvi priteka iz Srbije, njegovo delovanje pa ni niti
polovično privrženo slovenstvu, pač pa je do samih korenin prežeto s
protislovenstvom.
Za odgovor na to vprašanje, se moramo najprej
vprašati, ali narod, ki nima politične samostojnosti obstaja? Vsekakor, saj
obstoj naroda pogojuje jezikovno povezana enota ljudi in ne nujno tudi
politično ozemeljska neodvisnost. Kdor trdi drugače, zanika narode
Baskov,
Kataloncev,
Bretoncev,
Kurdov,
Čečenov in drugih, do nedavna pa tudi Slovencev in Makedoncev. Nemcem,
Italijanom, Hrvatom in Srbom taka interpretacija zelo ustreza, zato so živo
zainteresirani, da se uveljavi teza o nastanku Slovencev v 19. stoletju.
Hkrati pa se moramo vprašati, kaj z imeni, ki se
pojavljajo v zgodovinskih zapiskih. Celo velikim narodom, za katere smo
ugotovili, da so se zaradi politične premoči, v času pomladi narodov
povečali z genocidom nad staroselci, ni v narodnem smislu mogoče odrekati
obstoja pred 19. stol. Ali je
stoletna vojna 14. stoletja med Francozi in Angleži izmišljena? Peter
Štih želi povedati, da se v bistvu niso vojevali Francozi in Angleži, pač pa
Romani in Germani! Podobno je pri vojnah med Makedonci in Grki, itd.
Jasno je, da ne gre fizično za iste ljudi, saj niso
živeli 800 let. Gospod Peter Štih, gre za njihove potomce, ki so od svojih
staršev prevzeli jezik. Življenjska doba človeka je bila 40-80 let in jezik,
kultura ter navade, so se prenašale skozi nepretrgano verigo iz roda v rod,
kot da bi človek živel 800 let. Da so na rod vplivale primesi novih
tehnologij, odkritij in idej ter s tem novih besed, novih izkušenj, s
širjenjem ozemlja in trgovine, pa tudi do mešanja prebivalstva. Kaj ni celo
isti človek podvržen v svojem življenju prilagajanju novostim? Gospod Peter
Štih, ali mislite, da bi človek, v kolikor bi živel nekaj 100 let dolgo
življenje, ne bil prisiljen sprejemati sprememb in se prilagajati novim
dejstvom enako, kot so bili to primorani njegovi potomci?
Za odgovor, ali so Slovenci nastali v 19. stol.
moramo zaradi jasnejše primerjalne slike, po odgovor k drugim staroselskim
narodom. Trditi, da so
Baski ali
Bretonci nastali v 19. stol., bi bilo skrajno zavajajoče. Dejstvo je, da
so tako Baski, Bretonci in Slovenci z istimi ali drugimi lokalnimi imeni
zabeleženi v času piscev rimskega imperija. Toda narod ne nastane s prvim
zapisom tujega pisca, pač pa z razvojem jezika in z oblikovanjem v neko
jezikovno-kulturno, ne pa politično skupnost. V času rimskega pisca
oblikovan narod, je za jezikovno izoblikovanje potreboval tisočletja
jezikovnega in kulturnega razvoja. Ti staroselski narodi obstajajo že
tisočletja, medtem ko Angležev, Nemcev, Francozov, Špancev, Portugalcev,
Romunov, Albancev in Italijanov še dolgo ni bilo na obzorju Evrope, zato pa
si tudi mnogi tako prizadevajo zabrisati resnico.
Zmešnjava imen
Slovenci so že za časa rimske okupacije obstajali
na današnjem ozemlju, a zapisani z lokalnimi imeni Japodi, Tavriski, Karni,
Noričani, Panonci, itd. To da gre za prednike Slovencev je razvidno iz
razvoja kasnejših dogodkov ob razpadu Rimskega imperija.
več »
Za razjasnitev imenske zmešnjave, se je treba vprašati ali so Slovenci
nastali v 19. stol., ko se je ponovno oblikovalo politično ime Slovenci. Ali
isti ljudje prej zapisani z imenom Vindi niso Slovenci? Gospod Peter Štih,
če se pri nepoučenih ljudeh še da manipulirati z različnimi obdobji, nam
prosim pojasnite čudež, po katerem so Franc, Micka, Zala in drugi zvečer
legli v posteljo kot Vindi, zjutraj pa so se prebudili kot Slovenci.
Slovenci so bili vse od razpada Rimskega imperija imenovani zdaj Vindi
(Nemci: Winden, Wenden), zdaj Sloveni (Latini, Italijani: Sclavi, Slavi).
Če
Slavia Veneta ni Beneška Slovenija, pač pa Mletačka Slovanija, potem
tudi ne moremo govoriti o Slovencih, pač pa o Slovanih. Tudi ne moremo
enačiti Vindov z Sclavi, a bognedaj s Slovenci. Spoštovani "znanstvenik"
Peter Štih, ko boste prepričali Dojčarje, da niso Alemani in ne Nemci,
Šiptarje, da niso Albanci, Toskance, da niso Italijani, Midlandce, da niso
Angleži, Gorence, da niso Slovenci, itd., potem šele nadaljujte
prepričevati, da Windi niso Slovenci, čeprav mnogo dokumentov vse do 20.
stol. to jasno izpričuje.
Je bila Karantanija slovanska država?
Vprašanje je napačno postavljeno. Vprašati bi bilo
treba, kdo vse je zadnjih 200, predvsem za zadnjih 90 let zainteresiran, da
bi
Karantanija ne bila slovenska država. To so Avstrijci, Srbi, Italijani in
Hrvati. Zakaj? Avstrijci zato, ker praktično celotna Avstrija zaseda nekdaj
slovensko ozemlje in želijo, kot pravi Peter Štih, retrogradno spreminjati
zgodovino svojim sedanjim potrebam. Hrvati in Srbi zato, ker želijo Slovence
južno od Karavank narediti za neavtohtone Slovane, brez lastne državne
tradicije, kar vodi v lažjo asimilacijo Slovencev v Jugoslovane. Spet gre za
retrogradno prenarejanje zgodovine, za sodobne potrebe. Italijani pa zato,
ker bi jim bila lažje uresničljiva imperialistična lakomnost, do slovenskih
ozemelj, v času rimske okupacije, vključenih v
Italijo.
Peter Štih pravi, da je bila, saj o Slovencih
takrat še ne moremo govoriti. Zakaj ne? Ker je pojem slovanski nekaj
imaginarnega, splošnega, do česar Slovenci nimamo kakega osebnega odnosa.
Slovencem retrogradno privzgojiti zavest, da je bila Karantanija le država
nekih Slovanov, pomeni Slovence odrivati od identifikacije s Karantanijo,
pomeni Slovencem zanikati državotvornost pred vsemi drugimi Slovani, pomeni
rezati korenine za lažjo balkanizacijo Slovencev. Pomeni pa tudi avtohtone
Slovence ponižati na raven Srbov in Hrvatov, ki so se na Balkan pritepli
šele v 7. stoletju. In prav s to nalogo, je bil Peter Štih ustoličen za
vodilnega "slovenskega" zgodovinarja.

Črni
panter iz
prapora
Karantanije
So Slovenci pisali v slovanskem jeziku?
A potrebno se je vprašati, kaj pomeni
slovensko besedilo na Brižinskih spomenikih,
prepisih, ki izvirajo iz 8. stoletja, ko
je papež z odredbo dovolil uporabo slovenščine pri cerkvenih obredih, ko o
nemščini še niti duha ni bilo. Seveda si vsi jastrebi prizadevajo prilastiti
si ta spomenik, a ker je slovenščina v 8. stol. že tako jasna, da o kaki
slovanščini niti govora ne more biti, si prizadevajo proglasiti nastanek
Slovencev v 19. stol. Diakonova Provincia Sclavorum in slovenski tekst
Brižinskih spomenikov, pa slovenščino in Slovence zelo jasno enačijo s
Karantanijo. Jasno pa je tudi, da si mnogi te svetle dokaze prizadevajo
zamegliti in uničiti.
Če slovenske oz. sploh narodne zavesti v srednjem
veku ni bilo, zakaj
kralj Samo ni združil bavarskih in drugih frankovskih dežel, pač pa
tiste, ki so bile narodnostno sorodne? Kaj pa drugi slovenski zapisi,
katerih le peščica se je ohranila, skozi srednji in novi vek, ali slovenska
beseda na njih priča o prisotnosti Slovanov? Ali zapisi
Primoža Trubarja v slovenskem jeziku in izrecnem sklicevanju na
Slovence, pravzaprav pomeni, da je pisal za Slovene, za Polake, Ruse? Ali
dokazan njegov trud za uporabo širše slovenskega jezika, tudi iz drugih
slovenskih narečij, pomeni, da se ni zavedal, da pravzaprav piše za Slovane?
