Problematika  Slovencev

Slovenci smo poglavje zase med narodi, ki mu v svetu verjetno ni para. Kot potomci mirnih, pridnih in neproblematičnih visoko razvitih Venetov, kmečko-obrtne družbe, ki je z duhovno čisto in nenasilno kulturo razširjala svoja znanja tudi drugje po Evropi. Verjetno je bila to vse do danes najbolj nekonfliktna družba Evrope, ki je dosegla zavidljiv duhovni in socialni razvoj, zelo močno povezan z naravo, z upoštevanjem naravnih zakonitosti in njenega ravnovesja. Več o izvoru Slovencev...

Največji problem Slovencev je, da so neposredni potomci nenasilnih in z naravo povezanih Venetov. To je pravzaprav čudovito in problem nastane šele v arogantnem, nasilnem imperialističnem okolju. Potrebno je vedeti, da je v vsej osrednji Evropi več deset milijonov potomcev Venetov oz. Slovencev, ki danes govorijo druge jezike. Ti imajo v svoji krvi več genov nasilnih nomadskih narodov, ki so se v zgodovini pomešali mednje ter skozi čas izginili z obličja zemlje. Svoj del agresivnosti pa so pustili za seboj.

Obsedenost s tujim

Kar je tuje je mnogo več vredno, kot domače. Predvsem to velja za tisto kar prihaja iz zahoda. Zaradi mnogih slabih izkušenj z izdelki se to gledanje nekoliko spreminja, a za ideje in ljudi z zahoda to še vedno pretežno velja. Slovenci enostavno hlastamo za pohvalami, sugestijami in "dobronamernimi" predlogi ljudi iz zahoda. Tujcem verjamemo neprimerno bolj kot domačim ljudem. Zelo nenavadno je, da pripadnika svojega že v naprej izključujemo, kot svetovalca, čeprav ima zelo pametne predloge in ideje s katerimi v tujini zlahka uspe. Tujcu pa verjamemo na slepo, čeprav ne poznamo ne njegovih pravih namer ne ozadja.

Popolnoma nepomembno je kako nek tujec, ki je le eden mnogih izmed milijarde ljudi, ocenjuje Slovence in Slovenijo. Potrjevanje in trepljanje potrebujejo nesamozavestni, tisti z močno samozavestjo pa so steber naroda in narodne zavesti.

Zakaj tlačimo lasten jezik

Naklonjenost do tujcev včasih meji že na obsedenost. Pripravljeni smo ugajati tudi s tem, da smo se v nasprotju s tujcem takoj pripravljeni podrediti in komunicirati v njegovem jeziku tudi takrat kadar za to ni razumnega razloga. Mnogi tujci so že potarnali nad tem, da se kljub močni želji težko učijo Slovenščine. Vprašanja postavljajo v slovenskem jeziku, "dobri" ljudje pa jim odgovarjajo v njihovem jeziku! V tem je videti nekaj plehkega napuha in nekaj hlapčevstva do tujega jezika, predvsem pa veliko pomanjkanje narodne samozavesti.

Veliko nas zna tuje jezike, a to še zdaleč ne pomeni, da se je potrebno na svoji zemlji za vsako ceno obnašati hlapčevsko. Kdo izmed vas pričakuje, da se bo v tuji deželi domačin na vsak način trudil učiti našega jezika?! Ker kot cunjo zavržemo lasten jezik in sprejmemo tujega lahko vedno računamo na to, da nas bodo imeli tujci za ponižne, prilagodljive in bojo zato čedalje bolj jezikovno arogantni. A za to smo pravzaprav sami krivi. To hlapčevsko klečeplazenje je nujno potrebno spremeniti. S tujcem se pač govori slovensko, nas se potrudi tako kot se trudimo mi. Šele če nas povpraša po znanju tujega jezika je po nacionalnem bontonu primerno, da mu odgovorimo v angleščini.

