Problematika  slovenske politike

Razlika med levo in desno

Kaj je levo in kaj desno? Je ljudi res mogoče deliti tako enostavno, na levo in desno? Ali delitve držijo povsod enako?

V zahodnem svetu, desni politični pol tradicionalno predstavlja lastnike kapitala in njihove podpornike. Torej tiste, ki so ustvarili svoje premoženje z delom ali dedovanjem. Nekdaj družinska podjetja, so mnogokrat prerasla v danes mednarodne korporacije, ki imajo vpliv v gospodarskih krogih, posledično pa tudi v političnih. Torej je dejansko gospodarska in celo politična moč, skoncentrirana v desni polisferi.

Levi blok pa predstavljajo tisti, ki se že od časov Francoske revolucije borijo proti temu, da bi imeli samo lastniki kapitala vpliv na splošne odločitve v družbi. Glede na to, da tradicionalno predstavljajo delavce (proletariat), se zavzemajo predvsem za ugodno socialo, zdravstvo in visoke plače. Ni slučajno, da so sindikati blizu levim strankam. Vsa odporniška gibanja in stavke proti kapitalizmu izvirajo iz levega brega, na katerem je vzklil tudi socializem.

V Sloveniji je tradicionalna osnova, na katerem temeljijo leve in desne stranke povsem zamešana, zaradi posebnih zgodovinskih okoliščin. Do slovenske državljanske vojne oz. po letu 1945, ko so z umazano igro z dvojnim obrazom, enim za javnost in drugim za oblast preko trupel,  zmagali otroci ruskega komunizma, so v Sloveniji še vladale običajne, zahodne norme delitve na leve in desne stranke. Ko pa so komunisti prevzeli oblast, so zaplenili (nacionalizirali) vse kar je bilo vrednega, lastnike pa hinavsko pobijali, zapirali v umobolnice ali materialno in moralno izobčili, če niso že prej pobegnili v tujino. Zanimivo je, da je bilo veliko premožnih ljudi na strani partizanskega boja, misleč da gre za osvobodilni boj, a pravi obraz so sprevrženi komunisti pokazali tedaj, ko so partizanom prijazne bogataše pobili. S tem so tudi jasno pokazali, da jim je bilo prvenstveno do bogastva. Osvobodilni boj pa je bil le farsa oz. dobrodošel le toliko, kolikor je zagotavljal prevzem oblasti, ki je bila nujna za razlastitev bogatašev.

Po osamosvojitvi Slovenije je bila formalno vsa (državna) lastnina v rokah delovnega ljudstva. Kot posledica tega so bili med ljudi razdeljeni lastninski certifikati. Pravo (ob)last pa so držali v rokah tisti, ki so s premoženjem dejansko upravljali. To pa so bili na nivoju operativcev direktorji firm in njihovi tesni sodelavci, na nivoju dirigentov pa politiki, z Milanom Kučanom na čelu, ki so (in večinoma še vedno) iz sivega ozadja vlekli dejanske poteze na šahovnici gospodarske oblasti. Pri tem je nerodno to, da so danes v Sloveniji lastniki kapitala večinoma tisti, katerih očetje in dedje so se v besedah borili proti kapitalizmu, dejansko pa so po prevzemu oblasti le sebi nakradli vse kar je bilo vrednega. Torej ni šlo za komunizem in enakost, pač pa le za premik kapitala iz desne v levo družbeno sfero. Seveda je bilo na koncu premoženje uradno od vseh, toda ključni dirigenti (politiki), so skrbeli za to, da so na prava mesta postavili prave ljudi, operativce (direktorje), ki so dejansko imeli oblast v firmah. Ni potrebno posebej poudarjati, da so bili to vedno zanesljivi družinski člani ali dobri prijatelji komunističnih rabljev.

Posledica je zmeda na političnem parketu, ker je danes slovenska levica predstavnica kapitala, desnica pa na njenem nasprotnem polu. V normalnih državah je lastninsko-politniča situacija ravno obratno zasukana.