Ali Trubarjevo izrecno naštevanje pripadnikov slovenskih narečij in vdano
domoljubno delovanje za Lube Slovence,
pravzaprav pomeni, da je delal za ljube Slovane? Tukaj ni dosti manevrskega
prostora. Se je motil Primož Trubar, ki je z vsem srcem delal za lube mu
Slovence, ali se "moti" Peter Štih, ki z vso bitjo dela za izdajstvo
Slovencev?
Če je z besedo Sclavoni še mogoče manipulirati do 16. stol., pa od srede
16. stol., ko so menda "nastali Slovenci", to ni mogoče. So res v
viharnem obdobju Reformacije, isti ljudje prej zapisani s tujo besedo
Sclavoni (Vendi), kar naenkrat postali Slovenci? So na
gosposvetskem polju vojvode do leta 1414
ustoličevali Slovani? So bili Trubarjevi starši Slovani? Je bil
torej
Primož Trubar do svojega 42 leta Slovan, ko je v svoji slovanski
domovinski zavesti zapisal "lubi Slovenci", pa postal Slovenec? So vsi
Slovani okrog njega s tem čudežno postali Slovenci? Tisti, ki so pred
čudežem pisali Sclavoni, so pisali Sclavoni tudi po čudežu, ne da bi sploh
opazili kakršnokoli spremembo med ljudmi o katerih so pisali!
Ali slovenska politična (skupnostna) zavest
nastane v 19. stoletju?
Štihova trditev, da se je šele v 19. stol. med
Slovani izoblikovala zavest o skupni pripadnosti in so tako počasi nastali
Slovenci je zavajajoča in kaže na nepoznavanje zgodovinskih dejstev.
Že Primož Trubar si je prizadeval vse Slovence
združiti v enoten jezikovno-kulturno-politični prostor, v krovno enoto z
imenom Sveta cerkev slovenskega jezika, ki bi obsegala osnovne tri slovenske
dežele, Krajnsko, Koroško in Spodno Štajersko. Štih bi tukaj zagotovo trdil,
da je Trubar mislil Sveta cerkev slovanskega jezika! Trubar je bil zadosti
politično moder, da ni že kar takoj zahteval politično združitev Slovencev
preko obstoječih deželnih meja. Kako prav je imel, ko je bil previden, se je
pokazalo ob izdaji
Cerkovne ordnige, s katero je Trubar 250 let pred časom načrtoval
izobraževanje in šolstvo za Slovence. Sam pove takole: "Zaradi
te knige, ki jo držim v rokah, moje Slovenske Cerkovne ordnige! V njej sem
začrtal ureditev Cerkve Božje slovenskega jezika, načrtoval šolstvo in
izobraževanje, podal osnove etičnega in socialnega obnašanja".1
Peter Štih trdi, da so v Evropi nasploh narodi, kot
identitetne skupnosti nastali v 19. stoletju. Po njegovem, so bil do takrat
Slovenci, Makedonci, Slovaki, Čehi, itd. le Slovani. Danci, Nizozemci,
Norvežani, itd. le Germani, Francozi, Italijani, Romuni, itd. pa le Romani/Latini.
To da so Danci v 14. stol. vladali
Islandiji, je potrebno po Štihovem prepričanju razumeti kot, da so
Germani vladali
Islandiji, saj Dancev takrat še ni bilo in je potrebno opraviti
retrogradno revizijo. Prav tako je po Štihovem potrebno vzpon Nizozemske kot
kolonialne sile v 15. stol., imenovano tudi
Nizozemski imperij, preko retrogradne revizije potrebno imenovati
germanski imperij, saj Nizozemci v 15.
stol. vendarle še niso obstajali.
Pri tem pa je pred ogledalom resnice zelo nerodno,
da v 15. stol. tudi
Germanov še ni bilo. Šele v 2. polovici 15. stol. so
Dojčarji potegnili
Germane izpod pepela, koder so pozabljeni molčali od antike naprej, jih
očistili ter se jih polastili zase, brezkompromisno samo zase! Štih temu
pravi retrogradna nacionalizacija zgodovine. Torej Štih ni izumil nič
novega, saj dela že po ustaljenem vzorcu, a drugače kot Nemci, on dela proti
svojemu narodu.
Kakšen je namen Štihovih potvorb?
V osnovi gre za že leta 1918 dogovorjeno vplivno
razdelitev med Avstrijci in Srbi po sredini slovenskega ozemlja. Južno od
Karavank pripada Srbom, severno pa Avstrijcem. To je tudi razlog, zakaj so
Srbi tako močno zavirali zasedbo Koroške, dokler bi se zasedbo še dalo
enostavno izvesti. Zakaj prihaja v sodobnem zgodovinopisju do razlag, da so
bili Karantanci Slovani in da so Slovenci nastali šele v 19. stoletju? Glede
na to, da je Avstrijcem pripadlo ozemlje severno od Karavank, Srbom pa južno
od Karavank, je kot je povedal še Peter Štih, potrebno v imenu trenutne
politike, razlagati zgodovino z retrogradno nacionalizacijo. Torej tako
Avstrijci, kot Srbi pa so zainteresirani za to, da se Slovence izbriše iz
tega prostora in da si oboji prisvojijo slovensko ozemlje, bogastvo,
zgodovino ter vse skupaj zameglijo in zabrišejo, kot da Slovencev nikdar ni
bilo.
Zato tudi Karantanija ne
sme obstajati južno od Karavank, da bi
se zgodovinske meje pokrile s sodobnimi mejami Avstrije (in živela sta
srečno do konca svojih dni..). Če pogledate samo
zemljevide Karantanije na slovenski Wikipediji, katera je v popolnem
primežu potvorjevalcev zgodovine (vse dobronamerne so likvidirali), se
današnja južna avstrijska meja popolnoma pokriva z mejo Wiki Karantanije.
Dejstvo, da je
Karantanija neposredna naslednica predrimskega
Norika in da je v srednjem veku, po predrimskem zgodovinskem spominu,
segala ne le preko slovenskega ozemlja, pač pa v različnih obdobjih celo
preko
Panonske nižine do Donave in še
preko Save na jug, ter v
Lombardijo, daleč preko meja
Benečije. Na drugem nivoju pa na "demokratičnih" družboslovnih fakultetah,
Štihovi somišljeniki
z inkvizicijskimi metodami izganjajo in
blatijo karantanskega panterja do nevzdržnosti, da se slučajno ne bi prijel
v zavesti mladine slovenski simbol naše
zgodnje državnosti!

Norik po
Ptolemaju iz Aleksandrije:
vir
levo
Vindelicija (Vindi = Slovenci, še v 20.stol.)
Peter Štih pravi temu retrogradna nacionalizacija
zgodovine. Torej taka zgodovina, s katere predelavo (beri potvorbo)
pokrijejo sodobne politične interese Avstrije in Srbije oz. sedanje meje
nemškega jezika in želene (ciljne) meje srbskega jezika. Zanimivo je, kako
se Peter Štih pred publiko, ki ne pozna dejstev, izjemno barabinsko loti
ožigosanja in izločitve resnice. Resnico proglasi za laž, laž pa za resnico.
Na način primitivnega kurjega tatu ukrade resnico in začne tuliti v nevedno
množico, "primite tatu, primite tatu" ter pri tem kaže na dobrohotne
odkrivalce resnice. Tisti, ki ne poznajo dejstev in ti so v večini, ker le
površno, nezainteresirano preletijo naslov, mu bo še verjeli, saj je
vendarle prvi začel tuliti. To pa je le cenena psihološka finta zlikovcev!
Pri izpolnjevanju tega cilja, to je uničevanju slovenske identitete,
slovenske zgodovine in slovenstva tega prostora na sploh, si pod patronatstvom najvišje politike, preko univerz, med seboj delijo priznanja
za znanstvene dosežke, to je za skupni cilj izničevanja slovenstva na
prostoru vzhodnih Alp. Številna priznanja avstrijske akademije, s katerimi
se kiti Peter Štih, so le potrditev tesnega sodelovanja med Belgradom in
Dunajem, ko gre za uničevanje Slovencev. Gre za skrajno genocidno politiko
in popolno strokovno nemoralnost. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, kot
je razloženo spodaj, ni prišlo do nikakršnih sprememb. Slovenska zgodovinska
"stroka" deluje za iste cilje, torej za cilje
belgrajskih interesov.