Dodano 2.4.2007:

Kako je to bolestno stanje, ki ga pri normalnih narodih ni opaziti opisal Baudouin de Courtenay, rojen 13. marca 1845 v Radzyminu pri Varšavi, veliki evropski teoretik govora, slavist in indoevropeist? Dobesedno v slovenščini navaja: "Koder sem le hodil po Slovenskem, povsod sem zapazil to prikazen, da skoro vsi Slovenci, če le znajo kak tuj jezik, rajše ga govorijo, nego svoj materin. Posebno pa velika večina slovenske gospode rajše izražuje svoje misli v "regimentšprahi" ali pa v "lingua italiana'; nego v tako rečenem "materinem jeziku".

Nato nadaljuje:  "če le znajo en malo, na primer hrvatsko, rabijo v razgovoru hrvatski jezik. Če ga pa znajo premalo zato, da bi ga mnogi svobodno rabiti, vsaj mešajo v svojo slovenščino mnoge hrvatske in druge inoslovanske besede, izraze in forme. Drugi pa, če ne delajo né enega né druzega, vsaj predelavajo po svoje slovenski jezik ter si sestavljajo svoj čisto osebni jezik."

Zdravilo obstaja in je enostavno. Zgled imamo povsod po Evropi. Nihče se ne bo nikjer tako  hudičevo trudil govoriti v jeziku prišleka, saj je to znak psihološkega podrejanja. Znak znanja pa le takrat, ko tujec nikakor ne razume, kaj mu želimo povedati, pa se ga usmilimo. Seveda to ne velja za prevajalce, za poslovne odnose pa ne vedno! A je pri tem potrebno biti pazljiv, da jezikovno podrejanje ne postane pravilo, saj je treba tujcu dati vedeti, da cenite svoj jezik in naj se kar čimprej lepo nauči vašega jezika. Nenavsezadnje se imajo nekateri, na primer južnaki, za izredno pametne. Če govorimo njihov jezik jih obravnavamo kot umsko manj sposobne, saj imajo verjetno prav take možganske predispozicije se naučiti našega jezika, kot mi njihovega. Večja razlika pa je v psihični stabilnosti oz. narodni zavesti, ki je pri Slovencih mnogokrat šibka!

Majhnost v naših glavah

Nekateri blazneži iz vrst liberalcev z že prav bolezenskimi znaki ksenofilnosti gredo celo v to skrajnost, da predlagajo naj se v Sloveniji uvede dvojezičnost. Marsikje tudi tam, kjer ni potrebe je že zaslediti tudi angleške napise. V Nemčiji, Italiji, Franciji, ... tega ni zaslediti. Izgovor, da je slovenski jezik majhen ne zdrži resne presoje.

Vsak človek, ki normalno funkcionira, tudi tujec, ki je prvič v Sloveniji je sposoben si zapomniti par besed in jih zna smiselno povezati. Slovenci smo do tujcev dvolični in nesramni. Po eni strani jim pripisujemo jezikovno in spominsko zaostalost, po drugi pa slepo verjamemo v njihove sposobnosti in dobronamernost. Slovenski jezik je prav tako veličasten kot katerikoli drugi, če ne zaradi evropske jezikovne prvenskosti še bolj.  Celo kdo od tistih ki skrbijo za učenje Slovenščine se tujcem skoraj opravičuje, češ slovenski jezik je majhen. Prišli so se učiti slovenskega jezika, ki jih zanima, privlači in ga spoštujejo. Neodgovorni posamezniki pa jim vbijajo v glavo negativno percepcijo naroda in jezika! Tako je naša ponižnost že tujcem začela presedati. Majhnost jezika pa ja, majhnost je v glavah ljudi, ki to izjavljajo!

