Problematika  Ciganov

Menda je izraz Cigani žaljiv zato se v uradni javnosti uporablja beseda Romi. Romi sami sebe imenujejo Cigani verjetno že stoletja in sami sebe ves ta čas gotovo ne žalijo. Za njih je žaljivo to, da proglašamo ime njihove skupnosti za žaljivo! Če je beseda Cigan dobila slabšalni prizvok je tako zaradi značajskih lastnosti pripadnikov te skupnosti. S preimenovanjem pa njihovih značajskih potez ne bomo spremenili. Podobno bi lahko izraz Goren'c, ki je prispodoba za škrt ali skopuški prepovedali, zamenjali, pa to nikomur ne pride na pamet.

Cigani so v osnovi nomadski nabiralci in lovci

Cigani so prišli v Evropo iz indijske podceline, točneje iz območja Pandjab na severovzhodu Pakistana. V Evropi so se pojavili že pred 800 leti in se s svojim nomadskim načinom življenja selili predvsem po vzhodnem in jugovzhodnem delu celine. Kot nomadi so bili pač navajeni ostati na nekem področju le toliko časa, dokler so se tam lahko po njihovih skromnih kriterijih normalno preživeli. Kot nomadski lovci in nabiralci so se naselili med poljedelske Evropejce. Za razliko od njihove prejšnje domovine pa evropska klima ne omogoča celoletnega nabiralništva, zato so morali spremeniti tudi prehrambne navade. V gozdu je relativna obilica hrane le v poletno-jesenskem času. Zaradi danosti novega okolja so se zato najraje naseljevali v varni samoti, a v primerni bližini naselij, kjer je bila hrana celo leto.

Cigani v osnovi svojega nomadskega življenja vse do danes niso spremenili. Sproti so nabirali v svoji okolici tisto, kar so rabili za preživetje. Prava Indija Koromandija torej. Ker so živila velikokrat našli brez slabe vesti tudi na njivah poljedelskih domačinov, je med njimi kmalu prišlo do konfliktov in preganjanja Ciganov, saj je lahko tudi v povprečnih letih to pomenilo za delovne domačine stradanje ali celo smrt.

Z neprilagojenostjo in samovoljnostjo povzročajo zavračanje in nestrpnost

Prav neverjetno je, da se Cigani v vseh teh letih in obilici časa, niso nikdar niti poskušali sami preživljati s kmetovanjem in se tako prilagoditi novemu okolju. Vnašanje navad, ki jih drugi vidijo kot škodo in vztrajanje pri teh navadah oz. neprilagodljivost pa gotovo v vsakem okolju, ne le v Evropi naleti na odpor avtohtonega prebivalstva.

Tako v vrtcu, šoli, družbi in na delovnem mestu veljajo ponekod bolj drugje manj stroga pravila. Toda neupoštevanje pravil in navad prejkoslej naleti na neodobravanje ter sankcioniranje, kar je za vsako socialno skupnost razumljivo. Zakaj bi družba za krajo, povzročanje škode, motenje posesti, itd. domačina brez slabe vesti obsodila, če pa to isto stori Cigan je že kar sprejemljivo, da ga roka pravice ne doleti. To vodi v očitno neenakopravnost ter v le še globlji konflikt med domačini in Cigani.

Kaj je naredila država za izboljšanja odnosa?

Prvo pravilo pri reševanju problemov je: "Pomoči potrebnim ne lovi rib, pač pa jih nauči loviti ribe!". Kdor dela drugače, le prelaga problem v prihodnost in poglablja konflikte. Slovenija res ni dolžna poskrbeti za ljudi, ki so se nelegalno priselili v državo. Še manj so to dolžni domačini, ki so v njihovi neposredni bližini. Vse kar je država naredila za Cigane je to, da je lagalizirala nekaj črnih gradenj ali brezplačno gradila naselja ter jim zagotovila vodo in elektriko, ki jo večina ne plačuje. Jo pa zato plačujemo drugi davkoplačevalci! Cigani bi bolj znali ceniti pridobljeno v kolikor bi sami aktivno pomagali pri gradnji, nekaterim pa bi lahko to služilo tudi kot odskočna deska za delo v gradbeništvu. Marsikatera družina z veliko otroki zaradi visoke denarne pomoči niti ne potrebuje dela. Kljub temu pa denarne pomoči in izboljšanje bivanjskih pogojev niso spremenili njihovih navad. Domačini k reševanju problemov niso aktivno vključeni, čeprav najbolj poznajo cigansko problematiko.