Stanje v slovenski zgodovinski stroki
Spoštovani gospod pa je pozabil povedati, da v
slovenskem zgodovinopisju vlada strašanska diktatura, kjer ni prostora za
načeloma akademsko svobodo in široko miselno obzorje. Tudi ni povedal, da
sam ne bi nikdar prišel do zasedanega položaja, če se ne bi izkazal s
predanim, aktivnim delovanjem za linijo zgodovinske resnice, ki je povšeči
nekim ozkim strukturnim krogom. Ti krogi pa imajo korenine v političnem
sistemu, ki je zavladal leta 1945. Kolikor pa je znano in znano je zelo
veliko, je prav partijsko-komunistični režim od vseh najbolj zlorabljal
resnico, predvsem resnico družboslovja in jo podrejal v služkinjo režima.
Kako se je tem stvarem streglo, je 17.6.2009 ob 23:40 povedal zgodovinar dr.
Milko Mikula z besedami: "..tam leta 1952 je
Boris Kraigher v ožji
strokovni družbi Univerze izjavil, da si lahko privoščijo nepartijskega
profesorja matematike ali fizike, ne pa umetnostne zgodovine ali zgodovine..".
Ali ne gre pri tem za samo enega od številnih vmešavanj partijskega režima,
za prirejanje zgodovine, iz najvišjega političnega sedla.
Ne gre tudi zanemariti, da je gospod Peter Štih
tudi pozabil povedati, da je družboslovna stroka po osamosvojitvi Slovenije
leta 1991, ostala praktično nedotaknjena. In kaj to pomeni v preprostem
jeziku? Pomeni, da danes družboslovne stroke, od katerih je zgodovina na
samem vrhu, plužijo isto smer resnice, katero je v prejšnjem režimu nastavil
najvišji politični vrh, da bi služila njegovim potrebam. Pa ne le, da od
leta 1991 v zgodovinski znanosti Slovenije ni nobenih sprememb. Ne, stare
preverjene kadre, namenoma in načrtno nadomeščajo z novimi, še bolj podrobno
preverjenimi, da bodo služili ciljem prejšnjega komunističnega režima, ti pa so
ultralevičarska ideologija in pretopiti Slovence v jugoslovanski narod
(Srbe). Narod, ki ima lastne korenine, tradicijo in izvor, pa je zelo težko raznaroditi, zato je potrebno sleherno sled slovenske narodne in politične
samobitnosti (Karantanija) zanikati, prikazovati s slovanstvom in za vsako
ceno spodrezovati korenine vsemu, kar je slovenskega. To je na Filozofski
fakulteti, kjer poučuje Peter Štih še kako vidno, saj je beseda Slovenec,
slovensko in slovenstvo zelo nezaželena, skorajda prepovedana.
1Pogum
besede,
Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 171
«« man
|
|
|
|
nazaj
|
|
|
|
|
|
|
Slovenska Istra
|
|
|
|
Mnogo dokumentov in podatkov, ki so pričali o
slovenski prisotnosti v Istri, so tako v unitaristični Jugoslaviji kot v
komunistični Jugoslaviji "enakopravnih narodov" uničili, skrili, prenaredili.
Skrivanje dejstev je šlo celo tako daleč, da so ponarejali sporočilnost
redkih primerkov narodne in kulturne dediščine. Domačini, ki so se upirali
pohrvatenju, pa so v "svobodi" doživeli genocid "bratov" po jeziku, ki je bil
hujši kot so ga nad Slovenci izvajali tujci v času fašizma. Genocid še do
danes ni bil raziskan, niti žrtve rehabilitirane. Gesto uveljavitve pravice
in resnice bi pričakovali vsaj v Sloveniji, a kot kaže so dediči
komunizma še premočni in tako živo zamazani s krvjo izdajstva proti lastnemu
narodu, da niti nov rod anarhistov ni pripravljen počistiti umazanije za
delom svojih staršev. S tem pa se očitno zavestno identificirajo z narodnim
odpadništvom staršev ter kot taki odločno skrivajo umazano resnico pred
slovensko javnostjo in celo stopnjujejo svoje kvizlinštvo s tem, da mlado
generacijo poneumljajo s protislovenskimi liberalno anarhističnimi idejami.
|
|

Slovenska vzhodna Istra |
|
|
|
Krivde za izgubo slovenskega ozemlja in za
genocid nad Slovenci ni mogoče valiti na tujce, vsaj ne v prvi vrsti, kajti
brez pristanka ključnih slovenskih kvizlinških politikov (v 1. Jugoslaviji
so to bili unitaristi
JDS in anarhisti JSDS, v 2. Jugoslaviji pa komunisti, nasledniki
anarhistov) izguba slovenskega ozemlja in genocid slovenskega prebivalstva
ne bi bila mogoča. Ti so nam pridigali, da ni pomembna narodna pripadnost,
pač pa da smo vsi komunisti. Zanimivo je, da danes njihovi otroci in vnuki
širijo podobno sprijene misli, npr. da je bilo zadosti vojn in da ni
pomembno kakšen jezik kdo govori, da ni pomembno, če Slovenijo popolnoma
preplavijo tujci, bistvo je da smo vsi ljudje. Le komu koristi taka
samouničevalna propaganda, ki vodijo k nadaljnjemu uničevanju Slovencev in razkosanju Slovenije?
Ali naj Slovenci v smislu Kristusovega samožrtvovanja prevzamemo krivdo za
vse gorje Evrope, ki so ga vedno zakuhali tuji imperializmi in monopoli? Za
koga? Dokler nismo razčistili z izdajalci v lastnih vrstah, ni primerno
kazati kazati s prstom na tujce.
|
| |

Slovenska oz. Hrvaška fevdalna prisega4
(Windische oder Crabatische Lehens Pflicht) |
|
hrvaško = slovensko ??
Fevdalna prisega iz leta 1677
v slovenskem jeziku z nemškim naslovom v katerem slovensko (windische)
enači s hrvaškim. V prisegi ni nobenega sledu o kakem hrvaškem jeziku! |
|
|
|
|
Vzhodna in osrednja Istra je bila povečini
slovenska, pred kugo (15. - 17. stol.) pa je bila slovenska vsa Istra.
Podobno kvarnerski otoki, reško območje in Gorski Kotar.
Priselitev v Istro iz dveh smeri, iz severa (Slovenci) in iz vzhoda
(Hrvati), kot učijo v šolah na podlagi ideološkega zgodovinopisja, je popoln
falsifikat, ki je ne potrjuje noben dokument niti materialni dokazi. Dejstvo
je, da so Benečani po koncu 15. stol. začeli v opustošeno Istro dovažati
kmete iz svojih južnih kolonij.1 Od tod jezik v Istri, ki mu
Hrvati rečejo "hrvaški". Precej zmede je naredil termin hrvaški, ki se je
kot kažejo mnogi primeri, uporabljal tudi za Slovence na drugi strani meje
Svetega rimskega cesarstva. Tako so naprimer Medmurci ali slovenski
jezikovni otoki nad Prekmurjem, v ogrskih
dokumentih in zemljevidih označeni za Hrvate, medtem ko v resnici
govorijo slovenski5
(prekmurski) jezik in pišejo slovenske knjige in
druge tekste ter se imajo za Slovence. Podobno so nekatere, povečini že
izginule
vasi na ogrskem imenovali hrvaške, čeprav so govorili slovensko. Tako je
bilo v Gorskem Kotarju in v večini Istre. Vse kar je bilo napačno označeno
za hrvaško, pa čeprav so prebivalci govorili slovensko, so si v Jugoslaviji
z vso agresivnostjo prilastili Hrvatje. Ne po pravičnosti ali narodnem
ključu, pač pa v zanosu imperialistične požrešnosti. |
|
|
| |
 |
|
Odlok slovenske vlade, ki je
imenovala slovensko učiteljico iz Moščeničke drage v šolo na Koroškem.
Dokument ne dokazuje le, da je bila še vsaj do leta 1919 v
Moščenički dragi
slovenska šola, pač pa tudi, da je imela slovenska vlada po razpadu A-O
polno politično pristojnost nad uradniki v Istri in torej tudi nad samo
Istro.
vir:
Uradni list NV, letnik I, št.
26, z dne
31.7.1919 |
|
|
|
|
Ko je bilo v Avstriji vpeljano šolstvo, je pouk
potekal najprej v nemškem jeziku, po odporu prebivalstva, pa so v Istri
uvedli pouk v domačem jeziku, ki je bil slovenski. To dokazujejo podatki iz
popisa slovenskih šol v Istri, ki sežejo vse do otoka
Cresa.2,3 Na zemljevidu lahko vidite
slovenske šole v Istri. V Pazinu, središču slovenske Istre je bila
slovenska gimnazija, na otoku Cresu pa so kataster vodili v domačem
slovenskem jeziku.
1
Pregled zgodovine Istre, Darko Darovec, Anales, Koper 1992, str. 43, 44,
48
2
Imenik šolskih oblastnij, šol po Slovenskem, Slovensko učiteljsko
društvo,
Lublana 1874, str. 130-134
3
Ročni zapisnik, Zveza jugoslovenskih učiteljskih društev Julijske
krajine, Trst 1922, str. 73-75
4
Neznana starejša uradovalna slovenica s Štajerskega, (pdf)
Boris Golec, Arhivi št. 2, 2004, str. 309
5
Uradni list NV, letnik IV, št.