Posledica majhnosti v naših glavah je, da smo danes tako po ozemlju kot po številčnosti naroda vsaj 10 krat manjši kot bi bili sicer. Šele ko bomo klečeplazenje pred tujci spremenili v pokončno držo in trdno voljo, se bjo stvari radikalno spremenile. Vsak pripadnik slovenskega naroda je dolžan, da spoštuje in brani slovenski jezik, tujcem pa pomaga, da se ga kar najhitreje naučijo.

Brezbrižnost do narodne grude

Ozemeljska brezbrižnost in pomanjkanje nacionalne solidarnost je druga usodna hiba Slovencev. Tujcem, ki so nekoliko bolj razgledani nikakor ne gre v glavo, kako smo lahko pustili Nemcem in Italijanom kraje kot so Gradec, Lipnico, Celovec, Trst, Gorico, itd. To se jim zdi nepojmljivo. Seveda je vsak primer specifičen. Vsi pa imajo skupen imenovalec in sicer poveličevanje tujega in tlačenje domačega.

Štajersko je moral po I. svetovni vojni zasesti general Maister s prostovoljci, dokler ga nova slovenska vlada v Ljubljani še ni uspela ovirati. Ko je bila na vrsti za osvoboditev Koroška, pa je na žalost takratna slovenska vlada začela polno delovati in tako so naivni slovenski politiki, ki so verjeli obljubam antantnih velesil, generalu Maistru prepovedali vstop na Koroško. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok". Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše!".

Tako pa so se politično nesposobni hlapci stalno mešali v rešitev Koroškega vprašanja ter tako povzročili vojaško in narodno tragedijo. Tam je danes preko 220.000 Slovencev in njihovih nemško govorečih potomcev. To pa pomeni 11% izgubljenega ozemlja in naroda?!

Brezbrižnost do narodne grude - drugič

Prav tako se po razpadu Avstroogrske slovenski politiki niso niti potrudili Sloveniji pridružiti Medžimurcev in drugih kajkavcev na Ogrski strani, ki so po jezikovni osnovi Slovenci. Še več, celo ozemlje okrog Štrigove pod Razkrižjem veliko kot Ljubljana, ki je med obema vojnama pripadala Sloveniji, je po letu 1945 anektirala Hrvaška. Prav tako je Hrvaška okupirala Istro, ki jo je Slovenija dobila v zameno za izgubljeno ozemlje in 140.000 Slovencev, ki so ostali v Italiji.

 

Tito je Koroško v trgovini z belim blagom prodal Germanom (1) za vrnitev vojakov in njihovih družin, ki so se bojevali na napačni strani, da bi jih v krvavem besu za večno utišal (2).   V Italiji je ostalo okrog 140.000 Slovencev (3), v zameno pa smo dobili Istro (4). Toda našo slovensko "odškodnino" so si komunisti razdelili tako, da smo Slovenci dobili le drobec Istre, Hrvati, katerih najvišji predstavnik je bil tovariš Tito, pa 97%.

Še več Slovensko-Italijanska uprava STO (Svobodnega tržaškega ozemlja do reke Mirne), ki naj bi avtomatsko pripadlo Sloveniji se je v rokah nesposobnih slovenskih politikov izjalovilo. Tako je Hrvaška okupirala tudi ozemlje med reko Mirno in Dragonjo, veliko število Slovencev, ki se s tem niso strinjali pa je preganjala, maltretirala ter nameščala v zapore. In kaj so storili politiki? Slovenska vlada za lastne ljudi niti s prstom ni mignila! Celo Edvard Kardelj, politik na zelo visokem položaju komunistične Jugoslavije je le zamahnil z roko češ, kaj nam bo tisto kamenje pod Savudrijo! Kakšen amaterizem, kakšno hlapčevstvo?!