Levi in desni princip

Levo dojemanje sveta je v osnovi povsem nasprotno desnemu, kar sledi že iz zgodovinske družbeno politične premice. Tako kakor je zima nasprotna poletju in kakor se jing in jang delita ter hkrati prelivata eden v drugega, pa kakor življenjski procesi ciklično nihajo med veliko in malo, dobrim in zlim, itd., tako tudi se tudi desno in levo stalno bije in vrti. V osnovi pa gre vendarle za temeljne razlike v dojemanju sveta. Desni princip temelji na razvoju, gradnji, čutu na narod, racionalnem, varčevanju, redu in stvarnem, levi pa na rušenju ustaljenega, anarhiji, multikulturnosti, iracionalnem, razsipništvu, spremembah in abstraktnem. Morda se ima kdo za levičarja ali desničarja, pa bo našel pri sebi druge lastnosti, kot jih opisuje prejšnji stavek, toda to pomeni le, da ni tipičen predstavnik pola h katerega se prišteva.

Da levi in desni princip ni pogruntavščina sodobnega časa, pač je je to temeljna sestavina vesolnega reda, kažejo tudi stari zapisi in miti. Eden od teh je naslednji:

"Miti kažejo bogove, kako ravnajo v značilnih položajih. Bojujejo se, da obdržijo svoje mesto nasproti zlim silam, ki hočejo porušiti njihov urejen način življenja..."

[Velika verstva sveta, Ognjišče, Koper 1987, str. 65]

Za koga delajo politiki?

V Sloveniji kot kaže na najvišjih položajih sploh nimamo ljudi, bi jim bilo mar za Slovenijo. LDS deluje izjemno močno proti narodu. Tako, da je s stalnim popuščanjem Hrvaški na vseh področjih naredila vtis kot, da ji ni mar za Istro, ne za piranski zaliv, ne za radioaktivne odpadke, ne za Slovence. Zato se Hrvati neverjetno izživljajo nad Slovenijo, za nagrado pa smo šikanirani še kot gosti v Istri in hrvaškem morju.

LDS je na nekatera ključna mesta v firmah postavila ljudi, ki se izjemno nesramno vedejo do slovenskega naroda. Večkrat z dejanji dajejo vtis, kot da namerno delajo za Hrvaško. Javnosti in Sloveniji delajo izjemno velika škoda v prestolnici Slovenije. To je nezaslišano! Uredništvo Dela je potrebno takoj zamenjati!!! V sloveniji je na ključnih mestih nenavadno veliko neslovencev. V Nemčiji na vodilnih mestih niso Turki, v Franciji ne Arabci. V svobodni in demokratični Franciji ni nobenega zakona, ki bi prepovedoval predvajati v javnosti arabsko glasbo. Med novinarji velja tih dogovor, da se ta glasba ne sme predvajati v javnosti. Kaj pa pri nas?

Hlapci so slovenski politiki

Kam vodi taka hlapčevska politika popuščanja?! Slovenija menda ubira evropsko politiko nekonfliktnosti in reševanja sporov po mirni poti. Torej ko bo Hrvaška razglasila Metliko ali grad Mokrice za svojega bo slovenska politika v izogib konfliktom prenehala nadzorovati to ozemlje prepustila Hrvaški do razrešitve konflikta. To je bedno, strup za samozavest naroda.

Ko so leta 1991 Hrvati prodrli globoko v Slovensko ozemlje in na področju Snežnika sekali in odvažali najboljši les ni slovenska vojska storila ničesar za zavarovanje ozemeljske nedotakljivosti. Ko so Hrvati na slovenski zemlji pri Sečovljah zgradili mejni prehod so politiki le poslali protestno noto v Zagreb. Ko se hrvaška policija vozi po slovenskem Piranskem zalivu slovenska politika le protestira. Gospodje politiki, protesti očitno ne zaležejo, za zavorovanje slovenskega ozemlja je potrebna akcija. Slovenija na svoji meji deluje po "evropsko" popušča do obisti, evropske države kot npr. V. Britanija pa v primeru ogrožanja ozemlja na drugem koncu sveta napove Argentini vojno brez kakršnikoli pogajanj.

Kako v tujini branijo svoje Isladnci, Angleži Falklansko otočje

Slovenski klovni

Zgodovina se ponavla

Hrvaška meja vs. izvršba otrok,

zidave ozemla, Italijani

stran je v izdelavi