23, z dne
23.3.1922 |
|
|
|
nazaj |
|
|
|
|
Slovensko Medmurje
|
|
|
|

Medmurje, pristno slovensko ozemlje je bilo leta 1929 prav
tako slovensko,
kot je danes Prekmurje, ali kak drug del Slovenije!
Medmurja nas je oropala tako 1. kot 2. Jugoslavija, pogubna
skupnost z "bratskimi" Srbi in Hrvati. |
|
|
|
Po koncu 1. svet. vojne so Madžari
stalno maltretirali slovensko prebivalstvo v
Medmurju, zato so prosili
vojaško pomoč. 24.12.1918 je bilo Medmurje zasedeno iz zahoda in iz juga. V
zapiskih je striktno navedeno, da je gre za osvoboditev Slovencev izpod
Madžarskega jarma in da je slovenski narod neizmerno vesel tega dogodka. Do
vzpostavitve nove upravne ureditve aprila leta 1922 je
Medmurje bilo
samostojno, čeprav so bili upravni akti večkrat naslovljeni z ".. za Hrvaško
in Slavonijo ter Medmurje". Od aprila 1922 do uvedbe 6. januarske
diktature v letu
1929, je Medmurje spadalo pod Mariborsko oblast, ta pa je skupaj z Lublansko oblastjo tvorila Slovenijo. Leta 1929 pa so Srbi za pomiritev
Hrvatov, slovensko Medmurje ukazali uvrstiti v
Savsko banovino. Pravno se je to zgodilo 16.11.1929 (vir:
Uradni list NV, letnik
XI, št.
111). To krivico
je v osvobojeni Jugoslaviji Tito le še poglobil, gotovo ne iz nevednosti, ko je Slovencem
iz pozicije absolutista vzel še
štrigovski okraj.
Vrhovni svet Pariške mirovne konference je s sklepom z dne 1.8.1919 dovolilo
vojaško zasesti Prekmurje.1
Veselje pa se je kmalu poleglo, saj so Srbi izvajali težko diktaturo, spričo
česar so se mnogi počutili pod novo vladavino Kraljevine SHS nesvobodne in
prevarane. To se je odražalo v močnem nezadovoljstvu predvsem v Sloveniji,
Medmurju,
Banatu, na Hrvaškem in tudi v Črni gori. Zrcalilo pa se je v
tisku, ki je nasprotovalo monarhiji, unitarizmu in diktaturi Srbov nad
ostalimi narodi. Po enem letu "osvoboditve" izpod tujega jarma, je Belgrad
skoraj dnevno objavljal tiskovine, ki so v Kraljevini SHS prepovedane, ker
"pišejo proti interesom države". Te tiskovine so izhajale v vseh sosednjih
državah, širom Evrope in celo v Ameriki, kar kaže, da ne gre le za osamljene
primere, pač pa da je bilo v Kraljevini SHS res nekaj hudo narobe. Šlo je za
široko fronto nezadovoljstva proti vladavini Srbov oz. unitaristov. |
|
|
|

prepovedan Stari Medmurski koledar natisnjen v slovenskem jeziku
vir:
Uradni list NV, letnik IV, št.
23, z dne
23.3.1922 |
|
|
|
Nezadovoljstva pa Srbi niso urejali z izboljšavami,
pač pa s čedalje močnejšo silo policijske države. Najpomembnejše je bilo
ministrstvo za notranje zadeve. Veliko prepovedanega tiska je izhajalo tudi
znotraj države, kjer je bila sila premočna pa takoj za mejo. Tako je bilo v
Medmurju, kjer je na drugi strani meje v
Veliki Kaniži izhajal Medmurski koledar. To glasilo je bilo namenjeno
Medmurcem, ki so bili Slovenci, zato je izhajalo v slovenskem jeziku. Če bi
bili Medmurci Hrvati, kot trdi uradni Zagreb, zakaj potem glasilo ni
izhajalo v hrvaškem jeziku? Hrvati sicer trdijo, da so Prekmurci v bistvu
Hrvati, ker govorijo hrvaški dialekt. O tem, s kakšno agresivnostjo so
hrvaški jezikoslovci zastopali tako stališče ter zavračali vsakršno
strokovno obrazložitev, je pripovedovala
prof. dr. Zinka Zorko, dialektologinja vzhodno-slovenskih narečij.
1
Koroški
plebiscit - Sl. Koroška v diplomat. igri, Bogo Grafenauer,
Slovenska matica,
Lublana
1970, str. 358 |
|
|
|
nazaj |
|
|
Verodostojnost Hrvatov
Mnogo poštenih ljudi se je že
vprašalo, komu naj verjamejo ob mnogih nasprotujočih si informacijah. Ker so
si podatki mnogokrat diametralno nasprotni, je že vsakemu
laiku jasno, da pri tem nekaj ni vredu, saj ni mogoče, da bi imeli prav tako
Slovenci kot Hrvati.
Včasih je koga slišati kako razlaga, da je govoril z nekim Hrvatom, ki
je zelo zanesljiv človek in je zanikal vse "slovenske apetite" po "hrvaški
zemlji". Spet drugič imajo ljudje zasebne stike s Hrvati, ki so čisto
prijetni ljudje in zato dvomijo, da imajo Slovenci prav v
ozemeljskih in gospodarskih sporih s Hrvati. Pripravljeni so popustiti,
odstopiti, samo da bo mir, da bodo spet v prijateljskih odnosih. Pa bodo
res?
Potrebno je vedeti, da konflikt med
državama ne izvira od ljudstva, pač pa od politike, ki znova in znova generira
probleme. Ti problemi pa segajo daleč nazaj v zgodovino, vse do priselitve
najemniških vojakov, nomadskih konjenikov Hrvatov iz ozemlja severno od
Kaspijskega
jezera med Slovence takratnega
bizantinskega cesarstva. Danes se med Slovence napačno šteje
le tiste Slovence, ki so bili dolga leta pod avstrijskim delom monarhije, medtem ko so na drugi
strani meje
Svetega rimskega cesarstva, pod
ogrskim delom monarhije tudi bivali Slovenci in med njimi, na njihovem
južnem delu mednje priseljeni Hrvati. Še prej so na obširnem prostoru, kjer
je danes Hrvaška in severna Bosna, dolga stoletja
živeli Slovenci.
Slovenci ne le po imenu, pač pa tudi po jeziku. Le kam so izpuhteli?
|
|

Propagandni stroj hrvaške samopodobe
|
|
|
|
|
Hrvati in slovenska levica
V novejši zgodovini pa so se
problemi "avstrijskih" Slovencev začeli takrat, ko je razpadla
Avstro-Ogrska,
ko Slovenci in Hrvati niso bili več razdeljeni po dualistični meji, torej
takrat, ko so začeli bivati v novi skupni državi
Kraljevini SHS. Notranje
meje niso bile več prepreka, zato so si agresivnejši Hrvati, kot prej v
Ogrski, začeli prisvajati
še slovenska ozemlja Krajnske in Istre. To pa brez pristanka slovenskih politikov ne bi bilo
mogoče, a to je že druga zgodba, ki se kot neprekinjena kača plete vse do
današnjega dne. Dokumenti brez dvoma pričajo, da je večina slovenskih
levičarski politikov delovala proti lastnemu narodu.
Liberalna
JDS
Ivana Tavčarja je bila zagovornica trdega srbskega unitarizma in ostra
nasprotnica vsakršne slovenske avtonomije1, celo avtonomije
slovenskega jezika! V vsem tem
času, pa naj gre za čas
koroškega plebiscita, stare Jugoslavije,
partizanske vojske, komunistične Jugoslavije, slovenske osamosvojitve ali
Samostojne Slovenije, praktično ni bilo prekinitve kvizlinških dejanj politikov, slovenske
levice proti lastnemu slovenskemu narodu.
Marsikdo se s tem ne bo strinjal.
Toda kdor želi temu oporekati, bo moral preučiti dokumente in dogodke tega
obdobja iz druge, namenoma skrite strani, kajti "resnica" ki jo je
levica podajala
v javnost in vtirala v male možgane obveznega šolstva, je bila oblikovana v
skladu s cilji te iste politike ter strogo nadzorovana s strani represivnega
aparata in drugih uslužbencev te iste politike. Dejstvo je, da je levica na
slovenskem dokončno zmagala leta 1945 s slepilom osvoboditve izpod
okupatorja. Tistega okupatorja, s katerim je tiho kolaborirala do
22.6.1941. In kdo piše zgodovino?
1
Kulturnopolitični koncepti jugoslovanskega... (pdf),
Jurij Perovšek, Sodobnost 1990, str. 849
|
Verjemi dejanjem, ne besedam !!!