 

Tito prepričuje Edvarda Kardelja, kako je bistveno, da smo vsi komunisti, v komunizmu pa meje niso važne, saj pripadamo vsi isti ideji, ideji o enotnem in enakopravnem delavskem razredu. V komunizmu ni prostora za nacionalno zavest, ker pomeni neposredno grožnjo ideji komunizma.   V nadaljevanju se zavzame za to, da Istro dobi njegovo rodna Hrvaška ter prepriča Kardelja, da je bistveno to, da je Istra Jugoslovanska, tistim 8 % prodanih Slovencev v Italiji pa bomo že kasneje pomagali širiti idejo o bratstvu in enotnosti s skupnimi močmi !

Brezbrižnost do narodne grude - tretjič

Namesto celotne Istre, Cresa in Lošinja, ki ga je dobila Slovenija v zameno za Trst, Gorico in drugo Primorsko, se danes slovenski politiki bodejo za polovico piranskega zaliva, Hrvaški pa so na podlagi naivnega pisnega zagotovila pustili anektirati do leta 1991 nesporno slovenske vasi na levi strani Dragonje. Politični predstavniki Slovenije (LDS), članice EU se izgovarjajo, da ne branijo slovenske zemlje zato, ker je potrebno konflikte reševati po mirni poti in v evropskem duhu. Dejansko pa že vseskozi delajo Slovencem ogromno škodo. Hrvati pa z nasiljem in politiko izvršenih dejstev dajejo vtis, kot da so že zdavnaj v evropski uniji. Slovenski voditelji vseskozi s svojimi mlačnimi dejanji dajejo vtis, da bi tudi v bodoče v primeru, da bi si katera od sosednjih držav proglasila del slovenske zemlje za sporno in ga zasedla, sploh ne bi protestirali. No nekaj bi že naredili in sicer naslednje:

1. Poslali bi protestno noto ali dve v sosednjo prestolnico, morda celo odpoklicali diplomatskega predstavnika.

2. Slovenske oborožene enote bi odpoklicali za mejo okupiranega "spornega" območja, v duhu mirnega reševanja konfliktov.

3. Še do predkratkim slovenske državljane bi prepustili na milost in nemilost okupatorju.

4. V medijih bi preko urednikov blokirali objavo kritičnih misli o agresorju v smislu izogibanja in poglabljanja konfliktov, objavljali in blatili pa bi pisanja proti Slovencem in slovenskim narodnim interesom v podporo agresorju!

5. Za ozemlje bi se v duhu sodelovanja in dobrososedskih odnosov več desetletij neuspešno pogajali na pohleven način, da bi ozemlje de facto prešlo pod agresorjevo jurisdikcijo.

Zloraba in blokada informacij

Nekatere lastnosti naroda so privzgojene ali pridobljene v daljšem zgodovinskem obdobju, spet druge pa z načrtnim spodbujanjem, zatiranjem ali celo blokado informacij. Tako v Avstriji načrtno blokirajo informacije o svojem slovenskem poreklu. Avstrijski šolski sitem pa niti o Karantaniji, niti o drugih simbolih slovenske oblasti in prisotnosti namerno nič ne uči. Ne uči niti o ustoličevanju karantanskih knezov, ki je bila Thomasu Jeffersonu osnova pri oblikovanju najbolj demokratične ustave sveta, ustave Združenih držav Amerike! Tudi Italija prav nič ne uči o Slovencih, slovenski prisotnosti in zgodovini v Furlaniji. Še to jih žge, da je ime Goricia še za nepoznavalce očitno slovenskega izvora. Sicer pa Italijani informacije o vzhodnih, slovanskih državah, tudi tiste čisto običajne prikrivajo, blokirajo in skrivajo. Tako ogromna večina Italijanov o vzhodu ne ve praktično nič, za njih je to siva luknja o kateri imajo predstavo, kakršno jim jo posreduje italijanska država ko to želi.