Politika privabljanja Ciganov

Slovenska država očitno nima pravega pristopa k reševanju ciganske problematike. Brezplačna delitev stanovanja in zagotovljeni denarni prispevki privabljajo stalno nove Cigane s področja Balkana. V Sloveniji ni znanega primera, ko bi država izgnala nelegalno priseljene Cigane in jih vrnila na Hrvaško. V bistvu država sploh nima nadzora nad Cigani in njihovim priseljevanjem. Tako se ciganska naselja nenehno večajo in vsakdo lahko kadarkoli zaprosi za pomoč, saj ni jasno ali je bil tu že prej ali ne. Država bi morala vse ilegalne pribežnike nemudoma izseliti nazaj. V demokratičnih državah je zelo nenavadna gesta, da bi ilegalnim priseljencem brez izobrazbe gradili naselja in delili denarno pomoč. Tako v ZDA kot v Avstralilji in pa tudi v drugih državah sploh ni mogoče priti v državo brez izrecnega povabila. Če se kdo tja ilegalno prebije pa lahko računa kvečjemu na zelo kratkotrajno bivanje pred izselitvijo. Kakšna država pa je Slovenija, da plačuje ilegalce? Naivna ali neumna? Nas ima redne plačnike proračuna, torej lastnike države za norca?

Kako vidijo problem nekateri, ki so daleč stran od resničnosti?

Danes kar precej ljudi živi v virtualnem dojemanju sveta, kot ga ponuja televizija in fantazijski svet. Čeprav se tega večinoma niti sami ne zavedajo, so že v precejšnji meri izgubili stik z naravo oz. prizemljeno realnostjo. Tako niso več sposobni doumeti, kaj pomeni, če trdo delaš od pozne zime do pozne jeseni, nato pa ostaneš brez pridelka, brez svoje plače za vse te mesece znoja in truda. Kako bi se odzvali "virtualni" ljudje,  če bi morali za preživetje vnaprej delati 8 mesecev, na koncu pa bi ostali brez plače? Kako bi reagirala bivša vodja tožilcev in ministrica za pravosodje ga. Zdenka Cerar, če bi celo leto 2004 reševala zapletene pravne in organizacijske zadeve ter prelagala razne papirje, ob koncu leta pa bi vsi papirji enostavno izpuhteli, kot da ni celo leto čisto nič naredila? Za nameček pa bi ostala še brez celoletnega plačila za opravljeno delo!

Kaj pravijo predstavniki zakona?

Ga. Zdenka Cerar je pri reševanju ciganske problematike zagovarjala strpnost, razumevanje in veliko dogovarjanja. Seveda so to vse pohvalne kvalitete, če imaš nasproti sogovornika s približno enakimi lastnostmi in na vsaj približno enakem nivoju. Tu pa je treba upoštevati, da dogovori s Cigani niti po mnogih letih ne uspejo, saj se izmikajo vsakršni odgovornosti. Zelo zelo nenavadna poteza ge. Zdenke Cerar, ki je hkrati tudi predstavnica države Slovenije, da kot profesionalna zaščitnica zakonitosti niti enkrat ni omenila, da je v primeru Ciganov potrebno enakopravno in striktno izvajati zakone!!! Zelo nenavadno za glavno zaščitnico pravnega reda v državi, ki zna v drugih primerih tudi zelo ostro in hitro ukrepati, tu pa nastopa v vlogi socialne delavke za katero ni usposobljena!

Mogoče primerjava za go. Zdenko ni najbolj na mestu, kajti sveta resnica je, da lahko nekaj stokrat slišimo, vidimo, sočustvujemo in "se vživimo" v situacijo. Toda vse je le domišljija, proizvod dosedanjih izkušenj naše osebnosti in dokler neke situacije ne občutimo na lastni koži ne vemo zares kaj nekdo doživlja. Zato bi bilo bolje, da bi se za eno leto preselila v kraj obkrožen z romskim naseljem in se poskušala preživeti edino le z delom na njivi. Šele potem lahko pravično in neodvisno sodi in deli nasvete.

Urejanje statusa v pravni državi

Kaj storiti, če kdo, kdorkoli ne glede na narodno ali versko pripadnost ne priznava Slovenske države in njenih zakonov ali ji celo na tak ali drugačen način škoduje? Tisti, ki ne priznavajo zakonov, predpisov in norm so državi nelojalni. Kdor ne upošteva zakonov, predpisov in norm ter ne plačuje davkov in prispevkov s tem jasno izraža, da ne priznava Slovenije in Slovencev, da ne želi živeti na tem prostoru zato tudi država (mi) nismo dolžni upoštevati, priznavati in podpirati takih državljanov. Kdor se po lastnem prepričanju in po lastni izbiri izloči iz te skupnosti pa mu je tudi temu ustrezno potrebno urediti  pravni status.