Dokler le govorimo in prepričujemo
drug drugega je mogoče vse, so resnične laži, so resnični gradovi v oblakih, so
resnične idealistične predstave vsakega posameznika, ki ustrezajo odsevu
njegovega duhovnega sveta. Politiki so dresirani maserji naivnih duš. Z
dišečimi besedami nas tako natrejo, da zlahka verjamemo njihovim besedam. Pa
so vse te besede izrečene z iskrenostjo in s poštenimi nameni? Tega ne
moremo vedeti, lahko samo verjamemo ali ne verjamemo. Predvsem politiki in
politični sateliti, brez vsakršne morale zasledujejo
zastavljen cilj, pri tem pa se ne ozirajo na
sredstva. To pa v mnogih primerih pomeni, da cilj uresničujejo z lažmi in
prikrivanjem pravih namenov, oz. drugače povedano, v teatru Nategantis
igrajo zgodbice za publiko, za kulisami pa vlečejo skrite poteze, nad
katerimi bi se publika, če bi za njih izvedela, zgražala od gnusa. Za nekaterimi lepimi obrazi
politikov in političark iz samega vrha, ki delijo sladke besede med ljudi,
se menda skriva strahotna pokvarjenost, izdajstvo in izprijenost ter celo povezave
z nakomansko mafijo. Verjetno ni daleč od resnice sklep, da mafija posredno obvladuje
del slovenske politike.
Kako torej presoditi ali nekdo dela
za naše in narodovo dobro, kdo pa se le pretvarja za dosego svojih umazanih
intrig? Čisto enostavno. Nikdar in nikoli se ne pustite vplivati sladkim
besedam in podobam, pač pa vedno glejte le njihova dejanja! Le tako boste
vedeli, ali vsaj lažje presodili s kom imate dejansko opravka.
|
Zakaj Slovence stalno razdvajajo?
Dobro vemo da se oslabelo bolnikovo
telo ni sposobno braniti zunanjih vplivov in napadov. Moč je oslabela,
dokler telo ne ozdravi in se mu energija ponovno ne povrne. Takrat se je
zopet sposobno boriti. Kot z vsakim živim organizmom, tako je tudi z
narodovim telesom. Tega se vsi narodi, ki žele obstati še kako zavedajo.
Ko gre za vprašanje zunanjih odnosov, se politika ne sme deliti več na levico in
desnico, pač pa stopi skupaj kot trden in odločen steber, ki lahko nosi
ogromno breme. Tako je pri Hrvatih, pri Srbih, pri Avstrijcih, pri
Italijanih, itd., itd. Pa je tako tudi pri Slovencih?
Kdor pa želi nek narod oslabiti in
podrediti, bo poskušal vse, da ga skrega, razdvoji, oslabi. Tak narod bo
kot razklan steber, ki ni sposoben nositi niti notranjih, kaj šele zunanjih
bremen. Najučinkoviteje je, če narod razkolješ od znotraj, kar je mogoče le
s sodelovanjem enenega od notranjih delov narodovega telesa. Bolj in dlje kot je tako narodno telo razklano, lažje si ga
je podrediti in mu vsiliti zunanjo oblast, ga počasi notranje razkrojiti ter
mu preko ključnih pozicij oblasti zavladati in si prilastiti njegovo ozemlje
in bogastvo, na koncu pa ga izriniti iz obličja zemlje. To je princip
nomadsko-parazitskega širjenja oblasti
oz. države.
|
Izdajstvo slovenske levice?
Da besede ne bodo napačno razumljene
naj bo izrecno poudarjeno, da s tem nikakor niso mišljeni tisti Slovenci, ki
so po svojem prepričanju levo opredeljeni. Z levičarskim prepričanjem ni nič
narobe, vsak narod ga ima, tako kot ima telo levo in desno roko, brez
katerih bi ne moglo biti popolno. Niti niso mišljeni vsi politiki levice
niti vsi aktivni politiki levice, pač pa le tisti vrh slovenske politične
levice, ki ima moč ustvarjati dogodke, usmerjati tok dogodkov in sprejemati
odločitve. Pod neposredno komando pa ima menda nekatere ključne organizacije,
kot so
FF,
FDV,
SAZU,
medije in
49 drugih, s katerimi širi svojo ideologijo. Vsi ostali levičarji, pa naj si že domišljajo o svojem delovanju kar si
hočejo, so le naivni zlorabljeni gledalci v teatru Nategantis, katerim ni
dan vpogled v umazano zakulisje.
Ljudje jasnih obzorij bodo opazili,
da se razklanost Slovencev vleče že vse od leta 1918, ko so Slovenci
vstopili pod isto streho z "bratskimi" narodi. Ko so slovenski kulturniki in
narodno zavedni politiki zaznali kam jih vodi slovenska levica, so
predstavniki vseh političnih in kulturnih skupin 18.11.1918 sprejeli
resolucijo za slovensko kulturno avtonomijo. Predstavniki slovenske levice
so 23.11.1918 sprejeli "Izjavo dušenih delavcev", s katero so zagovarjali
uničenje slovenskega naroda in unitaristično srbsko nadvlado zagotavljanja
enotnosti jugoslovanskega naroda, vsakršno drugačno gledanje pa kot narodno
izdajstvo.1
JSDS je v najtežjih časih slovenskega naroda načrtovala strmoglavljenje
slovenske vlade.2
Izjem narodno zelo zavednih vplivnih
posameznikov levice, kot sta bila
Ivan Cankar in
Ivan Hribar je bilo premalo in je zato prevladal radikalni centralizem
Ivana Tavčarja, ki je delal za čim prejšnje uničenje slovenskega naroda,
ki naj se zlije s Srbi v besedi, pisavi in navadah! Da se je našel tudi na
drugi strani kak narodni odpadnik ni potrebno posebej poudarjati, a teh ni
bilo več kot med levičarji narodno zavednih elementov. Vse do danes so tudi politični akterji še vedno
iz istega brloga, prav tako cilji in metode. Od levice izdana dežela je
bolna in strahotno oslabela.
Samostojna država Slovencev ni
prinesla pričakovane svobode, saj levica še naprej in čedalje močneje vleče
Slovenijo iz Evrope nazaj na Balkan. Pri vsakem vprašanju, ki se tiče
krepitve slovenskega naroda, slovenske ozemeljske celovitosti, slovenske
zgodovinske resnice, slovenske identitete, domovinske zavesti in krepitve
slovenskega jezika, ipd. levica znova in znova razkolje slovensko narodno
telo in s tem omogoča, da so Hrvati močnejši in s tem v bistveni prednosti.
Danes leta 2010 je polovica ministrov slovenske vlade po rodu Hrvatov! Jasno
je, da taki ljudje ne morejo in ne delujejo kot narodno zavedni Slovenci. V
najbolj optimističnem primeru so kvečjemu nevtralni. Si predstavljate, da bi
polovici nemške oblasti vladali Turki, ali da bi polovico hrvaške vlade
sestavljali Slovenci? Komu to koristi? Slovensko politično situacijo lahko
transparentno primerjamo s športno ekipo v kateri polovica moštva igra za
tujo ekipo! Kakšne sankcije bi taki izdajalci svoje ekipe doživeli v
normalnih skupnostih? Težke kazni, linčanje in popolno izobčenje iz
nadaljnega ekonomskega in družbenega življenja!
Poleg vsega levica obvladuje skoraj
vse medije, preko katerih dnevno lansira med naivneže "svojo resnico", ki so
bili v šolah vzgajani tako, da ne zmorejo misliti s svojo glavo. Ker obvladuje
tudi t.i. "neodvisno
civilno družbo", resnica noče in
ne more kot svetel
žarek prodreti v javnost in v šolske klopi. Takih resnic je mnogo. Resnica o
potvorbi
slovenskega jezika, o
okupaciji Medmurja, o Istri, o pravem bistvu
NOB, o
tem zakaj so komunisti za
osvoboditev Slovenije
izpod okupatorja, popolnoma zavračali pridružitev globoko
domoljubnim Slovencem, ki so v 20 letih odpora proti fašizmu, imeli
razvejano in že dobro organizirano mrežo, o tem zakaj so
komunisti celo
likvidirali nekatere domoljubne
TIGR-ovce,
preostale pa izobčili, o
tem da smo imeli v letih 1941-45 štiri okupatorje.
Četrti okupator so bili
Hrvati, ki so zasedli že tako ubogo in razkosano slovenijo, o
genocidu
Hrvatov nad Slovenci v Istri in Medmurju, itd., itd., itd. S kakšnim
namenom "slovenski" zgodovinarji (Štih, Repe, Nećak, idr.) svojemu narodu
tajijo zgodovinsko resnico in o tem lažejo v zgodovinskih učbenikih?