Žal nam celo v Sloveniji zlorabljajo, potvarjajo in blokirajo informacije o lastni vlogi v zgodovini. V medijih nam te informacije blokirajo, šolski sitem pa uči tisto, kar so o nas pisali v svojem imperialističnem zanosu vplivnejši narodi. V preteklosti se je slovensko zgodovino in narodno zavest načrtno tlačilo, izkrivljalo in prikrivalo zaradi komunističnih interesov in idej o enem, jugoslovanskem narodu. Tem interesom je bil najbolj po godu učiti in prikazovati Slovence kot hlapčevski narod, brez korenin in državotvornosti, nesposoben za lastno življenje ter jezikovno in ozemeljsko čim polj povezan z jugoslovanskimi narodi. Tako se je učilo vse do leta 1990. Na žalost pa tudi danes ni bistveno drugače, ker je politična oblast, ki v rokah drži področja izobraževanja in obveščanja v osnovi ista kot je bila med leti 1945 in 1990, le generacija je druga. Žal se je na mnogih področjih pokazalo, da delujemo proti sebi.

Čut za enotnost Slovencev

Zaradi raznarodovalne politike v preteklosti je tudi čut za povezanost med Slovenci izredno šibka. Slovenci med Alpami in Jadranom smo razdeljeni v 4 države in v vsaki od njih nastopamo kot osamela skupnost, kot da ne bi šlo za en narod, za enovito narodno telo. Pri tem niti država niti mediji niso nič naredili niti pri vzpostavitvi enotnega kulturnega prostora. Ne po letu 1991 ne po maju 2004, ko smo dejansko Slovenci brez meja povezani v enotno narodno telo!

Slovenska foušija

Slovenska zavist je že pregovorna. Gotovo to ne velja za vse in ne za vse v enaki meri. Zavistni se niti ne potrudijo, da bi razvili in pokazali svoje pozitivne sposobnosti in jih uporabili za skupno slovensko dobro. Vsak človek ima gotovo vsaj eno pozitivno lastnost! S spodbujanjem lastne foušije se naše kvalitete na žalost zakrijejo, pozitivne delovanje pa izgubi sijaj. Tako se energija povsem po nepotrebnem troši v napačno smer, posledica pa je destruktivna in negativna energija med nami. Zato se zavistni namesto v uspešne in zadovoljne ljudi spreminjajo v zagrenjene in škodoželjne. Od tega nima korist ne sam, ne sosed, ne kraj v katerem živi in ne Slovenci v celoti. Od tega imajo korist le jastrebi okoli nas!

Kdor ne premore delati v lastno dobro naj dela vsaj v skupno dobro, v dobro slovenskega naroda in Slovenije, v dobro naših potomcev in v dobro prihodnosti. Nobeno dejanje v preteklosti se ni zgodilo brez razloga. Če zgodovinske dogodke, preteklost zavračamo in ne spoštujemo, se nam bodo stalno ponavljali. Preteklost nam najbolje služi takrat, ko se iz nje čim več naučimo in se na njenih izkušnjah oborožimo za prihodnost!

Brez zavesti o svojem izvoru, svojih koreninah in brez moralne zavesti smo idealne izgubljene "demokratične" duše, ki nas v sodobnem svetu okoriščanja, raznoraznega opajanja in blodenj, brez kompasa premetava v morju liberalizma. Morje liberalizma pa upravljajo le redki materialno navdihnjeni egoistični kapitani, ki so jim duše brez jasne zavesti idealna vaba za oplajanje svoje izprijenosti. Če ne verujete v boga, nič hudega, važno da verujete vase. Če ne verujete v Kristusa, krščanstvo, nič hudega, Kristus je le ena od interpretacij boga, bistveno je verovanje v sebe. V vsakem od nas je delček boga, nihče od nas pa ni bog. Če ne verjamete v posmrtno življenje, nič hudega, pač verjamete v črve, a dokler ste živi verjemite vase. Vsakdo ima lahko svoje prepričanje, ki naj ga uporabi v svoje in skupno dobro.