Preizkusite lasten ego

Govorjenje in pametovanje v primerih, ko ni neposredno ogrožen naš ego je ena pesem in povsem druga pesem takrat, ko smo sami neposredno udeleženi in prizadeti. Naj sedaj naredimo še poskusno soočenje s svojim egom. To naj bo za tiste ultra "virtualce" oz. ksenofile, ki slepo ter neomajno zagovarjajo svoje prepričanje iz varnega naslonjača svojega doma. Še posebej, ker nam gre nekaterim dojemanje bolj počasi v glavo. Vsakdo naj bo za naslednjih nekaj trenutkov z mislimi pošten vsaj do sebe!

Narod, država ima svoje ozemlje, svoje člane in svoja pravila. Prav tako ima vsaka družina svoje ozemlje, člane in pravila. Seveda svoje ozemlje in pravila dojemamo nekoliko drugače, neposredno, a brez zdrave družine tudi ni zdravega naroda. Koliko časa bi trajala vaša strpnost do osebe, ki bi se brez povabila naselila v vašem stanovanju, brezdelno posedala doma ali navihano uganjala norčije ter pri tem morda nehote povzročala škodo?  Koliko časa bi trajala vaša strpnost do osebe, ki bi vam tu in tam iz hladilnika izmaknila kak priboljšek, zahtevala žepnino, včasih izmaknila kak predmet manjše vrednosti, vas občasno ozmerjala in si tu in tam izposodila vaš avto?

Če je vaš odgovor več kot eno leto potem vam čestitamo, zelo ste strpni. Prosimo pa vas za naslov, kamor lahko pošljemo katero od teh oseb. Če je vaš odgovor manj kot eno leto potem vas vprašam ali je pošteno, da od svojega naroda zahtevate česar sami nočete?

Ne Cigani ampak ciganski odnos

Cigani niso nezaželeni zaradi svoje barve polti, telesne višine ali glasu, pač pa zaradi svojega odnosa do okolice. Narobe! Tu sploh ni vprašanje ljudi, ki so rojeni kot Cigani, pač pa je to vprašanje ciganskega odnosa, ki ga najdemo včasih tudi pri tistih, ki niso ciganske krvi in obratno. Res pomemben je odnos, spoštovanje, razumevanje. Kar človek s ciganskim odnosom daje svoji okolici, to naj tudi sam prejme od nje!

Možne smeri reševanja ciganskega vprašanja

Prihodnost ponuja več smeri razvoja socializacije Ciganov ali pa morda desocializacije Slovencev. Najbolj verjetna pa je neka vmesna pot.

Po prvi varianti bi Cigane izdvojili iz nabiralniške družbe in jih po obveznem nacionalnem programu postopoma vključili v sodobno družbo z rednimi srečanji in preverjanji doseženega. Cilj bi bil doseči integracijo, izobraževanje, red, delovne navade, upravljanje le s svojo lastnino, nadzorovana rojstva, samopreživljanje in odgovornost za svoja dejanja. Kdor bi se ne hotel vključiti v tak program bi imel še možnost odvzema državljanstva.

Druga manj verjetna rešitev je, da se Slovenci prilagodijo Ciganom tako, da bi bila dosežena neka skupna stopnja anarhije, kjer bi na vse mogoče načine iskali pomoč države, zasedali zemljišča in gradili na črno, priklapljali elektriko sami direktno iz daljnovodov, kradli posevke, živila v trgovini in kjer bi pač bilo kaj vrednega, plenili vodno in gozdno živalstvo in rastlinstvo, se vozili brez izpitov in po svojih pravilih. V primeru nesreč, kriminala in zločinov krivcev niti ne bi iskali oziroma bi ne upoštevali niti sodišč niti policije ali drugih državnih organov. Tako bi dosegli enakopravnost vseh državljanov. Problem, ki bi pri tem nastal pa je, da ne bi imeli kje krasti, če ne bi nihče pošteno delal.

Zato je bolj verjetna tretja različica z uporabo blažje prve oblike integracije za Cigane ter nadaljevanje balkanizacije Slovencev, ki traja že nekaj desetletij od komunističnega enoumja naprej.