Gospodje, poglejte si arhivske dokumente o
hrvaški okupaciji, ki jih je uspel zbrati Peter Pavel Klasinc, vi
in nekateri vaši kolegi pa v več desetletjih ne, oz. jih celo uspešno tajite
in prikrivate že 70 let. Zgodovinar, ki
zgodovinske zapise in dogodke prikriva
in/ali jih tolmači za potrebe ideologije
ali politike, s tistim dnem preneha biti zgodovinar.
Toliko o umetno ustvarjenem sporu
med Slovenci in Hrvati v katerem imajo Hrvati na svoji strani močnega
zaveznika, slovensko levico!
|
|

Hrvati, četrti okupator Slovenije 1941-45 |
|
|
1
Kulturnopolitični koncepti jugoslovanskega... (pdf),
Jurij Perovšek, Sodobnost 1990, str. 853
2Arhiv Republike Slovenije,
zaradi zaščite dokazov točen fond ni objavljen |
|
|
|
|
Primeri verodostojnosti Hrvatov
Če preidemo nazaj na naslovno vsebino tega poglavja, je
potrebno podati tudi kakšen konkreten podatek, saj ni mogoče kar verjeti
nekim navedbam. Verjetno ste že bili v situaciji, ko ste govorili čisto
resnico, nekdo ki vam je želel škodovati, pa se je lagal v vsem kar je
povedal. Zunanji opazovalec (npr. sodišče), ki ne pozna vsebine se bo običajno
postavil na stališče, da je resnica nekje na sredi. Če pa bo oni, ki laže še
s čustvenimi izpadi začinil svojo izpoved, mu boste verjeti še bolj. In prav
v tem so mojstri intrig tisti ki v sebi nosijo temperamentni južni karakter
in pokvarjeno dušo.
|
|
|
|
|
Slovenska šola v Klani
V vseh starih dokumentih je jasno zapisano, da so
bile šole v vzhodni
Istri vse do otoka Cresa
slovenske.1 Na SV nekdanje Istre
v
Klani,
je bila šola ustanovljena leta 1843 prav tako slovenska. Valvasor pove: "..so še prebivalci,
ki se v jeziku in noši razlikujejo od prejšnjih (op.p: Čičev)
in prebivajo pri Klani, Jablanici in tam okrog na Pivki. Ker pa se ne
ločijo mnogo od Vipavcev, Kraševcev in drugih, se ne bomo dolgo pri njih
mudili.. ..jih navadna govorica imenuje Pivčane.."2 V
Sloveniji se danes temu vprašanju izogibajo, saj je bila, za javne
uslužbence, ki so pod nadzorom, pa je to še vedno prepovedana tema.
|
|

Slava Vojvodine Krajnske I
Janez Vajkard Valvasor, str. 256 |
|
|
|
Torej ponovno preko vzvodov oblasti, ki se v
zadnjih 20 letih niso prav nič spremenili, delajo po starem sistemu za
izdajo lastnega naroda, v korist hrvaške okupacije! Na Hrvaškem so v spomin
na prvo slovensko šolo v posmeh resnici postavili tablo, ki govori o prvi
hrvaški šoli v Klani. Le nekateri domačini še vedo, da je bila šola
slovenska. Starejši tudi še govorijo slovensko, če zraven ni kakšnega
krajevnega špiclja, ki so jih Hrvati množično nastavljali
po slovenskih
krajih v Istri, Gorskem Kotarju in Medmurju, da bi
ovajali vsakogar, ki bi
si upal govoriti slovensko in tako zatirali in zatrli slovenščino. Ovajanje
v slovenskih krajih Hrvaške v 3. tisočletju pa še ni stvar preteklosti.
Sodelavec, ki je leta 2010 obiskal Klano, se pogovarjal z domačini in
poslikal staro slovensko šolo, je hitro dobil javnega ogleduha, ki mu je bil
stalno za petami. Počutil se je, kot da bi vstopil v najtrše čase
fašizma.
Le kako so se tam počutili zatirani Slovenci? In kaj je naredila slovenska
oblast za rezkritje resnice?
|
|
|
|
|
|

Slovenska šola v Klani
Hrvati brezsramno ponarejajo zgodovinska dejstva,
slovenski akademiki jim pri tem pomagajo.
|
|
|
|
Zanimivo je, da v slovenskih predelih Istre, ki so
sedaj pod Hrvaško, le težko najdete na krajevnih pokopališčih (groblah)
stare kamnite plošče (spomenike), tako kot je pri nas in drugje po Evropi to
povsem običajno. Običajno najstarejši spomeniki segajo tja do leta 1943.
Prav težko ugledate kaj starejšega. So po okupaciji Istre na
novo pisali
zgodovino? Torej le ni lažna tista informacija, da so Hrvati celo spomenike
preklesavali, kar jih kaže v še slabši luči kot italijanske fašiste.
Kot kaže so Hrvati obsedeni s kamnitimi stvarmi, ki nekaj sporočajo za
daljše obdobje. Dokaz o tem so mejni kamni,
ki so jih Hrvati premikali v svojo korist pod
Snežnikom in je dokaz spominska plošča hrvaškemu kardinalu
Alojzu Stepincu na
Triglavu, simbolu slovenstva. Gre za popolnoma nepotrebno
provokacijo Slovencev. O vklesanih lažeh je govora tudi v
naslednjem poglavju. |
|
|
1
Imenik šolskih oblastnij, šol po Slovenskem, Slovensko učiteljsko
društvo,
Lublana 1874, str. 130-134
2
Die Ehre dess Hertzogthums Crain I, Janez Vajkard Valvasor,
Lublana 1689, str. 256 > po
Vir str. 35 (pdf) |
|
|
|
|
Hrvaške protestantske knjige
Primož Trubar je s svojo praktičnostjo,
prepričljivostjo, genialnostjo in izjemnimi organiza-cijskimi
sposobnostmi poskrbel ne le za napredek in izobrazbo Slovencev, pač
pa je nesebično delal tudi za tiste, ki se danes uradno imenujejo
Hrvati. S svojimi visokimi
merili, je kot principal Bibličbega
zavoda v
Urachu usmerjal, vodil in nadzoroval Štefana Konzula in Antona Dalmato,
ki ju je zaposlil kot prevajalca, da je
izpod njunih rok dobil kolikor toliko
spodobne izdelke, da mu zaradi njune površnosti, ne bi delali prevelike
sramote. Trubarjevo vlogo in pomen pri "hrvaških"
knjigah pa jasno izkazuje njegova podoba na čelni strani platnic številnih
knjig, medtem ko sta podobi Štefana Konzula in Antona Dalmate vedno na
zadnji strani knjig.1
Ob izhodu iz Ammandenhofa, si lahko ogledamo
tudi spominsko ploščo, ki so jo Hrvati postavili junija 2007, v spomin
na začetke hrvaške protestantske literature. Omenjena sta Konzul in
Dalmata...,
Primoža Trubarja pa
ni ne na plošči, ne na obzorju hrvaškega
vedenja o začetkih njihove protestantske literature.1 Tako
kot Hrvati v drugih primerih brez kančka sramu skrivajo resnico
in
zanikajo vse, kar je povezano s Slovenci, tudi v tem primeru namerno
zatajijo slovenskega velikana Primoža Trubarja, brez katerega bi tudi
"hrvaških" protestantskih knjig ne bilo.
več »
1
Pogum besede,
Zvone Štrubelj, Mohorjeva založba, Celovec 2008, str. 302
|
|
|
Hrvaška okupacija dunajske slavistike
O tem kako Hrvati uničujejo in izpodbijajo vsakršno
prisotnost Slovencev na Koroškem in v Avstriji na sploh, priča redni profesor
slavistike na
Solnograški
univerzi dr.
Otto Kronsteiner.
Pritožuje se tudi nad dejstvom, da Hrvati trdovratno preprečujejo odprtje katedre za
slovenski jezik. Povzetek, intervjuja1, ki ne potrebuje dodatnega komentarja
o hrvaškem načrtnem uničevanju in zanikanju vsega kar je slovensko:
"..Slovenistika je namreč na
avstrijskih univerzah potisnjena v kot,
marginalizirana, vendar ne zavoljo nemško govorečih
Avstrijcev, temveč zaradi velike prevlade, ki jo imajo na oddelkih za
slavistiko hrvaški profesorji. Težave med Slovenci in Hrvati v Avstriji so posledica
obrata, ki je nastal po odhodu
Frana Miklošiča, prvega slovenista na
Dunajski univerzi, ki je tudi ustanovil ta oddelek, in po prihodu
Vatroslava Jagića, ki je začel z
antislovensko usmeritvijo dunajske
slavistike. Odtod tradicija napetosti, ki traja do danes. Ker prevladujejo hrvaški
profesorji, so tudi informacije, ki jih dobivamo z dunajske univerze, hudo
pomanjkljive".
ter v nadaljevanju ".. Ko sem davno tega pisal
svojo disertacijo o slovenskih krajevnih imenih, me je profesor zavrnil: »Ne, to niso
slovenska, to so slovanska imena.« In
pod tem naslovom je žal disertacija izšla. V resnici so to slovenska imena
in jih je ogromno, vse do Donave na severu". in še ".. V
Sloveniji se včasih širi tudi napačno prepričanje, saj z dunajske
univerze prihajajo »hrvaške«
informacije. Univ. prof. dr.