V mnogočem smo si podobni, v mnogočem različni, vendar vsi smo Slovenci in to moramo spoštovati. Kdor se obrne proti svojemu narodu, bo v sebi ubil tisti majhen delček boga! Svet je kot ogromen teater, v katerem vsak od nas igra svojo vlogo. Vsakemu od nas je namenjena točno določena vloga. Vsi ne moremo in nočemo biti politiki, direktorji, piloti, zdravniki, vojaki, ... Vsakdo naj igra svojo vlogo, ki jo lahko najbolje odigra v svoje zadovoljstvo in zadovoljstvo celotne skupnosti. Biti fouš nekomu, ki zna svoje duhovne in/ali telesne sposobnosti dobro izkoristiti v svoje zadovoljstvo in zadovoljstvo celotne skupnosti je zaostala, nezrela ter proti sebi naperjena mešanica čustev.

Vsakdo je lahko uspešen, nekdo kot vratar, drugi kot kmet, spet tretji kot zastopnik. Pehati se za tistim, za kar niste rojeni je energetsko zelo potratno in naporno. Vsi ne moremo biti direktorji! Idilične predstave o tistem česar ne poznamo so lahko daleč od resničnosti. Kaj je tisto za kar smo rojeni, kar nas osrečuje, nam daje navdiha in novih moči ne spoznamo po novem črnem Mercedesu na svojem dvorišču, pač pa po svojem notranjem duhovnem miru. Če duhovnega miru nimate in ste vsak dan izčrpani potem niste na pravi poti. Čas je za spremembe, kajti leta neusmiljeno tečejo. Bodite koristni sebi in drugim. Pa brez zavisti!

Samomorilnost

Ena od zelo negativnih in destruktivnih energij med Slovenci je samomorilnost. V življenju se nam vsem stalno dogajajo stvari, ki nas bolj ali manj preizkušajo. Znati pravilno odreagirati na ponujene izzive v življenju je prava umetnost, namenjena učenju in izpopolnjevanju naše osebnosti. Vsakemu se dogajajo stvari, ki jih potrebuje za svoje izpopolnjevane in duhovno rast.

Ko smo dosegli eno stopnjo se nam odprejo nova obzorja. Z odlaganjem problemov na stran ne rešimo nič, z zanikanjem problemov in sprenevedanjem prav tako ne. Nikoli ni prepozno, tudi ko se problemi nakopičijo preko mere. S samomorom ne rešimo nič, s samomorom ne kaznujemo nikogar drugega kot le sebe. Samomor je le obrnjen list nakopičenih problemov in bolečin iz katerega ni več poti nazaj.

Po samomoru ne moremo ničesar več storiti ne spremeniti! Lahko smo le nemi opazovalci dogodkov na katere ne moremo več vplivati. Na svet smo rojeni zato, da izpolnimo svoje poslanstvo, nalogo, tako zase kot za ljudi okrog nas s katerimi smo povezani. Za svoje poslanstvo, pa naj je to rojstvo, družina, in druge vsakdanje dogodke in opravila imamo na voljo določen čas. Kako ga izkoristimo pa je povsem naša izbira. Če nam je usojeno na zemlji živeti 75 let tega ne moremo preprečiti. V kolikor v to posežemo z nepremišljenim samomorom pri 25 letih, bomo umorili svoje telo, ne pa tudi duše. Duša je energija in energije se ne da uničiti! Preostalih 50 let pa bo duša blodila po zemlji, brez možnosti povratka v fizično telo in brez možnosti vplivanja na dogodke na zemlji. Ne bo pa ji dovoljeno oditi. Le kdo si želi takšno, polovično smrt?

Ker smo Slovenci po večini mirni in bolj vase usmerjeni, nakopičene probleme tiščimo v sebi namesto da bi jih dajali navzven. To ni dobro, saj je to psihološko gojišče depresije, čustvenih stresov in bolezni. Če nas kdo užali, nam povzroči take ali drugačne bolečine, vse preradi potrpimo, češ bo že bolje. A to ni način reševanja problemov. Potrebno se je na primeren civiliziran način odzvati oz. na način, ki ga naš partner v odnosu razume in dojame. Drugi se na naš neprimeren način odzivanja navadijo in jim služi kot osnova na bodoči odnos do naše osebnosti. Tolaženje s tem, da bo že bolje ne bo obrodilo sadov, ne, vedno bo le slabše. Da bi bilo bolje bi se moral spremeniti naš partner v odnosu, na to pa nikar ne računajte. Edino kar lahko spremenite takoj in v smeri, ki jo želite ste vi sami. To velja tako za Slovenijo, Slovence, kot za vsakega posameznika.

Bolj papeški od papeža

V evropski uniji je 25 različnih držav. 24 od teh držav deluje skoraj izključno le za svoje interese, zato situacija kar kliče po vodjih skupin, ki bi delovali strokovno in neodvisno od interesov svoje države. Take ljudi, ki delujejo neodvisno, do svojega naroda pa celo odklonilno in negativno je najti od vseh držav edinole med Slovenci!

Tudi doma v Sloveniji je tako. Ko ustanovimo novo univerzo, se oglasijo pripadniki manjšine ter nam diktirajo kako naj se univerza imenuje. Seveda imajo popolno pozornost medijev in tisti, ki o tem odločajo jim na celi črti podležejo. Tako par provokatorjev posiljuje s svojimi idejami ostalih 2 milijona Slovencev.

Proti svojemu narodu delujejo tudi mediji z nepremišljenim, predvsem za državne medije nezrelim obnašanjem, včasih pa celo naklepnimi dejanji. Med vsemi mediji močno prednjači časnik Delo!

Germanizacija iz Slovenije

Nedojemljivo je kako nekateri delajo proti svojemu narodu. Družba, ki se ukvarja tudi s tiskanjem in izdajo zemljevidov, Geodetski zavod Slovenije d.d., Zemljemerska ul. 12, Ljubljana, pod direktorjem g. Rudijem Zavrlom, je novembra 2003 izdalo Avtokarto Slovenije na kateri so vse naše slovenske kraje v zamejstvu enostavno izbrisali z obličja zemlje. Njihov argument za narodno izdajstvo je ta, da je potrebno upoštevati stanje na terenu ter v karte vnesti imena, ki jih je zaslediti dejansko na terenu! Pri tem so lastnemu narodu obrniti hrbet, ko se z velikimi napori bori za svojo pravico in enakopravnost, podprli pa sodelovanje s tujimi raznarodovalci, Germani in Latini. Poteza gre povsem z roko v roki s ponemčevalno politiko nemških nacionalistov na Koroškem, ki jo lahko zasledimo že pred 150 leti, zdaj pa jim pomagajo celo Slovenci v Sloveniji!

Podobnih primerov je še mnogo in bodo dodani ...

Kako drugi zastopajo svoje interese?

Ni naroda, ki bi lastne napise pomanjševal, tuje pa poveličeval. Če si ogledate avtokarto Italije, ki je bila tiskana na Dunaju, boste opazili kraje na južno Tirolskem napisane najprej v nemščini, nato šele v italijanščini. Večino predvsem manjših krajev je pisanih le v nemščini. Izven Tirolske pa so kraji kot so Miland, Turin, Mantua, Padua, Venedig, Triest, Görz, napisani najprej v italijanski in nato še v nemški obliki.

Če sami delujemo proti svojemu narodu, kako nas bodo drugi resno jemali. Neki angleži na obisku so se nam čudili, kako smo lahko dopustili, da so nam Nemci odvzeli karaje kot so Lipnica in druge proti Gradcu. Enostavno ne morejo dojeti naše apatije.Čehi so Nemce po 2. svet. vojni pregnali, kar je glede na zgodovinska izkustva z njimi razumljivo. Še en primer odločnega ravnanja. Ko so prišli Arabci in Izraelci na ločena pogajanja ob Ohridsko jezero, so po večerji postregli Arabce tudi s sadjem, med katerimi so bile pomaranče, na katerih je pisalo Jaffa. Arabci so se le spogledali in protestno zapustili pogajanja. Kako nepomembna malenkost bi kdo rekel? Toda le ob tako pokončni ter načelni drži se lahko nekaj doseže.