Radoslav Katičić,
je bil dvajset let grobar
slovenistike na dunajski univerzi.
Preprečil je vsakršno sistematizacijo, ki bi bila nujno potrebna".
več »
S kakšno zgodovinsko pravico so si Hrvati podredili
slavistiko na dunajski univerzi, ki je vedno gravitirala Slovencem? Hrvate je potrebno izgnati iz
Dunaja, naj lažejo, kradejo in
potvarjajo na
budimpeštanski univerzi kamor
zgodovinsko in teritorialno spadajo. Če bodo Madžari
prenašali kriminalce znanosti pa je že druga zgodba. Spet druga zgodba pa je
kaj sploh delajo naši
akademiki, komu so namen. Nekateri akademiki kot
naprimer
Peter Štih (po rodu Srb), po nekaterih informacijah postavljen za
vodilnega slovenskega zgodovinarja, stoji na istih stališčih kot Hrvati na
dunajski slavistiki. Torej vodilni "slovenski" zgodovinar deluje z roko v
roki s Hrvati proti Slovencem in potvarja resnico o slovenski zgodovini. Le kaj dela
ostala večina slovenskih zgodovinarjev, da se to vsa ta protislovenska gonja dopušča,
so mar izdajalci svojega naroda, ali pa vlada med njimi tako silna
diktatura, da so raje tiho, v neizmerno škodo lastnega naroda? Spričo
dejstva, da je bila Avstrija nekdaj slovensko govoreča, je še toliko bolj
podlo odrivanje in zanikanje slovenščine iz
Dunajske univerze in s tem iz Avstrije! 1
Delo, intervju Jelka Šutej Adamič, 9.10.2004 |
|
|
|
|
Zemljevid Petra Kozlerja
Kdo od nas ne pozna zemljevida slovenskih dežel
Petra Kozlerja iz leta 1853.
Peter Kozler je
na zemljevidu jasno obarval vse dele ozemlja,
ki so ga v njegovem času poseljevali Slovenci. Vsaka dežela ali del dežele,
kjer bivajo Slovenci je obarvan s svojo barvo. Celo otoki Krk, Cres in
Lošinj so bili poseljeni s Slovenci. Področja dežel z neslovenskim jezikom
je pustil neobarvana.
Ker je bil zemljevid moteč dokaz o slovenskosti
Istre, ki je motil hrvaške imperialistične aspiracije je prišlo med Hrvati na
Zagrebški univerzi do načrta za doris črne
črte na zemljevid Petra Kozlerja, ki naj bi dokazovala slovenske
narodnostne meje. Za načrt je vedel tudi
Tito. Tako je hrvaški akademik z Zagrebške univerze 11.4.1955
prispel v Slovenijo in z vednostjo nekaterih slovenskih akademikov na
originalni primerek dorisal črno črto, ki jo od takrat naprej razglašajo kot
slovensko narodnostno mejo v letu 1853. Vsakemu poznavalcu zgodovinskih
razmer pa je jasno, da gre za ponaredek, kartografskemu izvedencu pa ta črta
že od daleč bije v oči kot tujek. Tako so Hrvati s pomočjo slovenskih
izdajalcev, z barbarstvom brez primere,
ponaredili dejstva na edinstvenem primerku slovenske
narodne identitete. |
|
|
|

Zemljevid Petra Kozlerja iz leta 1853
|
|
|
|
|
Hrvaški partizani
"Hrvaški
partizani" so bili po narodnosti vse kaj drugega kot hrvaški, ki so
večinoma na Hrvaško (hrvaški del NDH) prihajali iz tujine, največ iz Srbije,
nekaj pa tudi iz Slovenije, Madžarske, itd. Enako pravi tudi
Moša Pijade v knjigi1, ki
je bila v Titovi Jugoslaviji najstrožje prepovedana.
To niti ne čudi, saj se je Tito štel za Hrvata in je tako kril in skril
sramoto svojih Hrvatov, ki so se pri notranje-jugoslovanskem imperializmu
večkrat zatekli pod okrilje svojega vrhovnega poveljnika. Pogosto je
prihajalo do tega, da so med "hrvaške
partizane" novačili Slovence, ki so se nehote in nevede borili za hrvaško prvenstvo Istre.3
Le malo je manjkalo, da bi zaradi hrvaških vpadov v slovenske predele Istre
prišlo do oboroženih spopadov med slovenskimi in hrvaškimi partizani!
Hrvatov v partizanih skorajda ni
bilo, kjer pa so bili, so se v glavnem delali zdrahe, ali se, namesto da bi
se zavzeto borili v prvih bojnih vrstah proti okupatorju, raje
ukvarjali s politiko oz.
povojno ureditvijo. Tudi sicer se iz razvida medvojnega in povojnega
delovanja hrvaških fašistov, hrvaških partizanov in Titovih političnih
potez, ni mogoče znebiti vtisa, da je
Tito pragmatično toleriral ene in spodbujal
druge, da bi Hrvati bili ne glede na izid vojne, v vsakem primeru med
zmagovalci. Je slučajno, da so načrti hrvaških partizanov v Istri bili
identični fašistični
NDH?
Pri stremuštvu za pripojitev Istre Hrvaški, so se sklicevali na
sklepe 2. zasedanja AVNOJ-a, kjer se je o hrvaškem prilaščanju Istre in
drugih ozemelj sicer
govorilo, a zaradi občutljivosti vprašanja in morebitnega razkola, o tem ni
bilo sprejetega nobenega sklepa ali dokumenta. Kaj pa je Tito na tihem
obljubil Hrvatom že prej, zaenkrat še ni znano? Hrvati so se na
pravico do Istre na
AVNOJ-u in vseskozi kasneje sklicevali na sklep, ki naj bi ga
ZAVNOH sprejel
20.9.1943. Dejansko gre za manipulacijo, saj takega
dokumenta nikdar ni bilo.2 Hrvati so si ga izmislili, da bi potrdili svoje
prvenstvo in prehiteli neko drugo odločitev (NOS
Slovensko primorje), ki je bila sprejeta, še preden
je ZAVNOH sploh obstajal. ZAVNOH je bil namreč
ustanovljen 14.10.1943 na
Otočcu pri
Plitvičkih jezerih, to je
24 dni po lažnem sklepu na neobstoječem
lažnem dokumentu, ki naj bi ga sprejel ZAVNOH.
Sicer pa kakšno težo bi lahko imel sklep v primerjavi z dejansko narodno
poselitvijo?
1
Partizani o sebi (kratek povzetek knige), S. M. Štedimljija, Zagreb 1944
2
Zamolčana Istra, Franc Kunej, Debora, Lublana 2006, str. 188
3
Zamolčana Istra, Franc Kunej, Debora, Lublana 2006, str. 181 |
|
|
|
|
|
nazaj |
|
|
|
|
Komu koristi zgodovina?
|
|
|
|
Nekateri menijo, da je raziskovanje zgodovine
nesmiselno, nepotrebno in potrata časa, saj je potrebno gledati naprej, v
prihodnost. Antika, Karantanija, srednjeveški dogodki, reformacija, pomlad
narodov, nastanek samostojne Slovenije, narodi, jeziki, vere itd. vse je brez veze in nepomembno. Oni
so sodobni, neobremenjeni, pomemben je posameznik ne narod, ni pomembno
kateri jezik govoriš. Oči hočejo imeti uprte naprej.
Toda kam naprej? Kaj vidijo v prihodnosti? Kako daleč vidijo? Tisti, ki tako
razmišljajo, jim je prihodnost pravzaprav le nek navidezni pojem, ki zveni
moderno, nekaj nepredstavljivega, pravzaprav pa o tem kam pluje ladja
prihodnosti, ne vedo prav ničesar! Prepričani v vero, da gradijo boljši svet
prihodnosti, rušijo vse vezi s tradicijo in taki postajajo lahek plen za
plenilce naivnih duš. V bistvu so ubogi, saj nočejo spregledati, da so že od
vsega začetka žrtev brezsrčne manipulacije tistih, proti katerim mislijo, da
se borijo, žrtev monopolov brezmejnega pohlepa.
Seveda se Norika, Karantanije, Notranje
Avstrije, itd., ne da obuditi oz. restavrirati, ker se niti za sekundo ne
moremo vrniti v preteklost, pa če bi včasih še tako radi kaj popravili. To
niti ni cilj, niti namen teh teh strani. S pravilnim in zadostnim
poznavanjem zgodovine, pa imamo na dlani razumevanje prihodnosti,
razumevanje družbenih in naravnih zakonitosti. Tisti, ki zgodovino zavračajo
in se ukvarjajo le s prihodnostjo, misleč, da je edino to pravilno in
pozitivno, so obstali v mentalni kameni dobi. Nikoli ne dojamejo, niti nočejo dojeti
bistva sprememb. Vrtijo se v stacionarni spirali, daleč od bogastva
informacij in počasi otopeli tonejo vse globje, v pozabo ter nevedoč, z modernim in
pozitivnim besedičenjem o prihodnosti, postajajo del tistega, kar sami
zavračajo, del zgodovine. |
|
|
|
nazaj |
|
|
Živela Evropa
Meje so se odprle Slovenci smo spet
povezani v enotno narodno telo. Nič več Slovenija pač pa Slovenci v
Sloveniji, na Koroškem, Štajerskem, Benečiji, Istri in Madžarskem. Vsi smo
eno, vsi smo skupaj. Pri veliki večini politikov, državnih uslužbencev in žal
tudi novinarjev je bilo prej opaziti provincialno in centralistično
miselnost. Poslej bo drugače! Kar se dogaja zadnjemu Slovencu za mejo se
dogaja nam vsem Slovencem, saj smo poslej eno telo. Politiki, državni
uslužbenci, novinarji in vsi Slovenci se moramo strniti vrste v interesu
skupnega delovanja.
|
|
|
|
|
|
 |
|
Slovenija
po I. svetovni vojni
|
|
Postavljeni smo pred nove, stare
preizkušnje. Po prvi svetovni vojni je večina Slovencev nacionalistični
teror zamenjala za balkanski primitivizem, nato za komunizem, kjer ni bilo
pomembno kdo si. Bilo pa je pomembno, da si komunist. Jugoslovanska oblast
in celo slovenska se je opredelila proti lastnemu narodu. Kot da ne bi
imeli že dovolj prehudih preizkušenj, tlačenja in vsakovrstnega terorja.
Slovensko Koroško je v trgovini z belim blagom prodala Germanom (1) za vrnitev
vojakov in njihovih družin, ki so se bojevali na napačni strani, da bi jih v
krvavem besu za večno utišali (2).

Slovenija
po II. svetovni vojni |
|
Kaj imamo od tega Slovenci danes.
Izgubo desetine najžlahtnejšega ozemlja naše države Karantanije in preko
200.000 Slovencev, ki so jih s prikritim ali neposrednim terorjem
ponemčevali Avstrijci! Žal se v maju leta 2008 to še kar nadaljuje. Komunizem je Slovencem prinesel
srednji vek narodne zavesti. V Italiji je ostalo okrog 140.000 Slovencev
(3), v
zameno pa smo dobili Istro (4). Toda našo slovensko "odškodnino" so
si komunisti razdelili tako, da smo Slovenci dobili le drobec Istre, Hrvati,
katerih najvišji predstavnik je bil tovariš Tito, pa 97%. Saj v komunizmu ni
bilo pomembno kdo si, pomembno je, da si komunist. Tudi ni pomembna pravica.
Bistveno pa je, da je bila Istra komunistična in je povsem vseeno komu
pripada. To je
nerazumljivo, nemoralno in necivilizirano! |
|
|
|
Kaj je strašnejšega, bolj
izprijenega kot to, da se mati odpove lastnemu otroku. Kateri nebogljen
otrok želi, da mu mati obrne hrbet? Slovenski komunisti so storili prav to!
Italijanskim komunistom so podali levo roko v veliko veselo družino, z
desnico pa odrivali Slovence za mejo v naročje prebarvanim italijanskim
fašistom in njihovim metodam raznarodovanja, ki so ga razvijali na Slovencih
že med obema vojnama, in to še vedno traja. Zavedni Slovenci za mejo so si
to zaslužili le zato, ker se niso vedno strinjali z vsemogočnostjo
komunizma.
Še kar nekaj kolaboracionistov
komunizma, izdajalcev slovenskega naroda je danes živih. Nihče od njih še ni
odgovarjal za zločine proti lastnemu narodu. Najhuje pa je verjetno to, da
so v komunističnem šolstvu vzgajali cele generacije mladih ljudi v
protinarodnem duhu. Sinovi partijskih veljakov in somišljenikov pa so bili
tudi doma in povsod v svojem življenjskem okolju vzgajani v duhu
protinarodne zavesti. Največja posledica tega je, da v veliki večini ravno
ti ljudje danes vlečejo poslovne, politične in medijske niti Slovenije.
|
|
|
|
Po letu 1990 je komunizem padel.
Slovenija in Hrvaška sta se poslovili od Jugoslavije in potrebno je bilo
razmejiti mejo med novima državama. Ker ni bilo več Jugoslavije in komunizma
je tudi odpadla ovira za pripojitev Istre Sloveniji, ki jo je Jugoslavija
dobila v zameno za izgubljeno slovensko ozemlje v Italiji. Ker slovenski
politiki niso bili dorasli situaciji so celotno Istro, ter del Pomurja in
Gorskega Kotarja brez boja prepustili Hrvaški. Največja ironija pa je, da se
s Hrvati sedaj bodejo za nesporno Slovensko ozemlje in za Piranski zaliv
namesto za Pulo Ob tako hlapčevskih politikih je le vprašanje časa kateri
kos slovenske zemlje bo naslednji prešel pod oblast kake sosednje države?! |
|
 |
|
Slovenija
po letu 1991 |
|
Danes bi nas ponovno radi Italijani
in Nemci učili civilizacije, kulture in delovnih navad. Sladke besede o
bratstvu in enotnosti ter enakopravnosti kar bruhajo iz njihovih ust. Saj ni
rečeno, da nekateri res ne mislijo tako, toda ko pogledamo stanje na terenu
nam bližnjega zamejstva v maju leta 2004, zaznamo dejstva, ki je skoraj
diametralno nasprotje njihovih besednih floskul. Zapomnite si. Vedno sodi
človeka (narode) po dejanjih, besede in obljube niso pomembne.
Te lepe besede nam prodajajo ravno
prihuljeni fašisti, ki so si roke mazali z našo krvjo in njihovi potomci.
Včasih nam predvsem Italijani pravijo, da smo barbari. Kdo je večji barbar
kot tisti, ki je utiral pot Rimskemu cesarstvu z nasiljem, meči in krvjo, ki
je brez usmiljenja moril cele narode, da bi zadostil lastni primitivnosti in
sebičnosti. Kdo je večji barbar kot tisti, ki je v imenu krščanstva opravičeval
nasilje, kraje in posilstva duš. Tisti, ki so to počeli so ne le barbari pač
pa najnizkotnejša bitja, ki so blagohotno krščansko vero sprevrgli v svoje
nasprotje. Ko je celotna zahodna Evropa cvetela v renesansi in miru smo vas
in vaš napredek Slovenci branili pred nazadnjaškimi Turki. Nismo bili
deležni vaše pomoči pač pa le obljub, ki še danes zvenijo v prazno. Slovenci
smo spričo Turkov utrpeli strahotne izgube prebivalstva in za več stoletij
zaostajali v razvoju in napredku.
|
|
|
|
Italijani in Nemci so tako umazani
s krvjo, smrtjo in nasiljem kot malokateri narod. Mi Slovenci smo lahko le
ponosni nase in med vami BARBARI lahko hodimo le ponosno in z visoko
dvignjeno glavo.
Pravica in dolžnost vsakega
Slovenca je, da se nikoli ne uklanja nemškemu in italijanskemu jeziku.
Prišel bo čas, ko se bodo želeli Nemci in Italijani ponovno učiti jezika
svojih davnih prednikov, kot se Irci učijo Keltščine. Naša dolžnost pa je,
da jim to nesebično omogočimo. Pozabimo grdo slovensko navado, ki je morda
skrita globoko v genih, da se takoj jezikovno podrejamo drugim. Tega je bilo
dovolj. Zavedajte se, da ste Slovenci in Slovenci se ne uklanjajo ne
barbarom in ne drugim. Smo svobodni pristni potomci staroselcev Evrope. Če
smo v dilemi lahko uporabljamo za komunikacijo z drugimi le svetovni jezik
Angleščino.
|
|
Naj živi Evropa!
Če cela Evropa ne bo pela
"evropske" himne...
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak,
...potem je vse skupaj le farsa
kapitala in prevara velikih narodov |
nazaj
|
Stran je bila nazadnje spremenjena
15.10.2011 |
| |
št. obiskov

|
|