Ko je Argentina zasedla Falklandske otoke čisto na drugem koncu zemeljske oble je Velika Britanija tja takoj odposlala vojaško floto in brez pogajanj in klečeplazenja z vojno osvojila, kar si je bilo njeno oz. kar si prilašča. Roko na srce, Falklandski otoki res gravitirajo k Argentini, toda Velika Britanija brani svojo zemljo in svoje ime. Če bi ravnala tako kot ravna do svojega ozemlja Slovenija, bi ne ostala le brez Falklandskih otokov, pač pa brez vsega preostalega kolonialnega ozemlja. Kot silo pa jo ne bi nihče več resno jemal. To so zakonitosti, ki jih Slovenci ne upoštevamo. Neodgovorno je misliti in dajati izjave; pa naj imajo tistih nekaj hektarov slovenske zemlje. S tako popotnico te nihče resno ne jemlje!

Islandija je bojevala z Veliko Britanijo ribiško vojno, ker so Britanci neusmiljeno in brez vsakega razuma plenili ribji živelj vse bližje Islandije. Islandija s 250.000 prebivalci proti 57 milionski Veliki Britaniji. Gledano po število prebivalcev je bila Islandija brez vsake možnosti. Toda pomembna je sloga naroda, enoten nastop in delovanje ter vztrajnost. No in vse te lastnosti so Islandcem prinesle zmagoslavje, Britancem pa poraz. Tako so se Britanci bili primorani umakniti izza islandskega zaščitenega ribolovnega območja. Ali bi Slovenci zmogli tako slogo, moč in vztrajnost. Slovenci bi, predvsem tisti z narodno zavestjo in ponosom. Problem pa so slovenski politiki, ki bi se verjetno podelali v hlače. Majhnost je v naših glavah! Tisti, ki so to majhnost presegli s svojo visoko zavestjo so sposobni s svojo voljo, željo in enotnim neomajnim nastopom doseči karkoli.

Ali bi drugi za svoje pravice sprožili vojno?

Slovenci smo majhni predvsem v glavah! Oziroma nas take delajo tisti, ki na tak ali drugačen način vplivajo na domačo in tujo javnost. Slovencem so zaradi naše pohlevnosti, prilagodljivosti in ubogljivosti sosedje okupirali izredno veliko zemlje in ljudi. Zato smo s časoma res postali tudi ozemeljsko mali, čeprav ne tako dolgo nazaj temu ni bilo tako. Samo v 20. stol. smo izgubili 20% naroda in približno prav toliko ozemlja! Primerljivo je to toliko, kot bi Nemcem odščipnili celo vzhodno Nemčijo in 18,6 mio ljudem odvzeli osnovne nacionalne pravice ali kot bi Italijanom odvzelo Piemont, Lombardijo in Venetio ter 11,4 mio ljudem vsiljevali tujo govorico, napise itd. Narod pa je ena, nedeljiva celota! In to velja za vse enako. Kdor bi to mirno prenašal in še sam pomagal k rušenju narodne zavesti mora računati, da bi od takega naroda v nekaj stoletjih ostalo bore malo.

Slovenski jezik je redek dragulj

Slovenski jezik je dragulj, ki je eden od najstarejših jezikov Evrope, če ni že najstarejši. Dolgotrajen razvoj je razviden iz bogatega izrazja, ki se zrcali tudi v mnogih narečji in dvojini, ki je velika redkost. Prav zaradi tega je vrednejši od mnogih drugih relativno mladih romanskih in germanskih jezikov. Seveda je odvisno od nas koliko se tega zavedamo.

stran je v izdelavi